Kvadratura kroga

Predsednik Izraela Reuven (»Rubi«) Rivlin se mi dopade. Zelo se mi dopade.

To se utegne zdeti malce čudno, saj je desničar in član stranke Likud. Verjame v to, čemur se po hebrejsko reče »celotna izraelska dežela«. Vendar pa je zelo humana osebnost, prijazen in skromen. Njegova družina je že mnogo generacij ukoreninjena v Palestini. Sebe vidi kot predsednika vseh Izraelcev, vključno z arabskimi državljani.

Prepričan sem, da na skrivaj prezira Benjamina Netanjahuja in njemu podobne. Kako je bil torej sploh izvoljen za predsednika? Predsednik Izraela je izvoljen s tajnim glasovanjem v knesetu. Domnevam, da od Likuda ni dobil vseh glasov in da je bil izvoljen s pomočjo glasov levice.

Ta teden je predsednik Rivlin objavil mirovni načrt. Takšno dejanje predsednika je neobičajno, saj je njegova funkcija pretežno ceremonialna.

Njegov načrt temelji na federaciji dveh »entitet« − sionistično-judovske in arabsko-palestinske entitete.

Podrobnosti ni navedel. Očitno je mnenja, da je na tej stopnji bolje navreči neko splošno zamisel in pustiti ljudi, da se nanjo navadijo. Po vsej verjetnosti je tako še najbolj pametno.

Vendar pa je zaradi tega načrt tudi težko resno presoditi. Kot pravi reklo, je hudič v podrobnostih. Načrt je lahko dober ali slab. Odvisno. Odvisno od podrobnosti.

Toda že samo dejstvo, da je Rivlin objavil to zamisel, je pozitivno. V današnjem Izraelu so namreč ideje zamrznjene, kar vzpostavlja atmosfero vdanosti, brezbrižnosti in celo obupa. »Ni rešitve« je splošno mnenje, ki ga spodbuja Netanjahu, ki je naredil (zanj) priročen zaključek: »Vedno bomo živeli z mečem.«

Zamisel o federaciji ni nova. Tudi sam sem o tem mnogokrat razmišljal. (Zato vas prosim, da mi ne zamerite, če ponavljam stvari, ki sem jih že omenil.)

Pred letom 1948 smo bili nekateri prepričani, da se lahko Hebrejci in Arabci v državi združijo v novo, skupno nacijo. Vojna je to idejo odpravila. Na podlagi tega, kar sem doživel, sem spoznal, da sta v državi dva ločena naroda in da mora vsaka realistična rešitev temeljiti na tem dejstvu.

Takoj po vojni, v začetku leta 1949, se je sestala majhna skupina, da bi našla rešitev. Vanjo so bili vključeni muslimani in Druzi. Oblikovala je to, kar danes imenujemo načelo dveh držav na območju med Sredozemljem in Jordanom ter še naprej. Danes je to prevladujoči svetovni konsenz.

Jasno nam je bilo, da dve državi v tako majhni deželi, kot je naša, ne moreta obstajati druga ob drugi brez tesnega medsebojnega sodelovanja. Premišljevali smo, ali naj to poimenujemo federacija, a smo se odločili, da raje ne, saj smo se bali, da bi to preplašilo obe strani.

Takoj po vojni leta 1956 (v tej državi smo vedno »takoj po vojni«) smo oblikovali veliko večjo skupino, ki se je imenovala »Semitska akcija«. Vanjo je bil vključen tudi Natan Jelin-Mor, nekdanji poveljnik podtalne (oziroma teroristične) skupine Lehi, ki so jo Britanci poimenovali »Sternova tolpa«, prav tako pa pisatelja Boaz Evron in Amos Kenan ter drugi.

Celo leto smo posvetili temu, da smo izdelali dokument, o katerem sem prepričan, da mu do danes ni para. V njem smo izdelali načrt za popolno prestrukturiranje države Izrael na vseh življenjskih področjih. Poimenovali smo ga »hebrejski manifest«.

V manifest je bila vključena federacija med državo Izrael in državo Palestino z vsemi potrebnimi skupnimi vrhovnimi institucijami. Predvidena je bila tudi vzpostavitev »Semitske konfederacije« vseh arabskih držav, Izraela in morda celo Turčije in Irana (ki striktno vzeto sicer nista semitski državi, a imata religijo s semitskimi koreninami).

Odtlej sta ideji o federaciji ali konfederaciji ob različnih priložnostih prišli na dan, a se nista ukoreninili.

Izraza sta sama po sebi netočna. Kakšna je razlika med njima? V različnih državah imata različne pomene. Rusija je uradno federacija, a ni povsem jasno, kakšne pravice imajo njeni posamezni deli. Švica se imenuje konfederacija, nemška zveza pa »federalna republika«. Evropska unija je glede na vse konfederacija, čeprav je tako nihče ne imenuje.

Bolj ali manj je sprejeto, da je »federacija« veliko bolj tesna zveza kakor pa »konfederacija«. To je postalo jasno v ameriški državljanski vojni, ko se je »federalni« sever boril proti »konfederacijskim« južnim državam, ki so se hotele odcepiti od zveze, ki je bila zanje pretesna.

A kot sem že omenil, sta pojma preveč fluidna, pa tudi ne preveč pomembna. Kar je pomembno, je vsebina, ki pa je od območja do območja zaradi zgodovine in okoliščin različna.

Kar se tiče naše države, je zamisel lepa zato, ker dela kvadraturo kroga.

Kaj hočeta obe strani?

