Tiskane izdaje
V zadnjem času se besedi »križarji« in »sionisti« čedalje pogosteje pojavljata druga ob drugi. V dokumentarnem filmu o Islamski državi, ki sem si ga pred kratkim ogledal, sta se pojavili skoraj v vseh stavkih, ki so jih izgovorili islamistični borci, med katerimi so bili tudi najstniki.
Pred približno šestdesetimi leti sem napisal članek s prav takšnim naslovom: Križarji in sionisti. Morda je bil to prvi članek o tem vprašanju. Članku so mnogi nasprotovali. To je bil sionistični članek, v katerem sem zagovarjal prepričanje, da med obema besedama ni nikakršne povezave, vendar se s tem danes ne bi mogel strinjati. Takrat sem zapisal, da so Judje v nasprotju s križarji narod. V nasprotju s križarji, ki so bili barbari v primerjavi s tedanjimi civiliziranimi muslimani, so sionisti tehnološko naprednejši. V nasprotju s križarji so se sionisti opirali na delo lastnih rok (to je bilo seveda še pred šestdnevno vojno).
Že večkrat sem povedal, zakaj me tako močno zanima zgodovina križarskih vojn, vendar bom tudi tokrat izkoristil priložnost in zgodbo povedal še enkrat.
Med vojno leta 1948 se je moja enota komandosov bojevala na jugu. Ko se je vojna končala, je ozek pas zemlje ob Sredozemskem morju ostal v egiptovskih rokah. Poimenovali smo ga »območje Gaze« in okoli njega zgradili oporišča. Nekaj let zatem sem prebral izjemno knjigo A History of the Crusades (Zgodovina križarskih vojn) Stevena Runcimana. Takoj sem opazil zanimivo podobnost: po prvi križarski vojni je pas ozemlja ob morju ostal v egiptovskih rokah in bil nekaj kilometrov obsežnejši od Gaze. Križarji so okoli njega zgradili več utrdb, da bi ga lahko nadzorovali. Utrdbe so bile zgrajene na skoraj istih točkah kakor naša oporišča.
Ko sem prebral zbirko treh knjig, sem storil nekaj, česar nisem ne prej ne pozneje nikoli več storil: pisal sem pismo avtorju. Potem ko sem pohvalil njegovo delo, sem ga vprašal, ali je kdaj pomislil na podobnosti med njimi in nami. Odgovoril mi je v nekaj dneh. Ne samo da je priznal, da je na to že kdaj pomislil, ampak mi je povedal, da o tem nenehno razmišlja. Knjigi je hotel celo pripisati podnaslov: Vodnik za sioniste o tem, česa ne smejo početi. Vendar je dodal: »Toda judovski prijatelji so mi svetovali, naj tega ne storim.« Pisal mi je, da bo vesel mojega obiska, če bom kdaj v prihodnje obiskal London.
Čez nekaj mesecev sem res obiskal London, zato sem ga poklical. Takoj me je povabil, naj ga obiščem. (Priimek Runciman mi je bil znan že pred tem: njegovega očeta vikonta Walterja Runcimana je leta 1938 Neville Chamberlain poslal v nacistično Nemčijo in mu naročil, naj posreduje v sporu med Nemci in Čehi; ves svet je bil takrat zgrožen, ker je Nemce pozdravil z nacističnim pozdravom: »Heil Hitler!«).
Vrata mi je odprl sam Steven Runciman, visok britanski gentleman petdesetih let. Kot nepopravljiv anglofil sem bil navdušen nad njegovim vljudnim aristokratskim vedenjem. Po kozarcu sherryja sva se začela pogovarjati o primerjavah med križarji in sionisti ter popolnoma pozabila na čas. Več ur sva primerjala dogodke in imena. Kdo je bil križarski Herzl (papež Urban), kdo križarski Ben-Gurion (Godfrey, morda Baldwin?), kdo sionistični Raynald Châtillonski (Moše Dajan) in kdo izraelski Raymond iz Tripolija, ki je zagovarjal mir z muslimani? (Runciman je tu prijazno pokazal name).
Čez več let je Runciman povabil mojo ženo in mene na Škotsko, kamor se je preselil v staro trdnjavo, ki so jo zgradili blizu Lockerbieja kot obrambno točko pred Anglijo. Pri večerji, med katero nam je stregel služabnik, je začel govoriti o duhovih, ki strašijo v trdnjavi. Z Rachel sva bila presenečena, ko sva ugotovila, da res verjame vanje.
