Tiskane izdaje
»Tudi ustvarjena človekova duša ima dve očesi. Prvo je zmožnost zreti v večnost, drugo pa (zmožnost) gledati v čas in ustvarjena bitja, v njih spoznavati razlike […]. Toda ti dve očesi človekove duše ne moreta hkrati, drugo z drugim, opravljati svojega dela: če naj namreč duša z desnim očesom gleda v večnost, se mora levo oko odmakniti od vseh svojih del in se držati, kot da je mrtvo. Če pa naj levo oko […] deluje skladno s časom in ustvarjenimi bitji, mora desno oko biti ovirano pri svojem delu, se pravi pri svojem zrenju.«
Če ste že kdaj klonili pod težo kronične utrujenosti, če ste, po domače, kolapsirali, veste, da se je izvleči iz takšnega stanja sila težko. Pri meni po fazi zanikanja navadno nastopi faza mrzličnega iskanja rešitev. Radikalnih rešitev. Tokrat je bilo to videti tako, da sem se za kakšen teden s polno zavestjo pogreznila v sanjarije o zamenjavi poklica, o popolni opustitvi dosedanjega dela, o dokončni odpovedi vsemu tekstarskemu: prevajanju, branju, pisanju. In tistemu, kar je k temu prišito: nizkim in nerednim honorarjem, boju za prihodnje projekte, ki kljub obljubam morda ne bodo nikoli udejanjeni.
Ko sem bila majhna, smo živeli v hiši z vrtom, ki me ni nikoli zanimal, kjer mi nikoli ni bilo treba delati. Zdaj, po mnogih vmesnih letih bivanja v mestu, živimo v naročju okrnjene in neokrnjene narave, med čisto divjino ter manjšimi in večjimi nasadi. Tudi ljudje, s katerimi se tu in tam družimo, so povezani z zemljo. Ne vem, ali so v življenju prebrali kakšno knjigo, in to tudi ni važno: sprošča me ravno njihova tujost, sproščeno špansko govorjenje o nečem, kar je v popolnem nasprotju z atmosfero, v kateri se navadno gibljem. Kramljanje o poljih, sadežih, vodi, sajenju, obrezovanju, zmrzalih, škodljivcih in podobnem. O delovni sili in plačilu. O vsem tako zelo drugačnem. In ja, to je bila moja sanjarija, radikalen obliž na rano kolapsa: vizija, kako bi opustila svoj poklic, kako bi se prekvalificirala in začela delati na polju, za svojega kolega, ki delavcem za obiranje pomaranč in drugih sadežev plačuje pošteno, žvenkljivih osem evrov na uro. Otroke bi pustila v šoli oziroma vrtcu, šla na polje, kjer bi na svežem zraku obirala pomaranče, po sedmih urah prevzela otroke, se vrnila domov – in pozabila na vse. Na lekture, korekture, nedoslednosti, napake, boje, rivalstva, projekte, nagrade, denar, ideje in njihovo pomanjkanje. Na dvom o sebi. Zvečer, ko bi otroci zaspali, bi morda vzela v roke tudi knjigo – a brez obsesivne misli, da moram o njej kaj napisati, izvleči iz nje kakšno idejo, jo morda celo prevesti, skratka – da lahko berem le, če bom potem to tako ali drugače unovčila. Ne, ko bom postala obiralka pomaranč, bom ob sicer nizki, a redni (ob tej besedi mi srce kar poskoči) plači lahko brala čisto zase. Iskreno brezinteresno.
Globoki kolaps z akutno fazo sanjarjenja o zamenjavi poklica je trajal kakšen teden. Pomaranče so s svojimi vitamini, pa čeprav sanjskimi, zagotovo pomagale pri delni revitalizaciji. Ta pa je prinesla tudi spoznanja: grenko, grenko-sladko in sladko.
Grenko spoznanje v poznih tridesetih je soočenje z dejstvom, da mi gre obiranje pomaranč (pa tudi česa drugega, denimo oliv, o čemer sem pisala že drugje) … morda ne ravno slabo, vsekakor pa preslabo za to, da bi bila lahko zaposljiva delovna sila na tem področju. Grenko-sladko spoznanje je, nadalje, to, da verjamem, da bi se kljub starosti še vedno lahko prekvalificirala, če bi si tega resnično želela. Gre namreč za to, da mi je tisto, kar počnem, denimo prevajanje in pisanje, resnično všeč. Všeč mi je ne samo zato, ker se v tekstih počutim varno, ker teksti funkcionirajo po svoje, vsekakor zelo drugače, bolj umirjeno in elegantno kot svet, v katerem živimo. Dobro se počutim predvsem zato, ker nas teksti, če so dobri, s svojo vsebino in na določenih točkah svoje končne zgradbe povabijo v neskončnost. Zgrabijo nas, iztrgajo iz časa in vsrkajo v brezčasje, v večnost. Prisilijo nas torej, da zapremo levo oko.
Kadar gledamo z levim očesom, vidimo »ustvarjena bitja in razlike«, vidimo tekoči čas, v katerem sta v sedanjosti nekako prisotni obe, preteklost in prihodnost: preteklost v spominih, prihodnost v tesnobi, ni pa v tem tekočem času večnosti. A večnost je. In kadar gledamo z levim očesom, kadar je desno oko mrtvo, se večnost manifestira skozi absolutizacijo časnih dogodkov, stanj, delovanj. Slepota na desno oko nas peha v iskanje radikalnih rešitev, tako absolutnih, da bodo – o tem smo prepričani – odplaknile vse naše probleme, obenem pa preprečile, da bi na bregu našega življenja nasedle nove težav(ic)e. Brezno tesnobnega sveta in negotovega dogajanja bodo te rešitve spremenile v časni raj in predvidljivo blaginjo.
A včasih se zgodi, da se naši dve očesi za hip ujameta, priprti pozabita ovirati drugo drugega, kar pomeni, da zmoremo hkrati zreti v čas in v večnost. Takrat kot slab omet od časa in vsega ustvarjenega odpade absolutizacija. In se radikalne rešitve, tudi tiste o zamenjavi poklica, izkažejo za nič: za tisto s časom zarobljeno »nečimrnost in lovljenje vetra«.
Morda ste vi do tega sladkega spoznanja prišli že precej bolj zgodaj in brez večjih kolapsov, morda se vam celo zdi, da ste do njega prišli čisto razumsko, z logičnimi operacijami ali matematičnimi formulami. A zagotavljam vam, da se vam to samo zdi: vaše desno oko je moralo pri tem vsaj za hip oživeti – in čisto narahlo pomežikniti levemu, ki je takrat, kot se zanj spodobi, reševalo časne formule.
Urša Zabukovec,
dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji
Prispevek je mnenje avtorja
