Križeva pot Jožeta Pučnika

Ob osemdesetletnici rojstva: »Bil je trdno odločen, da se Slovenci s plebiscitom izrečemo za lastno državo.«

Objavljeno
29. marec 2012 10.49
Niko Grafenauer
Niko Grafenauer

Jože Pučnik bi, če bi mu bilo dano, ta mesec praznoval osemdesetletnico. Zato naj mi bo ob spominu nanj dopuščeno povedati nekaj besed o njem, ko ga z današnje razdalje gledam na njegovi križevi poti.

Prvič. Jože Pučnik je bil samosvoja in moralno trdna osebnost, ki se ni izogibala kritični misli o aktualnih zadevah, s katerimi se je srečeval v družbi in času, ko je bil še dijak na mariborski gimnaziji. To ga je stalo tudi tega, da so ga na politični pritisk tik pred maturo vrgli iz šole in je nato maturiral zasebno.

Drugič. Ker je bil socialno občutljiv in dovzeten za anomalije, ki jih je kritično razpoznaval in obravnaval v svojem pisanju in družbenem delovanju pod komunističnim režimom, je kaj kmalu prišel navzkriž s tedanjo oblastjo. Kot razmišljajoč človek in sociolog je namreč zelo kmalu dojel, kakšne neumnosti in hudodelstva počne partija s svojim ideološkim nasiljem zlasti na kmetih.

Tretjič. V člankih in razpravah, ki jih je objavljal po revijah, na začetku šestdesetih let pa predvsem v reviji Perspektive, je sprožal ostre partijske odzive in ideološke obsodbe. Te so dosegle vrh zlasti z objavo članka, v katerem je nastopil zoper t. i. socializem na vasi, in kritičnega razmišljanja o socialni in moralni vlogi partijskega totalitarizma z vsemi njegovimi negativnimi posledicami za družbo enakopravnih ljudi, s čimer je ljudstvo pitala uradna ideologija. V prvem članku se je torej kritično zapičil v Kardeljevo doktrino, ki se je zgledovala po stalinski novi ekonomski politiki, s katero je ugonabljala ruske in druge sovjetske kmete, v drugem pa je ostro kritiziral partijsko ideološko enoumje, ki omejuje individualno svobodo in moralno krivenči odnose v socialistični družbi.

Četrtič. Jože Pučnik se je tako leta 1964 iz borca za svobodno družbeno občestvo na mah prelevil v »notranjega sovražnika« prvega razreda na Slovenskem in za devet let pristal v občestvu arestantov, Perspektive pa so ukinili.

Petič. Jože Pučnik je bil, ko so ga prijeli, pomožni asistent na filozofski fakulteti pri Borisu Ziherlu.

Šestič. Ko je prvič prišel iz ječe – spustili so ga pogojno – si ni mogel kaj, da ne bi še naprej razmišljal o družbenih pojavih in problemih, ki se jim takšna kritična zavest, s kakršno je bil obdarjen, ni mogla izogniti. Takoj so ga spet spravili za zapahe.

Sedmič. Ko je sredi sedemdesetih let začel popuščati partijski totalitarni prijem v Jugoslaviji, so Jožeta Pučnika spustili na svobodo brez svobode. Kamorkoli se je obrnil, nikjer ni dobil zaposlitve, tudi prijateljev ni imel na pretek. Edini, za kogar vem, da je menda prek očeta tudi pri Kardelju interveniral zanj, je bil Veljko Rus, ko je šlo za to, da mu ljubljanska univerza izda kopijo diplome, ki jo je potreboval, ko je bil že v Nemčiji. Brez uspeha.

Osmič. V takšnem brezupnem položaju se je poročil s tržaško pesnico Ireno Žerjal, s katero imata sina, in nato dobesedno emigriral v Trst. Čez čas se je preselil v Hamburg, kjer je delal kot pristaniški delavec. Potem je začel znova študirati od a do ž, saj z naše univerze ni mogel dobiti nobenega univerzitetnega verzifikata, ki bi mu omogočil, da se izkaže kot vseučiliščno izdelan individuum.

Po ponovnem študiju na nemški univerzi in doktoratu je postal docent na Znanstveni visoki šoli v Lüneburgu, kjer si je tudi ustvaril družino z dvema hčerama. Tam je živel od leta 1966 do 1989, ko se je vrnil v naše kraje.

Devetič. Do takrat nisem imel tesnejših osebnih stikov z njim. Smo pa že leta 1984 v Novi reviji objavili obsežen intervju z njim, ki ga je pripravil Taras Kermauner. V osemdesetih letih sta izšli tudi dve njegovi knjigi Članki in spomini 1957 –1985 (1986) in Kultura, družba in tehnologija (1988), posthumno pa je izšlo njegovo Izbrano delo (2003).

Desetič. Samo po sebi umevno se mi zdi, da se je Jože Pučnik takoj pridružil t. i. krogu Nove revije – ne zgolj kot sodelavec, ampak po vrnitvi iz Nemčije tudi kot član uredniškega odbora. S svojo intelektualno in moralno držo je znal vseskozi formativno vplivati na naše okrožje. Ključne teme, ki so nas še posebej vzburjale, so bile: vprašanje civilne družbe in demokracije po evropskem vzoru, padec berlinskega zidu in t. i. sestopanje partije z oblasti, tranzicija, konec Jugoslavije, pravna država, vprašanje samostojne Slovenije, plebiscit. Na številnih sestankih, ki jih je spodbujala tedanja situacija, smo se srečevali s tem enkratnim zgodovinskim izzivom France Bučar, Ljubo Sirc, Spomenka in Tine Hribar, Drago Jančar, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Jože Snoj, Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Ivan Urbančič, Janez Bernik, Alenka Puhar, Primož Simoniti, Jaroslav Skrušny, Dean Komel in še kdo, ki mi je morda ušel iz spomina, saj ni šlo za eno samo in večno enako posadko.