Oba zgodovinska dogodka ločuje vsaj šest stoletij, poleg tega je politično, družbeno, kulturno in vojaško ozadje obeh dogodkov seveda popolnoma drugačno. Toda v nekaterih stvareh sta očitno podobna drug drugemu. Tako križarji kot sionisti (pa tudi Filistejci pred njimi) so napadli Palestino z zahoda. Živeli so s hrbti, obrnjenimi proti morju in Evropi, in gledali v muslimanski arabski svet. Živeli so v nenehnem vojnem stanju. Judje so se v prvem primeru poistovetili z Arabci.
Grozljivi poboji, ki so jih ob Renu zagrešili nekateri križarji nad judovskimi skupnostmi na poti v Sveto deželo, so se globoko vtisnili v zavest vseh Judov. Potem ko so križarji zavzeli Jeruzalem, so storili še en strašen zločin − pobili so vse muslimanske in judovske prebivalce, moške, ženske in otroke, ter pri tem »bredli do kolen v krvi«, kakor je zapisal eden od krščanskih piscev kronik. Hajfo, eno zadnjih mest, ki so padla v roke križarjev, so odločno branili njegovi judovski prebivalci, ki so se bojevali z ramo ob rami z muslimansko garnizijo.
Vedno so me vzgajali v duhu sovraštva do križarjev, vendar se nisem zavedal, kako globoko so jih sovražili tudi muslimani, dokler nisem arabsko-izraelskega pisatelja Emila Habibija prosil, naj podpiše manifest za izraelsko-palestinsko partnerstvo v Jeruzalemu. V njem sem naštel vse kulture, ki so v preteklosti obogatile življenje v mestu. Ko je Habibi videl, da sem med njimi omenil tudi križarje, ni bil pripravljen podpisati manifesta. »Bili so navadni morilci!« je vzkliknil. Zato sem jih moral izločiti s seznama.
Kadar nas Arabci primerjajo s križarji, jasno namigujejo, da smo tudi mi tuji vsiljivci, tujci v tej deželi in regiji. Prav zato je ta primerjava tako nevarna. Če Arabci tako močno sovražijo križarje po šestih stoletjih, kako lahko pričakujemo, da se bodo sploh kdaj hoteli spraviti z nami? Namesto da izgubljamo dragocen čas za razpravo o tem, ali smo jim podobni ali ne, bi se morali zavedati, da se lahko marsičesa naučimo iz zgodovine križarskih vojn.
Prva lekcija je povezana z vprašanjem identitete. Kdo smo? Smo Evropejci v sovražni regiji? Smo »obrambni zid pred azijskim barbarstvom«, kakor je izjavil Theodor Herzl? Smo »razkošna vila sredi džungle«, kakor je bil prepričan Ehud Barak? Na kratko, ali sebe sprejemamo kot nekoga, ki pripada tej regiji, ali kot Evropejce, ki so po naključju pristali na napačni celini? To vprašanje se mi zdi temeljno vprašanje sionizma, povezano s samimi začetki gibanja in z vsem, kar so sionisti storili vse do danes. V svoji brošuri Vojna ali mir na semitskem območju, ki sem jo objavil tik pred vojno leta 1948, sem to vprašanje postavil že v prvem stavku.
Križarji se o tem nikoli niso spraševali. Bili so cvet evropskega viteštva in sèm so prišli, da bi se bojevali proti Saracenom. Sklepali so hudne (premirja) z arabskimi vladarji, predvsem emirji iz Damaska, vendar je bil boj proti islamu smisel njihovega obstoja. Redke zagovornike miru in sprave, denimo zgoraj omenjenega Raymonda iz Tripolija, so zaničevali kot odpadnike.
Izrael je v podobnem položaju. Res je, nikoli ne priznavamo, da si želimo vojne, vedno so Arabci tisti, ki zavračajo mir. Toda država Izrael že od začetka svojega obstoja ni bila pripravljena določiti svojih meja in se je bila vedno pripravljena širiti s silo − natanko tako kakor križarji. Danes, 66 let po ustanovitvi naše države, je več kakor polovica dnevnih novic v naših medijih povezana z vojno z Arabci, v Izraelu in zunaj njega. (Prejšnji teden je naš kmetijski minister Jair Šamir zahteval, da je treba nujno omejiti rodnost beduinov na območju Negeva − kakor faraon v biblijski zgodbi.)
