Libijski gospodar muh

»Jaz sem slava, ki je ne bodo zapustili ne Libija, ne Arabci, ne ZDA, ne Latinska Amerika ... Revolucija, revolucija, revolucija! Naj se napad začne!« je izjavil samooklicani kralj afriških kraljev, poglavar arabskih voditeljev in imam vseh muslimanov – polkovnik Moamer el Gadafi. Njegova izjava je pravzaprav povzetek skrajno nasilnega odgovora libijskega režima na ljudsko vstajo proti 42-letni Gadafijevi diktaturi.

Toda dejstvo je, da je Gadafi s svojo taktiko onemogočil samega sebe. Če bo poražen, bo zelo težko našel zatočišče v tujini, kot si ga je poiskal nekdanji tunizijski predsednik Zin el Abidin Ben Ali. Da bi dobil zatočišče v svoji državi, kot ga ima trenutno Hosni Mubarak, pa je popolnoma nemogoče.

Možna scenarija

Čeprav so se možnosti režima, da bi upor ustavil s širšimi pokoli, precej zmanjšale, bo Gadafijev poraz zahteval zelo visoko ceno, in to v človeških življenjih. Po najbolj črnem scenariju bo oblast uporabila kemično orožje, tako kot ga je leta 1988 v mestecu Halabdža proti Kurdom uporabil Sadam Husein, ali pa se bo odločil za silovit bombni napad, kakršnega je leta 1982 v mestu Hama izvedel sirski voditelj Hafez el Asad.

V tem primeru bi bilo bolj kot kdaj prej potrebno mednarodno posredovanje. V Libiji trenutno živi milijon in pol Egipčanov in pripadnikov številnih drugih narodnosti, vključno z britanskimi državljani, ki so se znašli v zelo kočljivem položaju. V svojem prvem govoru po izbruhu krize je Saif al Islam Gadafi, polkovnikov sin, ki velja za »zmernega« politika, razglasil, da se dogaja mednarodna zarota proti režimu, v katero so vpleteni egiptovski, tunizijski in drugi tuji agenti. Očitno je torej, da tako oče kot sin s svojimi odzivi spodbujata nasilje proti tujcem.

Drugi mogoči scenarij je, da se bo armada ali velik del armade obrnil proti Gadafiju in njegovim sinovom. Toda problem je, da libijska armada že od začetka protestov – v nasprotju z egiptovsko in tunizijsko armado – ni sposobna enotno ukrepati. Številni višji in nižji armadni oficirji so prebegnili k upornikom, neredki pa so s seboj odpeljali tudi svoje enote. Dva pilota vojnega letalstva sta s svojima letaloma pristala na Malti, pozneje je tja priplula še ena od bojnih ladij libijske mornarice. Ti oficirji so se uprli Gadafiju, ko je ukazal bombni napad na vzhodno libijsko mesto Bengazi.

Vsaj do zdaj pa ni bilo glasov, ki bi napovedovali morebiten razkol v revolucionarnih odborih oziroma med Gadafijevimi zvestimi privrženci, ki štejejo približno 20.000 vojakov. To velja tudi za 32. brigado, ki jo vodi Kamis Gadafi, eden od sedmih Gadafijevih sinov. V pristojnosti te brigade je obramba območja Bab al Azizija v Tripoliju, kjer živi Gadafi v svojem tako imenovanem beduinskem šotoru.

Plemenska pripadnost

Tudi iz vojaške obveščevalne službe, ki jo vodi Abdulah Sonosi, notranjih varnostnih sil, ki jim poveljuje Tuhami Haled, in varnostnega sistema džamahirije za zdaj ni novic o morebitnih notranjih razdorih. Kljub temu utegne globoko zakoreninjeno rivalstvo in nezaupanje v libijskem vojaško-varnostnem sistemu počasi pripeljati do nesoglasij, ki lahko postanejo ključni dejavnik spodkopavanja režima. Gre za to, da libijska armada že zaradi svoje plemenske ureditve preprosto ne more delovati kot celota, naj Gadafija podpira ali se pridruži upornikom proti njegovemu režimu.

