Tiskane izdaje
Koncept demokratičnih volitev, ko je vsaka polnoletna oseba upravičena do glasu, vsi glasovi pa imajo enako veljavo, v strokovne sfere pač ni prenosljiv. Čeprav imamo vsi pravico do mnenja, si v določenih kontekstih ta mnenja ne morejo biti enakovredna: v naglici zapisan spletni komentar, ki ne nosi ne nikakršnih posledic ne obligacije, ne bi smel biti enačen s strokovno presojo osebe, ki je za svoje delo izšolana in usposobljena, pa naj bo to pediater, računovodja ali oblikovalec, saj se z enačenjem ne ruši zgolj meja med amaterskim in profesionalnim, temveč predvsem integriteta in učinkovitost poklicev ter strok.
Teorija in referendumski pristop
Oblikovalski jezik je, kot vsi komunikacijski sistemi, sistem znakov, in kot vsak sistem ima tudi oblikovanje svoje zakonitosti. Poznavanje teh zakonitosti je nujno za tiste, ki ta sistem znakov ustvarjajo, razširjajo in dopolnjujejo, prepoznavanje tega sistema znakov pa je nujno za njegove uporabnike, ki naj bi bili karseda široko zajeti. Do glavnega nesporazuma prihaja zato, ker čedalje več uporabnikov zmotno zamenjuje razumevanje samih znakov za razumevanje tega, kako se tovrsten sistem gradi.
Zadruga Peko kooperativa, ki pod sloganom »Gradimo novo tradicijo Peka« želi kupiti Peko in tako ponovno oživiti proizvodnjo, je na svoji Facebookovi strani objavila tudi poziv k oblikovanju nove celostne grafične podobe. Zmagovalni logotip, nedavno objavljen na isti spletni strani, si je prvo mesto prislužil z najvišjim številom všečkov.
Problem tovrstnega ribarjenja zastonjskih zamisli na neplačanih, laično zastavljenih razpisih in pozivih brez vpletenosti strokovne žirije ni nov pojav, dodatno zaskrbljujoč pa je ton poziva Zadruge, v katerem se med drugim znajde trditev: »Logotipi se ne delajo za oblikovalce, [za] to, kar je njim strokovno v redu in sprejemljivo, delajo se za ljudi, širšo publiko, potencialne stranke.« Če je bila vpletenost oblikovalcev v oblikovalske procese nekoč samoumevna, potem sčasoma opcijska, je zdaj postala nezaželena. Celo za tako neformalen nivo, kot je socialno omrežje, je takšna trditev osupljiva.
Na podoben način išče logotip za svojo novoustanovljeno stranko tudi Glas za otroke in družine, ki na svoji spletni strani izbiro med štirimi (nepodpisanimi) kandidati prepušča javni anketi. Edina kategorizacija in terminologija, ki se je predlagani logotipi v tej tekmi lahko nadejajo, se giblje na lestvici med »zelo všeč« in »ni mi všeč«.
Seveda je vsakršnemu nosilcu logotipa v interesu, da se čim večja skupina uporabnikov z znakom identificira in da sistem znakov posvoji – zato je všečnost zagotovo eden od segmentov –, ne sme pa biti edini kriterij. In obratno: če je oblikovanje zasnovano odgovorno in se v kreativnem procesu poslužuje matematike, sociologije, psihologije, ekonomije in drugih ved, ki pripomorejo k učinkovitemu izdelku, to ne pomeni, da ga bo po všečnostni plati težje pogoltniti. Dizajn ne funkcionira kot percepcija brokolija, pri katerem nas njegov obupni okus samo še utrjuje v prepričanju, da je res zdrav in koristen. Vizualna plat, ki nagovarja ciljno publiko, je pomemben gradnik kvalitetne celostne podobe, vendar o sami implementaciji ne morejo odločati zgolj všečki in všečnost.
Stvar definicije
Od kod torej tolikšna erozija prepoznavanja oblikovalske dejavnosti? Postopna amaterizacija družbe, okrepljena v trumpovskem, postfaktičnem vzdušju, je občutna v številnih strokah in tudi oblikovanje je ranljivo na svoj specifični način: prvič zaradi tehnološke dostopnosti, ki se je zgodila z vsakdanjostjo računalnikov ter preprosto uporabnimi programi, ki vsakomur omogočajo razpolaganje z barvami, oblikami in črkami, in drugič zaradi lažnega vtisa, da se oblikovanje prej kot vsebine tiče predvsem videza – torej zgolj barv, oblik in črk. Kar pa ne zveni pretirano usodno početje.
Čeprav se z njegovimi produkti srečuje praktično vsako budno minuto, se velik del prebivalstva z definicijo oblikovanja niti ne ukvarja. Percepcija se večinoma giblje med dvema skrajnostma: banaliziranjem oblikovanja na kozmetično kompliciranje ali obrtniško rutino in mistifikacijo stroke, ki oblikovanje poriva pregloboko v polje umetnosti in mu tako odreka znanstvene, tehnične in uporabnostne prvine; prvine, ki se bolj kot v sferi umetnosti gibljejo v sferi gospodarstva.
Praksa
En slab logotip ali neokusen plakat prav gotovo ne uniči nobenega življenja, ponavljajoči se trend slabega, neodgovornega oblikovanja (ali pa kar odsotnost oblikovanja) pa vpliva na družbeno klimo in na način, kako komuniciramo: preveč šuma podre sistem in erodira jezik, ki preneha biti komunikacijsko sredstvo in postane neartikulirano vizualno kričaštvo.
Plaz komentarjev, ki so jih oblikovalci zapisali na sporno zasnovani poziv Peko kooperative, je na družabnem omrežju pričakal vsebinsko dokaj enoten odgovor: »Če si pameten, pa ti predlagaj rešitev!« S takšno zajedljivostjo do kritike se uporabnik krasnega novega spleta ne znebi zgolj odgovornosti za svoja dejanja in jo pod hinavsko pretvezo inkluzivnosti vali na vsakogar, ki se je odzval na vabilo – neregulirano zbiranje mnenj –, temveč problem prestavi z družbene, obče ravni na raven posameznikov, etiketiranih kot konfliktnih, katerih prizadevanja naj bi bila intimne, osebne, mnenjske narave.
Boj za veljavo poklica namreč ne more biti osebni boj, biti mora sistemski. O tem, kako alarmantno je stanje, pričajo tudi izsledki raziskav, vključenih v prvi osnutek nacionalne strategije za oblikovanje, ki ga je sredi marca letos v javno razpravo dalo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Prvi korak k izboljšanju statusa stroke je s tem storjen, vendar bo to hvalevredno, kompleksno in nujno delo večidel zaman, če na sistemski ravni ne bo poskrbljeno tudi za konkretno realizacijo.
Oblikovanje ni nekakšen civilizacijski presežek, ki si ga bomo nudili šele takrat, ko si ga bomo kot družba lahko privoščili, temveč je integralni del sistemskih rešitev in napredka. Čeprav verjetno ne bo lastnoročno rešilo sveta, je v okolju, ki čedalje bolj temelji na vizualnem komuniciranju, naraščajoče bistvena, ne pa zanemarljiva profesionalna dejavnost.
Ajda Schmidt, univerzitetna diplomirana oblikovalka
Pri snovanju članka so sodelovali tudi univerzitetni diplomirani oblikovalci Ajda Bevc, Petra Bukovinski, Maša Majce Mesarič in Jan Virant.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
