Tiskane izdaje
Veliki ljudje živijo po zakonih svoje duše,
Srečko Kosovel, Kons 4
Spet je december, zunaj je megla in vlažen mraz. Skozi okno vidim ljudi, ki zaskrbljenih obrazov hitijo po nakupih, in razposajene otroke, ki se veselijo praznikov. December je postal mesec neznanske hitrosti, umetne sreče in človeških stisk. Nekoč so ljudje decembra počivali, si vzeli čas zase, za družino in prijatelje, zdaj pa nervozno hitijo, nakupujejo in padajo v stres. Je mar mogoče, da nam je bilo bolje prej, ko je bilo slabše? In si mislim sam pri sebi in ugibam; so časi danes drugačni zato, ker se je spremenil svet, ali zato, ker so se spremenili ljudje? Prijatelj in pisatelj Branko Šömen pravi, da »na svetu ni nobene velike skrivnosti, edina skrivnost je človek«.
December je bil, ko smo šli na plebiscit, večina ljudi je bila takrat odločna in brez slehernega dvoma trdno prepričana, manjšina pa je bila neodločna in tehtajoča. In ravno tem ljudem sem takrat v članku Realne razsežnosti plebiscita, ki ga je 1. decembra 1990 objavilo prav Delo, namenil poziv, naj glasujejo za samostojno Slovenijo iz osebnih občutenj in prepričanj in naj ne preračunavajo zgolj morebitnih škod, nevarnosti ali tveganj, ker ob tako enkratnem zgodovinskem dogodku preprosto ni mogoče imeti nobenih dokončnih gotovosti niti jamstev. Ko se okno zgodovine odpre, je treba skozenj ali skočiti ali pa obsedeti doma na zapečku. Takrat sem marsikaj napovedal prav, marsikaj sem zgrešil. Napisal sem, naj ljudje glasujejo ZA samostojno Slovenijo tudi zato, ker je »realna razsežnost plebiscita tudi zdajšnja nesposobna vlada in zmedena oblastna koalicija«, in se vprašal, »ali lahko vlada, ki ne zmore rešiti Elana, reši narod«. In kot vidimo, prav usoda tovarne Elan močno simbolizira usodo Slovenije od njenega rojstnega dne do danes; vzponi, padci, trenutki blišča in slave ter časi bede in sramu, prevzetnosti in pristranskosti pa kraje, prevare, goljufije, bankroti, menjave lastnikov ... In res, čigav je Elan danes in kako mu gre?
Narobe svet
Svet je danes drugačen, kot je bil, in Slovenija se spreminja z njim. Zašli smo v »narobe svet«, v katerem ljudje pomagajo bankam, namesto da bi banke pomagale ljudem. Temeljno načelo gospodarstva je nekoč bilo, da kdor se zadolži, dolg tudi poplača, temelj prava pa, naj tisti, ki je vzel, tudi vrne. Zdaj je vse drugače, svet je globaliziran in z njim so globalizirani tudi krivde in dolgovi. Ko se delijo dobički, so zraven samo izbranci, ko se delijo izgube, povabijo zraven ves narod. Zdaj vse plačujejo nič krivi ljudje, pri tem pa nimajo pravice izvedeti, čigave zapitke plačujejo, niti zakaj in še manj, do kdaj. V Sloveniji ljudje ne vedo niti tega, ali bo za teh osem milijard preurejen sistem, ki je dopustil izkop te gromozanske bančne luknje, in nimamo prav nobenih jamstev, da ne bomo morali že kmalu plačevati znova pa potem spet in spet … Denar iz slovenskih bank je šel tudi po svetu, ostal je v špekulativnih nepremičninskih in finančnih poslih po Balkanu, račun pa plačujemo doma. Povsem jasno je pri vsej stvari samo to, da odločitev, da se dolgovi nekaj ducatov posameznikov in podjetij prevalijo na pleča vseh ljudi, ni gospodarska, ampak politična. O tem so odločili naši domači, slovenski politiki, ko pa se v gospodarstvo vtika politika, se praviloma konča slabo za vse, za kapital, za gospodarstvo in še zlasti za ljudi. Papež Frančišek je v svoji zadnji okrožnici O skrbi za skupen dom okrcal vse, ki na tem svetu s svojim ravnanjem kakorkoli onesnažujejo, ogrožajo in ropajo naš planet, tudi banke. »Reševanje bank za vsako ceno in na način, da se račun izda prebivalstvu, ne da bi se pred tem zelo jasno odločili za resno reformo celotnega sistema, potrjuje absolutno prevlado finančnega sistema, ki lahko rojeva samo nove krize, tudi potem, ko bomo šli skozi zamudno in drago zdravljenje.« Amen.