Enajstič. Jože Pučnik je v političnih premikih, ki so se začeli dogajati konec osemdesetih let, kot politično zrelo misleč človek z evropsko izkušnjo in socialdemokratsko opcijo v sebi najprej prevzel nase vodstvo Socialdemokratske zveze, ki jo je ustanovil France Tomšič. Ko pa so se stvari strankarsko bolj jasno razporedile, še vodstvo opozicionalne politične koalicije Demos, ki je prisilil dotedanjo zvezo komunistov v mutacijo pod imenom Združena lista socialdemokratov, njen podmladek pa v Liberalno demokracijo Slovenije. Demos je torej sprožil politični prehod iz totalitarizma v demokracijo ali na kratko rečeno: tranzicijo.

Najvažnejše zame pri tem pa je Pučnikova neomajna odločenost, da se Slovenci s plebiscitom izrečemo za ustanovitev lastne države. Postavil je celo datum plebiscita, da so se številni omahljivci prijemali za glavo.

Dvanajstič. Jože Pučnik je bil po zmagi Demosa na volitvah podpredsednik v kratkotrajni Peterletovi vladi. Ko pa se je kot politik iz okrožja opozicijskega Demosa pojavil na volilnem prizorišču kot protikandidat za predsednika države Milanu Kučanu, je v svoji kandidaturi za las pogorel iz štirih razlogov:

- bil je od bivšega režima politično anatemizirani povratnik (čudo vseh čudes);

- širše volilno občinstvo ga ni poznalo in še mediji so ga prikazovali kot razkoračeno grožnjo zdravi slovenski pameti;

- Demos je bil politično razrvan in šibak, povrhu vsega pa se je Pučnik še javno razglasil za ateista, kar je tipična izjava človeka, ki išče božje v samem sebi mimo vseh za to pristojnih kongregacij in eklezij.

Trinajstič. Dobro leto pred smrtjo se je zaradi bolezni in, kolikor vem, tudi iz razočaranja nad slovensko politiko, ki se v tranzicijskem obdobju ni znala artikulirati kot državotvorna sestavina sveta, ki naj ga s svojimi potezami čuva in ohranja, umaknil v zasebnost. V ozadju pa je vendarle bila slutnja smrti. Ves ta čas, odkar je kot dostojanstveni duhovni in politični veljak po dolgem izgnanstvu stopil na obzorje slovenske osamosvojitvene zavesti in impetusa, ki nas je privedel do lastne države, je namreč nosil v sebi pet bypassov. In ko sem ga, tik preden je leta 2002 odšel v Nemčijo, vprašal, kako te njegove srčne naprave delujejo, mi je odgovoril: Odlično, ena še dela.

Štirinajstič. Kmalu za tem mu je odpovedala poslušnost še ta zadnja naprava. Umrl je 5. januarja 2003. Pokopali smo ga v njegovem rojstnem kraju Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Na pogrebu sem se spomnil, kako je kmalu po vrnitvi iz Nemčije prišel k meni na Jošta, kjer nas je nekaj prijateljev sedlo skupaj, jaz pa sem bil prav takrat pri koncu z betonskim glaziranjem stopnic. Čez leta sem mu povedal, da imam na štengah še vedno odtis njegovega stopala. Ja, je rekel Jože, to je pa zato, ker nisem našel nobene boljše poti do tebe.

Ta kratki in zato nepopolni oris Pučnikove zgodbe, ki je prežeta z grozovitimi izkušnjami slovenskega kritičnega intelektualca in upornega človeka pod komunizmom, v katerem ga je ves čas spremljala senca Udbe in političnega preganjanja, ki je dosegla svoj vrh z dolgotrajnim zaporom, pa eksilanta v demokratičnem svetu, kjer je lahko svobodno mislil in se nazadnje uveljavil kot profesor na visoki šoli, pa povratnika, ki je kot demokratično misleč človek bistveno posegel v politično in družbeno dogajanje na Slovenskem ob režimskem tranzicijskem preobratu, nam v skopih potezah govori o Jožetu Pučniku kot izjemni osebnosti.

Še več, zdi se, kot bi bil vanj vpisan znameniti Lukácsev rek, ki ga v svoji interpretaciji Malrauxovega romana Kraljevska pot navaja Dušan Pirjevec: »Pot se pričenja, potovanje je končano.« Pirjevec to misel, ki se nanaša na junaka romana, nadaljuje takole: »Junakovo potovanje je sicer končano, a v tem koncu se je šele odkrila prava pot in po njej bo jutri potoval nov junak.« Ta pot pa je bila za Pučnika demokracija in na njenem temelju vzpostavljena samostojna Slovenija kot pravna država.

K temu dodam lahko le še to: za Pučnika se je komaj začeta pot končala, nam pa kljub vsemu še vedno preostaja potovanje.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

Niko Grafenauer, pesnik, urednik, publicist.

Celoten tekst je objavljen v zborniku Kultura in politika, 2007, 
Inštitut dr. Jožeta Pučnika.