Tiskane izdaje
Izkušnja z dosedanjimi vladami je bila, da so se vlade po prevzemu mandata nekaj časa privajale in učile vladanja. Šele v drugem delu mandata so začele sprejemati pomembnejše ukrepe. Ponavadi je bilo to prepozno. Sedanji vladi se je zgodila recesija takoj po nastopu in ni imela časa za učno dobo, za znamenitih sto dni miru. Kriza je razkrila njene šibkosti in zaradi krize je padla; če bi bila konjunktura, se to ne bi zgodilo.
Nova vlada bo začela delovati v času krize. Tudi ona ne bo imela časa za sto dni učne dobe. Prihodnje leto bo glede gospodarskega stanja podobno letošnjemu. Zato bo takojšnje delovanje vlade za premagovanje krize bistveno. Od tega je odvisno, kakšen položaj bo imela po letu 2012. V letu 2012 lahko vse izgubi – ali pridobi. V prvi polovici leta bo morala sprejeti ukrepe za fiskalno konsolidacijo, za spodbujanje rasti in za pridobitev kredibilnosti.
Bolehne javne finance
Javne finance so v slabem stanju: dve milijardi evrov primanjkljaja že tri leta zapored, povečanje javnega dolga za približno sedem milijard v treh letih. To ni vzdržno stanje. Fiskalna konsolidacije zahteva znižanje in celo odpravo neskladja med javnofinančnimi prihodki in odhodki. Dosedanja vlada je imela o tem zelo skrajno stališče. Fiskalna konsolidacija naj bi se opravila samo s krčenjem, rezanjem in sekanjem javnih izdatkov.
Prvič je takšno stališče radikalno in družbeno-politično nevzdržno, drugič pa podcenjuje težavnost položaja. Fiskalna konsolidacija preprosto ni mogoča samo s »praskanjem« javnih izdatkov. Brez višjih davkov ne bo šlo. Vrag je odnesel šalo.
Zato naj bodo ukrepi za znižanje primanjkljaja kombinacija zaustavitve rasti javnih izdatkov in povečanja javnih prihodkov. Pri tem je mogoče razmišljati o enoletni zaustavitvi rasti plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih prejemkov. To je bila vsebina intervencijskega zakona sedanje vlade.
Toda ti ukrepi najbolj prizadenejo revne in ljudi s srednjimi dohodki. Zato niso pravični. Breme fiskalne konsolidacije je treba naložiti tudi drugim. Mislim, da bi bilo primerno začasno povišanje davkov. Razmišljali bi lahko o povišanju dohodnine, in sicer tako, da bi uvedli dodatno dohodninsko stopnjo za ljudi, katerih mesečni bruto prejemki znašajo več kot 5000 evrov, in o povečanju davka na dodano vrednost za eno odstotno točko. S tem bi bili ukrepi fiskalne konsolidacije socialno uravnoteženi in obstajala bi večja verjetnost, da bi bili sprejemljivi za slovensko javnost.
Spodbujanje rasti
Ker gospodarstvo skoraj stagnira in je brezposelnost visoka, naj se drugi sklop ukrepov nanaša na spodbujanje rasti. Spodbujali bi predvsem investicije in izvoz. To bi zahtevalo oživitev javnih investicij in sanacijo bank, da bi bile sposobne financirati investicijske projekte in izvozne posle.
Koristni bi bili:
• začasne investicijske olajšave (sočasno znižanje davka na dobiček ni logično),
• znižanje obdavčitve dela,
• kapica na prispevke za socialno zavarovanje za prejemnike visokih dohodkov,
• počasnejša rast realnih plač od rasti produktivnosti dela.
Ker bi se zaradi teh ukrepov zgodil določen izpad javnih prihodkov, bi bilo treba na drugi strani povišati davke, ki bi omenjeni izpad nevtralizirali. V poštev bi prišla višja obdavčitev dividend, višja dohodninska stopnja in višji davek na dodano vrednost, denimo dvig za dodatno eno odstotno točko.
Te nove davke bi lahko označili za krizne davke in bi jih v nekaj letih, denimo v petih, odpravili. Zdaj smo v fazi programov, predlogov in idej, in ne konkretnih izračunov. Natančne izračune o potrebnem povišanju davkov bo naredila vlada, ko bo konkretno ukrepala. Prav tako razmišljanje o morebitnem davku na nepremičnine sodi med morebitne ukrepe po letu 2012.
Kredibilnost
Tretji sklop ukrepov se nanaša na pridobitev kredibilnosti vlade. Nova vlada mora pokazati, da je sposobna sprejemati odločitve. To je pomembno tako za domačo javnost, še posebno pa za tujo finančno javnost, pri kateri Slovenija najema kredite.
Vlada naj takoj pripravi spremembe zakona o pokojninskem zavarovanju, z referenčnim letom upokojevanja pri 65 letih. Ta podatek je ključen in bo pokazal, ali ima vlada resne namene. Prav tako naj vlada sprejme zakon o kratkotrajnem delu – kot začetek reform na trgu dela.
O obeh temah se je veliko razpravljalo, ve se, za kaj gre. Naj se poiščejo kompromisne rešitve, ki se uveljavijo v šestih mesecih. Pozneje, ko časovna stiska ne bo več tolikšna, pa se lahko izvede obsežnejša reforma pokojninskega zavarovanja in trga dela. S tem bi vlada pokazala, da zaznava probleme, da je sposobna najti rešitve in jih uskladiti s socialnimi partnerji ter da ima podporo ljudi.
Ključnih prvih šest mesecev
Če bi vladi uspelo v pol leta sprejeti ustrezne ukrepe na omenjenih treh področjih, bi slovenska javnost in svet videli, da ima Slovenija delujočo vlado. Potem bi se lahko pogovarjali o še drugih srednjeročnih nalogah vlade in potem bi se slovenska država in njeno gospodarstvo lahko normalno financiralo na mednarodnih trgih. In spet bi bili vzorna država, kar bi bilo Slovencem zelo pri srcu. Če bi osvojili še kakšno olimpijsko medaljo, bi se upanje in zaupanje precej izboljšalo. Brez dobrega ozračja ni mogoče tekmovati za mesta med petnajstimi gospodarsko najrazvitejšimi državami v Evropi.
Če bo vlada uspešna, bo proti koncu svojega mandata lahko ustvarila presežek v javnih financah in znova znižala davke. To bi bil uspeh. Napovedovati, da bo – ob sedanjem stanju javnih financ pri nas in po svetu – najprej znižala davke, je zavajanje, slepota ali zavedenost.
*****
prof. dr. Marjan Senjur, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
*****