Plemenska pripadnost bo zagotovo imela ključno vlogo, če bo Gadafi v prihodnjih dneh dokončno poražen. Med libijskimi pripadniki različnih plemen obstajajo zgodovinska rivalstva in želja po maščevanju. Vsi imajo dovolj orožja, zato bi se kaj lahko zgodilo, da bodo po Gadafijevem odhodu v državi izbruhnile vojne med tamkajšnjimi plemeni.

Vzhod države

Novice, ki prihajajo z vzhoda Libije, območij, ki niso pod Gadafijevo oblastjo, napovedujejo nekaj popolnoma drugega. Seveda obstaja tudi v vzhodni Libiji močno rivalstvo med različnimi plemeni. Toda organizacija in koordinacija med tistimi, ki vodijo upornike, je na presenetljivo visoki ravni. V zelo kratkem času so organizirali varnostne, zdravstvene in druge odbore, prav tako, kot so pred nekaj tedni tudi uporniki v Egiptu vzpostavili podobne osnovne institucije.

Zgodilo se je celo, da sta se Ahmed Gadaf Dam in Said Rašvan, dva vodilna funkcionarja libijskega režima, ki sta odpotovala v Egipt in poskušala prepričati pripadnike plemen, ki imajo svoje skupnosti tudi v Libiji, da bi vzhodni del države napadli iz egiptovske zahodne puščave, v Libijo, vrnila praznih rok. Avlad Ali in druga plemena so zavrnila bogato podkupnino, ki sta jim jo ponudila.

Libijska civilna družba ni tako razvita kakor egiptovska ali tunizijska, to pa pomeni, da se lahko Gadafijev padec konča s silovitimi spopadi med libijskimi plemeni. Res pa je tudi to, da je bila za ves arabski svet velik poduk državljanska vojna, ki je v Iraku izbruhnila po padcu Sadama Huseina. Poleg tega sta predanost in zrelost tunizijske in egiptovske mladine postala zgled vsem Arabcem, ki si želijo svobode in dostojanstva. Povsem mogoče je, da je libijsko ljudstvo politično zrelejše in tudi bolj razgledano, kakor domnevajo številni opazovalci.

Dolžnost
mednarodne skupnosti

Mednarodna skupnost ima do Libije temeljno pravno dolžnost. Imena poveljnikov vojaških sil, ki so zagrešili poboje, so znana. Če bi se generali in polkovniki, kot so Abdulah Sonosi, Abdulah Mansur in Tuhami Haled pa tudi sam Gadafi in njegovi sinovi, znašli pod mednarodnim nadzorom ali če bi proti njim izdali naloge za aretacijo, bi najbrž mnogi od njihovih podrejenih dvakrat premislili, preden bi svojim vojakom ukazali, naj streljajo ali bombardirajo domače prebivalstvo.

Na Zahodu dobro vedo za zločine proti človeštvu in teroristične zarote, ki jih je v preteklih desetletjih zagrešil Gadafijev režim. Eden najhujših je bil pokol v zaporu Abu Selim, kjer so s streli pokončali 1200 političnih zapornikov, ki so protestirali zaradi neznosnih razmer v zaporniških celicah. Pa vendar pozneje ni bilo nikakršne mednarodne preiskave, predvsem zato, ker so naftni interesi prevladali nad storjenim zločinom.

Dolžnost Zahoda je, da Libijce zaščiti pred novim pokolom. Do zdaj so tako ameriška vlada kot evropski voditelji izbirali prave besede. Toda besede niso dovolj; napočil je čas za odločno akcijo.


Omar Ašur, predavatelj bližnjevzhodne politike in vodja podiplomskega bližnjevzhodnega študijskega programa na Inštitutu za arabske in islamske študije na britanski Univerzi Exeter


Project Syndicate 2011

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.