Ljudstvo zahteva državo

Ciril Ribičič je v prispevku Volivci niso služabniki funkcionarjev (Delo, 14. 12. 2012) pojasnil razloge, zakaj se je pridružil pobudi Novomeškega čuvarja za uvedbo »ljudske nezaupnice«, ki bi omogočila, da bi še pred iztekom mandata odpoklicali ljudske predstavnice in predstavnike, ki bi si zapravili zaupanje ljudstva. Tudi jaz sem podpisal to pobudo. Z ljudsko nezaupnico bi lahko odpravili ekscese, s katerimi so se osramotile sedanje politične oblasti. Možnost odpoklica bi tudi odvrnila marsikaterega morebitnega storilca od namere, da bi zagrešil kakšno nelepo dejanje. Ljudska nezaupnica bi bila potemtakem koristna higienska ustanova. Vendar pa ne bi odpravila globljih vzrokov tistih značilnosti, zaradi katerih zdaj ljudstvo manifestira po ulicah in trgih. Ljudska iniciativa bi odpravila ekscese, ne bi pa odpravila vzrokov, zaradi katerih so politične oblasti in politični razred nasploh ločeni od ljudstva. Zmanjšala bi privlačnost korupcije, ne bi pa odpravila njenih vzrokov.

Enakost, ki velja samo v politični razsežnosti, je v razmerah velikih družbenih neenakosti le utvara. Na to je opozarjal že mladi Marx, ko je analiziral dosežke francoske revolucije. V teh okoliščinah je politična sfera, območje iluzorne enakosti državljank in državljanov, nujno ločena od preostale družbe, v kateri vladajo dejanske neenakosti. Potem je tudi nujno, da se za te posebne in iz družbe izločene politične dejavnosti izoblikuje poseben sloj specialistov – poklicnih politikov. Na nevarnosti, ki izhajajo iz profesionalizacije politike, je Max Weber opozoril že po prvi svetovni vojni. Od ljudstva ločena poklicna skupina politikov svoje odnose z volilno bazo uravnava z reklamnimi prijemi, ne s političnim zastopanjem. Kakor je ugotovil Jürgen Habermas, je ta značilnost prevladala v ZDA že v dvajsetih letih 20. stoletja, pri nas pa smo se o njej lahko dokončno prepričali ob zadnjih predsedniških volitvah. V tem položaju je skoraj nujno, da so politični profesionalci ranljivi za korupcijo. Korupcija torej izhaja iz sistema, in ne iz morebitnih nravstvenih pomanjkljivosti pri političarkah in politikih. Lahko bi bili celo zlobni in bi sklepali v nasprotni smeri: če se nemara med političarkami in politiki kdo ne vda korupciji, klientelizmu, nepotizmu itn., ta trdnost verjetneje izhaja iz njegove nravstvene kreposti kakor iz logike sistema.

Torej razmer ni mogoče izboljšati zgolj s tem, da bi zamenjali sedanje političarke in politike ter na njihovo mesto postavili krepostnejše ljudi. Spremeniti je treba sistem, ki poraja korupcijo. To pa pomeni, da je treba šele vzpostaviti pogoje za demokracijo, ki bo vredna svojega imena.

Korupcijo je mogoče odpraviti le tako, da odpravimo okoliščine, ki jo omogočajo. Korupcija, klientelizem, nepotizem itn. namreč niso samo nravstveni problemi, ampak so predvsem politični problemi. Onemogočajo demokracijo. Dokler bo korupcija mogoča, bodo tisti, ki imajo gospodarsko moč, podkupovali tiste, ki imajo politično moč – in bodo politični oblastniki lahko izsiljevali gospodarske mogočneže. Sistemski korupciji političnega razreda se v marksističnem besedišču reče razredna politična vladavina. Politični profesionalci zastopajo tiste, ki imajo gospodarsko moč. Država je takrat v službi razreda, ki gospoduje v gospodarstvu.

Korupcijo omogočata dva pogoja. Prvi je, da si posamezniki ali skupine lahko pridobijo vire bogatenja: se pravi, da lahko imajo v lasti proizvodna sredstva, s katerimi izkoriščajo delavke in delavce, in si prisvajajo rezultate njihovega dela. Drugi pogoj za korupcijo pa je, da država dopušča te vire bogatenja: da je izkoriščanje delavk in delavcev legalno. Pogoj za ilegalno korupcijo je torej legalno izkoriščanje.

Korupcija potemtakem izvira iz globljih krivic, iz izkoriščanja delavk in delavcev. Korupcijo je mogoče odpraviti, če država onemogoči izkoriščanje delavstva. To pa je mogoče, če država zastopa ljudi, ki delajo, in ne tistih, ki izkoriščajo. To pa spet pomeni, da je mogoče odpraviti korupcijo, le če odpravimo ločitev države od delovnih ljudi. Se pravi, če odpravimo profesionalno skupino poklicnih političark in politikov, ki so si prisvojili državo.

Pogoj za odpravo korupcije je torej isti kakor pogoj za odpravo ločitve političnih profesionalcev od ljudstva. Ljudstvo bo oboje odpravilo, če se mu bo posrečilo, da si pridobi državo.

Ljudstvo na ulicah in trgih zahteva državo. Država bo ljudska, če bo onemogočila izkoriščanje: če bo ljudstvu omogočila, da samo razpolaga z rezultati svojega dela. Ljudstvo na ulicah zahteva odpravo kapitalizma in kapitalistične države.