Izrael trpi zaradi globoko zasidranega občutka bivanjske negotovosti, ki se izraža na zelo različne načine. Izrael je v mnogočem očitno zelo uspešna država in svetovna vojaška sila, zato se mnogi pogosto čudijo njegovemu občutku negotovosti. Mislim, da je za to kriv občutek, da ne pripadamo regiji, v kateri živimo, in da smo razkošna vila sredi džungle, kar pravzaprav pomeni, da smo z utrdbami varovan geto v regiji.
Lahko bi trdili, da je takšen občutek razumljiv, saj je večina Izraelcev evropskega rodu. Vendar to ni res. Dvajset odstotkov izraelskih državljanov je Arabcev. Vsaj polovica Judov se je priselila sèm iz arabskih držav (oni ali njihovi starši), v katerih so govorili arabsko in poslušali arabsko glasbo. Največji sefardski mislec Mojzes Majmonides (Rambam v hebrejščini) je govoril in pisal v arabščini ter bil osebni zdravnik velikega Saladina (Salah ad Dina). Bil je arabski Jud, tako kot je bil Baruch Spinoza portugalski Jud in Moses Mendelssohn nemški Jud.
Ali so bili križarji majhna aristokratska manjšina v svoji državi, kakor so zmeraj trdili sionistični zgodovinarji? Odvisno od tega, kako pogledate na dogodke. Ko so prvi križarji prispeli v Palestino, je bila večina prebivalcev še vedno kristjanov, ki so pripadali različnim vzhodnjaškim sektam. Toda katoliški osvajalci so nanje gledali kot na manjvredne tujce ter jih zaničevali in jim odrekali njihove pravice. Zato se je njim zdelo, da imajo več skupnega z Arabci kakor z osovraženimi »Franki«, in niso prav nič obžalovali, ko so križarje dokončno izgnali. Večina teh kristjanov se je pozneje spreobrnila v islam in postali so predniki današnjih muslimanskih Palestincev.
Druga lekcija je ta, da se je treba zelo resno lotiti vprašanja selitev prebivalstva. V času križarskih vojn se je družba nenehno spreminjala zaradi priseljevanja in izseljevanja prebivalstva. Prav zdaj v Izraelu na veliko razpravljajo o priseljevanju in izseljevanju. Mladi, večinoma dobro izobraženi, se s svojimi otroki selijo v Berlin ter druga evropska in ameriška mesta. Izraelci si vsako leto nestrpno ogledujejo podatke o priseljevanju in izseljevanju: koliko ljudi se je bilo prisiljeno priseliti v Izrael zaradi protisemitizma, koliko se jih je zaradi vojne in desničarskega ekstremizma preselilo nazaj v Evropo? To je bila prava tragedija za križarje.
Sionisti zavračajo primerjave s križarji tudi zaradi njihovega klavrnega propada. S svojimi vzponi in padci so skoraj 200 let živeli v Palestini, vendar so zadnje križarje dobesedno pometali v morje s pomola v Akru. Nekdanji vodja podtalne organizacije in premier Jicak Šamir, Jairjev oče, je večkrat izjavil: »Morje je še vedno isto morje in Arabci so še vedno isti Arabci.«
Križarji seveda niso imeli atomskih bomb in nemških podmornic.
Kadar Islamska država in drugi Arabci govorijo o križarjih, pri tem ne mislijo samo na srednjeveške osvajalce. V mislih imajo vse ameriške in evropske kristjane. Kadar omenjajo sioniste, mislijo na vse judovske Izraelce in pogosto na vse Jude.
Prepričan sem, da je enačenje teh izrazov izjemno nevarno za vse nas. Ne bojim se vojaških zmogljivosti Islamske države, ki so zanemarljive, bojim se vpliva njihovih močnih idej. Noben ameriški bombnik jih ne more uničiti.
Skrajni čas je, da se ločimo od križarjev, tako starodavnih kot sodobnih. Sto dvaintrideset let po prihodu prvih sodobnih sionistov v Palestino je skrajni čas, da definiramo sebe kot takšne, kakršni v resnici smo: smo nov narod, rojen v tej državi, smo del te regije in naravni zavezniki njenega boja za svobodo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
