Tiskane izdaje
V slovenskih občilih se zelo veliko piše o tajkunih in tajkunčičih v gospodarstvu, bančništvu, medijih, precej manj pa o ljudeh podobne vrste na drugih področjih narodovega življenja, kot sta znanost in kultura. Zlasti za kulturo se na splošno meni, da v njej ni negativnih pojavov prvobitnega kapitalizma in da njeno poslanstvo že kar apriorno preprečuje delovanje zunaj zakonov in moralnih vrednot. Nekaj še vemo o dogajanju v DZS in usodi založbe Mladinska knjiga; prva je po menedžerski privatizaciji prenehala biti resna založba, druga pa se je zaradi lastninjenja nekdanjih direktorjev in prodaje večinskega dežela cerkvenim organizacijam, ki so propadle, znašla v položaju, ko se bojuje za obstoj in prihodnost pod neznanim lastnikom. Zaradi prezadolženosti, založniške megalomanije in slabega vodenja je izginila tudi založba Nova revija z istoimensko revijo in mesečnikom Ampak vred. Omembe vreden je še stečaj založbe Izolit, nekdaj prve založnice učbenikov za devetletko, ki se je zaradi pogoltnosti direktorja in njegovih dolgov znašla v brezizhodnem položaju propadlega podjetja.
Po gospodarskem potopu nekdanjih založniških velikanov pa v Sloveniji nastajajo in se razvijajo uspešne manjše založbe, usmerjene v različna področja delovanja. A niti te ne morejo (pre)živeti brez izdatne podpore države (subvencije) in kulturnih sponzorjev. Med njimi je treba omeniti zlasti založbi Rokus Klett in Beletrina (nekdanja Študentska založba). Prva, založnica učbenikov, je postala del mednarodne multinacionalke, ki pokriva področje Balkana, druga pa se usmerja predvsem v založništvo izvirne in prevodne literature, razvila pa je tudi celo vrsto kulturnih dejavnosti (npr. pesniški festivali, kot sta Festival poezije in vina na Ptuju ali Fabula v Ljubljani), ki se širijo tudi na tuje. V Beletrini danes deluje kopica mlajših ustvarjalcev, ki jim je domači prostor preozek, prav tako pa jim slovenska kulturna politika po utečenih kanalih zagotavlja premalo denarja za večji razmah. Tako Rokus Klett kot Beletrina se poskušata zadnja leta prikopati do večjih denarnih sredstev – za to pa je na Slovenskem potrebno lobiranje in postavljanje svojih ljudi na vodilna mesta v kulturnih ustanovah, ki zagotavljajo vpliv in moč, v končni fazi pa tudi denar.
Ofenziva Rokus Kletta
Omenjeni založbi sta tako ubrali taktiko, ki obeta uspešno pot: prek svojih ljudi obvladovati tiste točke v slovenski kulturni politiki, ki zagotavljajo dotok denarja, močan vpliv na kulturno politiko, možnost medkulturnih povezav doma in po svetu, odločanje v organizacijah in društvih ustvarjalcev. Založba Rokus Klett je v začetku leta 2016 poskušala prevzeti SAZOR, Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja. Že vsaj leto poprej je članica nadzornega odbora SAZOR-ja, zaposlena pri tej založbi, začela kritizirati SAZOR, češ da poslovanje organizacije ne poteka transparentno in racionalno, da so pogajanja za plačevanje fotokopiranja v šolah postavljena na voluntaristične osnove, da se denar ne deli po veljavnih pravilnikih in v večji meri upravičencem, tj. založnikom in avtorjem, predvsem pa je vodstvu SAZOR-ja (tedaj Rudi Zaman in Miha Mazzini) očitala zapravljivost pri poslovodenju, zlasti prevelike plače za neučinkovito in slabo delo ter premajhno storilnost. Četudi je nadzorni odbor upošteval kritiko in se strinjal z marsikaterim očitkom (nenehno je npr. opravljal revizijo finančnega načrta in zniževal plačo poslovodstvu, če to ni izpolnjevalo zavez), je založba Rokus Klett na izredni skupščini SAZOR-ja februarja 2016 predložila alternativni finančni načrt organizacije in predlog za drugačno servisiranje ter ponudila svoje kandidate za vodenje. Njen poskus ni uspel, ker je bila – kljub izrednemu številu pooblastil članov, ki jih je prinesla na skupščino, in navzočnosti njenih pravnikov in notarjev – preglasovana. Ključno vlogo pri »obrambi« SAZOR-ja je odigral direktor založbe Beletrina Mitja Čander, ki je podprl SAZOR, njegovo poslovodstvo in delovanje. Kot zdaj kaže, je šlo za dogovor in »vezano trgovino«, saj je Zaman pri SAZOR-ju najel službo za promocijo Kreativna baza, ki jo vodi Čandrova žena.
