Tiskane izdaje
Glede na letošnje prihajajoče volitve, tako lokalne kot državnozborske, želim prikazati, kako mesta in lokalne skupnosti postajajo gibalo razvoja države in konkurenčnosti.
V globalnem smislu so mesta tista, ki so oziroma postajajo gonilna sila razvoja in konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev. Do leta 2050 naj bi v mestih živeli dve tretjini človeštva, že zdaj pa mesta porabijo dve tretjini vse energije in ustvarijo okoli 70 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Mesta morajo biti zato ustrezno organizirana in učinkovita.
Tako imenovana pametna mesta bodo podprla prebivalce in podjetja na svojem področju tako, da jim bodo vsak dan omogočala mobilnost v realnem času, preskrbo z energijo in živili ter z zdravstvenimi, izobraževalnimi in številnimi drugimi storitvami. Da to lahko dosežejo, morajo mesta skrbeti za prostor in vire na način, da se ti ne izčrpajo, ampak obnavljajo ter ostajajo na voljo tudi prihodnjim generacijam. V tem smislu so mesta za trajnostni razvoj in trajnost virov ključna. Mesta in širše skupnosti okoli njih kot urbana okolja postajajo enote, ki s svojo organiziranostjo in kakovostjo življenja privabljajo investitorje in nove prebivalce – delavce, študente in druge – in prek tega dodatno prispevajo k svoji konkurenčnosti.
Digitalna, pametna, zelena
Pametna mesta temeljijo na digitalizaciji, vendar so veliko več kot le digitalno okolje. Vključujejo način upravljanja in vodenja, od mestne uprave do vseh storitev. Zaobjemajo promet, okolje in vire, ravnanje s smetmi, energijo in vodo, zdravje, socialne programe in skrb za varnost. Vse pa označuje pridevnik »pameten«, ki ga razumemo kot način upravljanja in delovanja, temelječega na informacijskih in telekomunikacijskih tehnologijah. Zato pametna mesta imenujemo tudi digitalna, trajnostna, zelena.
Takšen razvoj mest in urbanih okolij je prepoznan kot aktualen in zaželen, zato je vključen v različne programe razvoja in financiranja na ravni tako Evropske unije kot države Slovenije. Iz njih je možno pridobiti sredstva za razvoj zlasti tistih področjih, ki ustvarjajo sinergije. Tudi na splošno pametna mesta za svoj razvoj iščejo različne vire in oblike financiranja ter sodelovanja med lokalno skupnostjo, univerzo in gospodarstvom, sodelovanja v mrežah in kooperativah, kjer si različni sodelujoči delijo vizijo, zasledujejo skupne strateške cilje in si zato delijo tudi vire.
Lokalno kot volilni program
Glede na zapisano je pričakovati, da bodo na letošnjih lokalnih volitvah za župane sodelovali kandidati, ki imajo ambicijo in vizijo razvoja občin. Za občine je nujno, da imajo svojo vizijo razvoja, razvojne cilje in opredeljene načine, kako jih bodo realizirale, da bodo služile svojim prebivalcem ter prispevale k ustvarjanju razmer za čim večjo zaposlenost, dobre razmere za življenje in delo vseh, od mlajših do starejših prebivalcev, ter medgeneracijsko povezovanje. Pomembno pa je tudi, kako bo v občini poskrbljeno za privabljanje novih investitorjev od blizu in od daleč, in to na zelo konkretni ravni – od splošnih pogojev, možnih lokacij z realno pridobljivimi soglasji do izvedbe potrebnih upravnih postopkov ter ob sočasni skrbi za občinsko javno dobro.
Bo to zagotovljeno na način, da bo občina lahko fleksibilna, dinamična ter konkurenčna? Bo ob tem občina dovolj odprta za sodelovanje v regiji, bo znala in zmogla vzpostaviti mehanizme družbenega odločanja in sposobna zagotavljati širok konsenz za najpomembnejše odločitve? Osnova vsega tega je sodobna infrastruktura, ki temelji na načelu pametnih mest in vključuje mobilnost, polno informiranost, vključenost in možnost soodločanja ter strokovno upravljanje in vodenje občin ter vseh njenih služb in javnih podjetij.
Vizija, sodelovanje, znanje
Občina mora torej imeti potrebna znanja in kompetence, da bo te možnosti znala uporabiti ter prek njih povečevati svojo konkurenčnost. Če sledimo izrazju pametnega mesta, potem mora imeti občina tudi pameten model funkcioniranja, pametno financiranje in pametno vodstvo, ki bo to znalo in zmoglo upravljati in voditi.
Bolj uspešne bodo občine, ki bodo imele politična vodstva z razvojno vizijo ter občinsko upravo s proaktivno naravnanim vodstvom in kompetentnimi zaposlenimi in ki bodo dosegle konsenz z vsemi deležniki glede razvoja in delovanja občine. Samo to lahko prepreči stopicanje na mestu ali celo nazadovanje zaradi razlik in nesoglasij.
Močnejša razvojna naravnanost občin vpliva tudi na spremembo razmerij med državo in lokalnimi skupnostmi. Nekatera izrazito vertikalna razmerja se bodo sčasoma preoblikovala v razmerja bolj horizontalne narave, kjer bo poudarek na sodelovanju pri sledenju skupni viziji in strateškim ciljem. Lokalne in urbane skupnosti z močnejšim razvojnim nabojem in interesom, da ustvarijo okolje in infrastrukturo, privlačno za nove investitorje, bodo imele tudi močnejše interakcije z državo. Gre zlasti za proaktivno delovanje v smeri omogočanja podpornega okolja zase, kamor sodijo tudi okviri, standardizirani na ravni države, predvsem prek regulative in različnih strateških dokumentov.
Zavedanje vsega tega bi moralo dali pečat tudi odločanju političnih strank o tem, kako razporediti in angažirati svoje vire v povezavi z letošnjimi parlamentarnimi in lokalnimi volitvami.
Dr. Gordana Žurga je profesorica na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu in sekretarka v Uradu RS za meroslovje.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