Ne nova Švica, še Avstrija ne
Četrt stoletja od plebiscita je podoba Slovenije morda takšna, kot ji pritiče, čeprav so ljudje pričakovali več, veliko več, kot je tole, kar se v dimastih meglicah prikazuje pred nami in ni videti kot raj na zemlji. Ko se je izkazalo, da Slovenija ne bo nova Švica, se je pričakovalo, da bo morda vsaj nova Avstrija, pa ni niti to. V Avstriji imajo odlično in vsem dostopno javno in zasebno zdravstvo, imajo zares brezplačno šolstvo, izjemno socialno varnost in brezplačne otroške vrtce, imajo prvovrstno in spoštovano javno upravo, vojsko, policijo in diplomacijo, imajo visoko konkurenčno gospodarstvo in vrhunsko državno infrastrukturo. Pa so zgolj onstran Karavank. Imamo pa demokracijo in v demokraciji ima vsak narod natanko takšno oblast, kakršno si zasluži. Ko so češkega pisatelja Gabriela Lauba vprašali o razliki med totalitarizmom in demokracijo, je odgovoril: »V totalitarnih režimih pridejo bedaki na oblast s silo in spletkami, v demokraciji pa s svobodnimi volitvami.«
Slovenska politična pokrajina je bila v letih pred osamosvojitvenim in demokratičnim preobratom neznansko pisana in polnokrvna. Desni so bili desni, levi so bili levi, liberalci liberalni, imeli smo še civilno družbo, ki je bila pojem zase in je imela tudi velik vpliv. Tudi s tem je zdaj drugače, še najbolj škoda pa je civilne družbe, ki je skoraj ni več, in to se nam močno pozna. Le kdo je danes vest naroda, ki, kadar je najhuje, s prstom zažuga levim in desnim in jih ošteje tako, da zaleže? Zares tektonska je še vedno samo delitev na partizane in domobrance in včasih se zdi, da je ta delitev edina narodova stalnica in bo ostala med nami za vselej. Ko je politik in publicist Rudolf Golouh po prvi svetovni vojni iz dotlej svetovljanskega Trsta prebegnil v provincialno Ljubljano, je doživel kulturni šok. V pismu prijatelju Lavu Čermelju je zgrožen zapisal; »Tukaj je vse enolično, klerikalci so klerikalni, liberalci so klerikalni, socialisti so klerikalni, vsi so klerikalni.« Če zamenjamo besedo klerikalni z liberalni, dobimo podobo, ki je še najbližje tistemu, kar imamo danes v Sloveniji.
Odsuk od zgodovine
Ostane še pogled v prihodnost. Ne vem, zakaj Slovenci tako malikujemo zgodovino, vem le, da se iz nje skoraj ničesar ne naučimo. Zgodovina je pomembna, a je prihodnost pomembnejša. Kdor se preveč ukvarja z zgodovino, zamuja prihodnost. Moj nono, ki je bil avstro-ogrski vojak in je znal izborno preklinjati v štirih jezikih rajnkega imperija, tudi po madžarsko, je živel in umrl prepričan, da boljše države od Avstro-Ogrske nikoli ni bilo in je nikoli ne bo. Ko me je kot otroka zasliševal, kaj nas v osnovni šoli pri zgodovini učijo o njegovi idealni državi, sem seveda moral povedati po pravici, da nas učijo, da je bila ječa narodov, v kateri so bili slovanski narodi zatirani, ljudje preganjani … Nono je jezen zamahnil z roko in hladno ugotovil, da »to ni zgodovina, to je politika«.
Narodov zasuk v prihodnost se začne z odsukom od zgodovine. To nam bo uspelo takrat, ko bomo v naših šolah namesto vzgoje otrok imeli poučevanje ljudi, sproščenih, samozavestnih in ustvarjalnih. Ko bodo naši otroci v šolah namesto točk lahko lovili svoje sanje, bomo lahko segli onstran senc preteklosti in se odpočili od težavne zgodovine. In morda kdaj končno ujeli svoje sanje.
––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Vojko Volk, slovenski diplomat