Judje hočejo judovsko državo, ki temelji na judovski kulturi in zgodovini. V njej pretežno govorijo hebrejsko in so povezani z judovsko diasporo. Z izjemo zelo majhne manjšine je to ideal, ki je skupen vsem Judom v Izraelu. Številni Izraelci bi si tudi želeli še naprej združeno državo in Jeruzalem v enem kosu.

Palestinci pa hočejo končno le imeti svojo državo, v kateri bodo sami svoji gospodarji, kjer bodo govorili svoj jezik, skrbeli za svojo kulturo in vero, kjer se bodo osvobodili okupacije in imeli svojo zakonodajo.

(Kon)federacija lahko uskladi ti dve dozdevni nasprotji ter reši kvadraturo kroga. Obema ljudstvoma bi omogočila svobodo v lastnih državah, kjer bosta imeli svojo identiteto, nacionalno zastavo, himno, vlado in nogometno moštvo. Obenem pa bi ohranili enotno deželo, kjer bi enotno in s tesnim sodelovanjem reševali skupne probleme. Meja med njima bo morala biti nujno odprta za prosti prehod ljudi in blaga, brez zidov.

Nisem sicer strokovnjak za Severno Ameriko, toda zdi se mi, da nekaj podobnega že obstaja med ZDA, Kanado in Mehiko (vsaj dokler ne bo Donald Trump postal predsednik), in to kljub kulturnim in družbenim razlikam med tremi ljudstvi.

Predsednik Rivlin se ne sme zadovoljiti zgolj z omembo zamisli, ampak bi lahko tudi kaj naredil v zvezi s tem, kljub omejitvam njegove funkcije.

Predlagam, naj organizira konferenco strokovnjakov na visoki ravni, ki se bodo sestali v njegovem uradu in se posvetili podrobnostim ter ugotovili, kako bi zamisel delovala v praksi.

Ne verjamem, da bo katerakoli od strani zadovoljna z »entiteto«. Judovski Izraelci se ne bodo hoteli odpovedati izraelski državnosti, Palestinci pa se ne bodo zadovoljili z ničemer drugim kakor z »državo«.

Kot prvo je tukaj problem vojske. Ali bosta obstajali dve vojski z nekakšnim koordinacijskim mehanizmom, ki ne bo takšen kot neenak odnos, ki med izraelsko vojsko in palestinskimi »varnostnimi silami« velja zdaj? Ali bi lahko imeli enotno vojsko? Ali pa nekaj vmes?

Ta problem je zelo težak, veliko lažje je v zdravstvu. Na tem področju je že veliko sodelovanja med ljudstvoma. Arabski zdravniki in bolničarji delajo v izraelskih bolnišnicah, izraelski zdravniki pa svetujejo palestinskim kolegom na okupiranih ozemljih.

Kako pa je glede izobraževanja? V vsaki od držav bo izobraževanje temeljilo na lastnem jeziku, kulturi, zgodovini in tradiciji. V vsaki državi bi se morali učenci naučiti jezika druge strani. Nekako tako, kakor se učenci v Švici učijo enega od uradnih jezikov, ki ni njihov lasten.

To pa še ne bi bilo dovolj. Na obeh straneh bi bilo treba učitelje ponovno izobraziti vsaj glede osnov kulture in religije druge strani. Učbenike pa bi bilo treba očistiti vseh sledov sovraštva ter v njih predstaviti pravi in objektivni potek dogodkov zadnjih 120 let.

Ekonomija predstavlja resen problem. Povprečni dohodek Izraelca je 20-krat večji (da, tu ne gre za napako; ne 120, ampak 2000 odstotkov) kakor pa povprečni dohodek Palestinca na zasedenem ozemlju. Za zmanjšanje tega razkoraka bi bil potreben napor na federalni ravni.

Seveda pa se vsega ne da vnaprej načrtovati in določiti. Življenje bo teklo po svoje. Izraelski poslovneži, ki bodo hoteli na primer uspeti v Saudski Arabiji in Iraku, se bodo ozrli za palestinskimi partnerji. Palestinci pa bi lahko izkoristili izraelsko znanje in kapital za posle z Jemnom in Marokom. Sklepala se bodo prijateljstva ter tu in tam tudi poroke med pripadnikoma obeh ljudstev. (Ne, bog ne daj, prečrtajte zadnji stavek!!!!)

Medsebojni stiki imajo svojo logiko. Kadarkoli se srečajo muftiji in rabiji, odkrijejo neverjetne podobnosti med islamom in judovstvom (veliko več kakor pa s krščanstvom). Denar premosti prepad med poslovneži in akademiki zlahka najdejo skupni jezik.

Seveda pa bodo nastale tudi velikanske težave. Kaj bo z naseljenci? Ali bo možno Palestince prepričati, da nekatere od njih pustijo ostati? Ali bodo Izraelci v zameno pustili nekaterim beguncem vrnitev? Zaupam v življenje.

Ali bi Jeruzalem lahko ostal enoten kot glavno mesto obeh držav in sedež federalnih institucij?

Kje bodo meje med jurisdikcijo obeh narodnih vlad in federalnih institucij?

Ne pretiravam, če poudarim pomembno vlogo, ki jo lahko v vsem tem odigra predsednik Rivlin.

Že samo s povabilom strokovnjakom v svojo rezidenco in opravljanjem vloge gostitelja ob njihovih teoretičnih preudarjanjih bi lahko poslal jasen signal, ne da bi se kompromitiral.

Preudarjanja imajo lahko sama po sebi močan miselni vpliv na spremembo klime, obuditev upanja in ustvarjanje optimizma.

Rubi Rivlin je po naravi optimist, prav tako pa sem optimist tudi jaz.

Predsednik lahko pokaže normalnim in dostojnim ljudem na obeh straneh, da je kvadratura kroga možna!

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.