Tiskane izdaje
V modi sta govorjenje in pisanje o lesu. Več kot 60 odstotkov Slovenije naj bi bilo pokrite z gozdovi. V Evropi nas prekaša le Finska. Lesa posekamo mnogo manj od letnega prirasta, pa še tega največ izvozimo kot hlodovino. Letna poraba lesa na prebivalca je v Sloveniji komaj 0,2 kubičnega metra, v Avstriji štirikrat več, v drugih primerljivih deželah je podobno. »Porabo lesa je treba v Sloveniji povečati!« se pridušajo taki, ki se spoznajo na les in gozdove. Poudarjajo, da je les obnovljiva tvarina, sploh pa, to še posebej poudarjajo, les v svoji substanci skladišči velike količine škodljivega ogljikovega dioksida, ki je glavni krivec za segrevanje našega planeta. Kdor se hoče prijazno obnašati do našega planeta, naj uporablja čim več lesa in lesenih izdelkov. Na splošni občestveni ravni je to prazno govorjenje.
Slovenska lesna industrija le še spomin
V bivši skupni domovini smo imeli v Sloveniji zelo razvito lesno industrijo. Brest, Meblo, Liko, Lik, Savinja, Marles, Novoles, Alples, Svea, Javor, Lip, Lipa, Hoja, Jelovica, KLI ... so imena lesnih tovarn na Slovenskem. Nekatere so šle v stečaj, ostale delujejo z bistveno zmanjšano proizvodnjo. Nekaj je odnesla konkurenca iz Indije, Filipinov, Kitajske, Malezije in podobnih držav, izgubile so trg bivše skupne domovine, lonček sta pristavili še privatizacija in tajkunizacija. Močna in izvozno usmerjena lesna industrija na Slovenskem je le še spomin. Ob vsem tem se zdi poziv k izdelavi visokokvalitetnih izdelkov za domači in tuji trg neresen.
Tako ali drugače, posamezniki imajo pogosto do lesa sentimentalen odnos. Če bi se le dalo, bi imeli radi čim več stvari okrog sebe iz lesa: »Les, leseni izdelki, to je prava stvar!« pravijo. Za aktualno civilizacijsko normo je les sorazmerno nepomembna tvarina, natančneje povedano, je zmeraj bolj nepomembna tvarina.
Naj mi bo dovoljeno trditev nekoliko podkrepiti s primeri.
Po stanovanjih, uradih, šolah, bolnišnicah, mnogih industrijskih obratih itn. je bil včasih na tleh ladijski pod ali parket. Skoraj zmeraj je bil pribit na slepi pod, slepi pod je bil položen na legice. Legice so ležale na betonskih stropovih, med legicami je bilo nasutje. Opisana raba lesa je le še zgodovinski spomin.
Zadnja leta je najbolj priljubljen pod iz laminatov. To so iverne plošče, prevlečene z najtanjšim furnirjem iz pravega lesa ali s papirjem, na katerem je odtisnjena slika kakšnega lesa. Mislim, da ni bolj ničvredne talne obloge, kot je laminat. Kakšna resna država bi morala laminatne talne obloge zakonsko prepovedati, tako kot smo, na primer, prepovedali salonit oziroma azbestno-cementne izdelke.
Brez podstrešij in vrat
Včasih so bile imenitnejše stavbe obokane. Ogromna večina drugih stavb je imela v preteklosti lesene strope. Takih stropov že dolgo več ne gradimo, današnji stropi so iz armiranega betona. Leseni stropovi so iz statičnih razlogov v bistvu nedovoljeni.
Zasebna gradnja še pozna lesene strešne konstrukcije, pa še pri takih gradnjah se zmeraj bolj uveljavljajo betonske in kovinske konstrukcije. Večje stanovanjske zgradbe, industrijske in javne zgradbe nimajo več lesenih strešnih konstrukcij. Romantičnih podstrešij, kjer se je včasih nabirala prihodnja zgodovina, novogradnje ne poznajo več.
Beseda »arhitekt: arhi-tektonos« je grškega izvora in pomeni »nad-tesar«. Tisti, ki so bili zadolženi za gradnjo bivališč, so bili v tesarji. Njihovo univerzalno orodje je bila sekira. In res, nekako do začetka 14. stoletja je bila velikanska večina prebivališč iz lesa. Zidane stavbe so bile velikanski luksuz, rezerviran le za najbolj imenitne zgradbe in utrdbe. Potem so lesene stene zgradb nadomestile take iz kamna, kasneje se je zidalo iz opeke, zdaj povečini iz betonskih modularcev ali kar iz litega betona. Lesenih hiš skoraj ni več. V poplavi zidanih hiš na Slovenskem so take hiše izgubljene in nepomembne.
Od začetka 60. let naprej so za boljše stavbe izdelovali okna in vrata iz aluminija. Velika večina gradenj je v tem času še imela okna in vrata iz lesa. Nekaj desetletij kasneje tudi pri teh izdelkih les na veliko izgublja svoj primat. Pri oknih že prevladujejo izdelki iz plastičnih mas in aluminija. Vrata so že dolgo let nazaj večinoma narejena po nekakšnem »kompozitnem« principu, kjer je veliko papirnega satovja, vezanih plošč, iverk, plastičnih delov in kovin. Za taka vrata je težko reči, da so iz lesa.