Puč Beletrine
Tisto, kar so sodelavci založbe Beletrina z njenim direktorjem Čandrom v prvi vrsti preprečili pri poskusu »prevzema« SAZOR-ja februarja lani, so septembra letos sami uveljavili na skupščini ZAMP-a, Združenja avtorjev Slovenije. Stvari so dozorevale od poletja 2016, ko na skupščini ZAMP-a Mitja Čander ni bil izvoljen v upravni odbor in je s svojo četico jezno in užaljeno odkorakal s prizorišča. V poletnih mesecih letošnjega leta se je v ZAMP včlanilo več deset novih članov, v veliki meri sodelavcev založbe Beletrina, njenih simpatizerjev in prijateljev. Tako se je spopad med dosedanjim vodstvom ZAMP-a in potencialnimi pretendenti v prihodnosti odigral z glasovanjem: pri sprejemanju sklepov z večinskimi glasovi so »zmagovali« zmerni člani, pri sprejemanju sklepa o novem statutu, kjer je bila potrebna dvetretjinska večina, pa je revolucionarni manjšini uspelo, da je zrušila novi statut. Oboji so bili – hočeš nočeš – oboroženi s pooblastili in nasveti pravnikov. ZAMP je tako ostal brez statuta in vodstva, saj je to vnaprej odstopilo zaradi zahtev novega zakona o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki zahteva profesionalnega poslovodjo (in prejkone tudi njegovega pomočnika). Vzroki za nasprotovanje sodelavcev Beletrine in njihovih podpornikov so bili spet klasični: netransparentnost poslovanja, premalo domišljeni in z dejstvi podprti načrti, predraga administrativno-tehnična služba za spremljanje, obračunavanje in delitev zbranega denarja, neprimerna izbira podjetja za digitalizacijo repertoarne baze itd. Za zrušitev statuta si je Čander izbral tisti člen novega statuta (ki je sicer doslej v taki obliki že vrsto let obstajal v pravilniku o delitvi sredstev), ki govori o rednih članih (z volilno pravico) in imetnikih (brez volilne pravice). Pogoje za redno članstvo (vsaj tri samostojna objavljena dela) je razglasil za nedemokratične, celo za ustavno kršitev enakosti pred zakonom – pri tem je seveda nastopal v korist svojih mladih sodelavcev, ki imajo večinoma le po eno objavljeno delo, zato pa (še ne) glasovalne pravice. Za destrukcijo in ohromitev delovanja ZAMP-a si je izbral prav skupščino, v javni razpravi, ki je trajala več mescev pred tem, pa ni – ne on ne nihče drug med oponenti – opozoril na nobeno kočljivo formulacijo statuta. Čander in njegov kulturniški klan tako nadaljuje revolucionarni marš skozi slovenske kulturne institucije, ki se je začel z obvladovanjem različnih komisij za nagrade in naj bi se končal s kadrovsko zasedbo pomembnih ustanov, ki imajo opraviti z javnim denarjem, od JAK-a do Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.
Nebogljeni URSIL
Poglavitni krivec za te in take razmere v vseh slovenskih društvih in združenjih, ki se ukvarjajo z avtorskimi pravicami, pa je Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL). Ta z novim zakonom (ZKUASP) poskuša vpeljati v delovanje društev korporativno upravljanje – delovanju prostovoljnih združenj hoče torej vsiliti torej pravila velikih gospodarskih organizacij. Seveda ne po lastni presoji, temveč po nareku Evropske unije, ki je take direktive izdelala za neprimerno večja in bogatejša avtorska združenja velikih zahodnoevropskih držav z milijonskimi proračuni. Po prisilni uveljavitvi teh pravil, ki jih URSIL pogojuje z licenčnim dovoljenjem (ali odpovedjo), bodo slovenska avtorska združenja porabila večino denarja, ki gre imetnikom avtorske pravice, za plače profesionalnih poslovodij in zapleteno administracijo ter servisiranje dela, avtorji pa bojo dobivali še manj. Pravniške birokratinje v URSIL-u pa bodo – nesposobne prilagoditi te direktive slovenskim zmožnostim – slejkoprej zadovoljne in pohvaljene zaradi svojega odličnega administriranja v prid državi, ki bo z novo regulacijo posegala celo v zasebne in lastninske pravice avtorjev. O tem priča dejstvo, da so bile vse pripombe avtorskih organizacij k novemu zakonu zavrnjene brez obrazložitve, njihovi člani (avtorji, založbe, imetniki pravic) pa sploh niso sodelovali pri njegovi pripravi.
Slovenski avtorji bodo, kar se tiče svojih ustvarjalnih pravic, po novem na slabšem, prikrajšani za doslejšnje pravice, na neki način celo razlastninjeni. Skrajni čas bi že bil, da bi URSIL deloval pravno korektno in racionalno, kot samostojna in neodvisna vladna služba, ne pa kot privesek kakega ministrstva, ki bo vsakokrat posegalo v njegovo delo, kakor to počne sedanje Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Drago Bajt, prevajalec in publicist
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
POPRAVEK: Neresnice v članku »Kulturno tajkunstvo«
V članku Draga Bajta pod naslovom »Kulturno tajkunstvo« so zapisane neresnice v delu, ki se nanaša na Založbo Rokus Klett.
Neresnična je navedba, da Založba Rokus Klett ne bi bila sposobna preživeti brez izdatne podpore države ali kulturnih sponzorjev, saj je v letu 2016 prejela takšnih podpor le za 8.329,00 EUR, kar je zgolj 0,1 % poslovnega prihodka. Založba se ne poskuša prikopati do večjih denarnih sredstev preko kulturnih ustanov, saj se na razpise Javne agencije za knjigo RS ne prijavlja.
Založba Rokus Klett ne postavlja svojih ljudi na vodilna mesta v kulturne ustanove, ki bi ji zagotavljali dotok denarja, saj svoje prihodke v celoti ustvarja na trgu in ne preko kulturnih ustanov. Založba Rokus Klett ni nikoli načrtovala »prevzeti« SAZOR, temveč je na skupščini leta 2016 zgolj zastopala avtorje, ki so zahtevali zaščito upravičenj iz naslova fotokopiranja.
Založba Rokus Klett d.o.o.
Maruša Kmet, direktorica
Ljubljana, 13. oktober 2017