Leseni so slovenski kozolci, za katere nekateri s ponosom in zanosom ugotavljajo, da so slovenske katedrale. O kozolcih se pišejo doktorati in tiskajo debele knjige. Odkar se seno silira ali balira, postajajo kozolci nepotrebni. Stari se podirajo, novih ne postavljajo več. Stari skednji, hlevi in kašče so bili povečini iz lesa. Kjer jih delajo na novo, so večinoma iz betona in betonskih zidakov.
Inženirji so nanj
Les je bil včasih cenjen inženirski material. Mostovi, rudniške podporne konstrukcije, opaži, stolpi, drogovi za napeljave, dovodni kanali, jezovi, riže, cestne površine, daljnovodi, strojne naprave, urni mehanizmi – vse to in še kaj drugega je bilo včasih iz lesa. Nekdanji vodni mlini in žage so bili, na primer, skoraj v celoti iz lesa. Železniški pragovi so še, vsaj pri nas, povečini iz hrastovine. Nadomeščajo jih izdelki iz prednapetega betona. Borovniški viadukt je bil veličastna stvaritev. Stal je na lesenih pilotih, zabitih v barjanska tla. Viadukt je projektiral in gradil Benečan vitez Von Ghega. Tudi Benetke stojijo, kot je znano, na hrastovih pilotih.
Lesenih podpor in gradbeniških odrov skoraj ni več. Nadomestili so jih kovinski. Beton pa se povečini še uliva v lesene opaže.
Škafov, barigel, kadi in urn ni več. Leseni sodi so še komaj kje v rabi. Sodi so za moje razumevanje ena najbolj genialnih konstrukcij, kar si jih je kdo kdaj izmislil. Prav neverjetno je, kako je mogoče iz lesenih desk sestaviti vodotesne posode. Ni pomembno, na pohodu sta nerjaveča pločevina in plastika.
Pohištvo je bilo včasih skoraj izključno iz lesa. Stoli, naslanjači, mize, postelje, klečalniki, klopi, nočne omarice, komode, etažerke, španske stene, stanovanjske obloge, pulti, knjižne police, pisalne mize, skrinje, pručke, obešalniki, zibke, podstavki za rože, vse to je bilo iz lesa. To, kar je na voljo v večini naših trgovin s pohištvom, je v glavnem iz zlepljene žagovine, obdane z tankim slojem lesa oziroma furnirjem. Zlepljena žagovina ali iverne plošče so narejene iz bivšega lesa, so lesni izdelek, niso pa les, tako vsaj jaz mislim. Pohištvo iz iverk in furnirja za moje pojme ni iz lesa. Večkrat je furnir nadomeščen s papirnato prevleko, na kateri je natisnjena slika različnih lesov, podobno kot se to dela pri laminatnih talnih prevlekah. Izjema so stoli. Stoli so večinoma še iz lesa, na veliko pa jih izpodrivajo izdelki iz kovin in plastičnih mas. Notranjščine novih poslovnih stavb, takih, ki kaj dajo nase, ne poznajo lesenih stolov. Prevozna sredstva so bila včasih v glavnem iz lesa. Vozički, cize, samokolnice, zapravljivčki, vozovi, kočije, vagoni, vse je bilo iz lesa, vse, kar se je vozilo po morju in rekah: splavi, čolni, jadrnice, velike ladje: karake, karavele, kliperji. Prva kolesa, avtomobili in letala so bili v osnovi iz lesa. Najslavnejši lovec iz druge svetovne vojne, angleški Spitfire, je imel, vsaj na začetku spopadov, krila še iz lesa. Zdaj je vse našteto več ali manj spomin. Današnja prevozna sredstva so, kot je znano, iz kovin in plastičnih materialov. Lesen volan v kakšnem športnem avtomobilu je bolj znak slabega okusa kot resna uporaba lesa.
Manj lesa ne pomeni
Mnogo športnih pripomočkov je bilo včasih iz lesa. Pomisliti je treba na smuči, sani, kajake, kanuje, skife, loparje, skakalne palice, kopja, telovadno orodje, balinarske krogle, keglje ...
Večina embalaže je bila včasih iz lesa. Za embaliranje je bila pomembna lesna volna za ovijanje občutljivejših predmetov. Tudi to je že preteklost. Sodobna embalaža je iz valovite lepenke, pločevine, stiropora, plastičnega drobirja, plastičnih folij in močnejšega papirja.
Zlati časi, ko je bil les res neobhodno in vsestransko potrebna snov, so že zdavnaj minili.
Današnja civilizacija bi lahko shajala brez izdelkov iz lesa. Nekateri morebitni bralci tega teksta si bodo mislili: »Dobro je, da se opušča vsakdanja raba lesa, bo vsaj gozdovom prizaneseno.« To seveda ni res. Po vsem svetu so gozdovi ogroženi. Največ lesa in gozdov zmeljejo za iverne plošče in še več za papir. Iverke in papir so narejeni na osnovi lesa, niso pa leseni izdelki. Ta poraba strmo narašča in bo sčasoma še bolj. Pomisliti je treba, recimo, samo na fotokopirne naprave, računalniške tiskalnike in vse tisto, kar se veže na tako opevano informacijsko galaksijo. Stanovanjsko in poslovno opremo iz zlepljene žagovine je treba pogosto menjavati. Današnja civilizacija prisega na nabavo in odmetavanje smeti. Zato se svetovna poraba lesa povečuje in so gozdovi vsepovsod ogroženi. Kurc pa taka civilizacija, ki iz dobrega lesa dela predvsem lesno moko in žaganje.
Janez Suhadolc
arhitekt, grafični oblikovalec, nekdanji redni profesor prostoročnega risanja na fakulteti za arhitekturo
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
