Tiskane izdaje
Razumevanje slovenske Štajerske je mogoče za marsikoga neznanka. Niti sam ne razumem, zakaj se tako trudimo z umetnim izrazom Podravje, če pa izraz Štajerska izvira že iz 11. stoletja. Ali se res sami izločamo iz tisočletne zgodovine?
V Svečini pri Mariboru, neposredno ob današnji avstrijsko-slovenski meji, je bil leta 1490 rojen Andrej Perlah (Andreas Perlach). Bil je 30 let profesor na dunajski univerzi, sprva za matematiko in astronomijo, po doktoratu iz medicine pa na medicinski fakulteti in štiri leta tudi njen dekan. Zaradi matematičnega in medicinskega znanja so ga imenovali tudi slovenski Evklid in Hipokrat. Leta 1549 je bil tudi rektor dunajske univerze. Danes nagrade študentom za raziskovalno in umetniško delo na Univerzi v Mariboru imenujemo Perlahove nagrade.
Alojz Gradnik, slovenski pesnik, je promoviral za doktorja prava leta 1907 v Gradcu. Alojz Gradnik je med drugim objavil tudi pesniško zbirko Večni studenci. Ker sem svojo mladost preživljal v mariborskem predmestju Studenci, vem, kaj pomenijo skupni izviri in skupni studenci ter kaj je Gradnik imel v mislih s svojo pesniško zbirko.
Industrija, s katero se je razvijal Maribor
Janez Puh je v celotnem svetu motorjev in avtomobilov kot inovator in podjetnik zelo spoštovano ime. Tovarna Puch AG je že leta 1912 imela 1100 zaposlenih, proizvajala je 16.000 koles z mednarodno uveljavljeno blagovno znamko Puch ter 300 motorjev in avtomobilov. Steyr-Daimler-Puch AG v Gradcu je leta 1998 prevzel Magna Holding AG. S ponosom si v Gradcu lahko ogledamo Puchov muzej. Na Tehniški univerzi v Gradcu je za izdelavo diplom s področja, povezanega z delovanjem Johanna Pucha, ustanovljen poseben sklad, ki ga financira prav Magna Steyr. Tudi v Sloveniji je bilo ustanovljeno društvo rojaka Janeza Puha. Uspelo jim je zgraditi Puhov muzej. Nekaj ur pred otvoritvijo pa ga je podtaknjen požar uničil. Postavljen je bil nov objekt v njegovem rojstnem kraju Sakušaku pri Juršincih, ki je ohranil značilnosti tistega časa, in končno imamo tudi Puhov muzej. Od leta 2006 pa se za izume, razvojne dosežke in uporabo znanstvenih izsledkov v gospodarski praksi podeljuje v Sloveniji tudi vsakoletno Puhovo priznanje.
Tovarna avtomobilov Maribor (Tam) je bila dolgo časa simbol industrijskega razvoja mesta. Vendar je tudi začetek Tama povezan s tujci in strateško načrtovanim razvojem na osnovi Dravskih elektrarn in elektrolize aluminija v Šterntalu (Strnišču) ter tovarne letalskih delov in motorjev v Mariboru. Zaradi stalnih letalskih napadov je bila tovarna ob koncu vojne močno razrušena. Junija 1945 pa so tam začeli popravljati in sestavljati vojaška in tovorna vozila. Že septembra 1947 je bil izdelan prvi tovornjak, imenovan Pionir. Podjetje Tam je imelo v času največjega razcveta več kot 9000 zaposlenih ter je bilo zelo dobro organizirano in vodeno, z veliko znanja in izkušnjami. Tam je bil gonilo industrijskega razvoja Maribora in celotne regije z velikim vplivom na celovit razvoj.
Prepričan sem, da bi večji del proizvodnih obratov, ob izgubi vojaškega programa (tretjina proizvodnje), lahko uspešno posloval tudi po osamosvojitvi. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij ter izguba trgov sta precej prispevala k propadanju industrije (Tam, Metalna, MTT, Elektrokovina, Hidromontaža in drugo). Posledica vsega nepremišljenega je bila izguba 30.000 delovnih mest. Pri Tamu pa ostaja še vedno nikoli uradno pojasnjeno vprašanje, ali kot proizvajalec ni bil deležen posebnih zahtev ob podpisu sporazuma ob odhodu zadnjih vojaških enot JLA iz Slovenije.
Kaj lahko prinese Magna
Zelo uspešen mednarodni koncern najvišjega razvojnega razreda Magna deluje na 321 proizvodnih lokacijah v 29 državah s skupaj 160.000 zaposlenimi ter letnim prometom 36 milijard ameriških dolarjev, kar se približuje BDP Slovenije. Skupaj ima 102 razvojna centra in sodeluje z okoli 50 univerzami. Ob veliki brezposelnosti je v podjetju Magna Steyr v Gradcu našlo delo tudi okoli 800 prebivalcev SV Slovenije. Ta svetovni koncern je kot eno izmed potencialnih proizvodnih lokacij za svoj dolgoročni razvoj izbral tudi bližnjo regijo s potenciali, kakršni so: industrijska tradicija, univerza, bližina podjetja v Gradcu, bližina velikega avtocestnega vozlišča (Ljubljana, Zagreb, Gradec, Lendava–Madžarska), možnost železniškega priključka na linijo Dunaj–Trst ter bližina letališča Maribor.
Vsa širša slovenska razprava ob izbrani lokaciji 90 hektarov je seveda zašla v vode različnih političnih interesov in razprtij, značilnih za Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, satiro o slovenski dvoličnosti. Ob vsem sedanjem izpostavljanju kmetijskih zemljišč nihče ne pove, da smo v zadnjih 25 letih v Sloveniji kar 90.000 hektarov kmetijskih zemljišč spremenili v stavbna, torej je teh 90 hektarov le ena tisočinka, in ker je to zemljišče na območju, kjer je že sredi 60. let prejšnjega stoletja bil predviden razvoj industrije, je izbrana lokacija zdaj vseslovenski problem. O tem, koliko pesticidov je v teh zemljiščih in kako je z analizo teh pesticidov, pa tišina. Kar zadeva predlog lokacije v Kidričevem (Šterntal), bi morali razodeti tudi resnico, da je v času od maja 1945 do oktobra 1945 bilo tam pobitih 4000 internirancev Ozne. Prav zaradi pietete je bolje ne govoriti o lokaciji v Kidričevem. Okostja iz Barbarinega rova v Hudi jami je lani prevzelo prav mariborsko pokopališče na Dobravi – ali naj prevzame še druga okostja?!
Res je, da le gradnja sodobne avtomatizirane in digitalizirane lakirnice ni rešitev za regijo. Toda kdo bi se odločil pridobiti 90 hektarov zemljišča za to, da bi uporabil le 20 hektarov? Problem vseh razprav je osredotočen prav v to. Glede na zelo hitre razvojne spremembe je seveda danes zelo težko natančneje opredeliti razvoj v naslednjih desetih letih, saj se zaradi industrije 4.0, električnih in hibridnih pogonov, novih materialov in zahtev po zmanjšanju CO2 ter predvidenem povečanju svetovne proizvodnje s sedanjih 90 na 125 milijonov avtomobilov na leto zahteve naglo spreminjajo. Kot inženir se niti sam ne bi mogel opredeliti do naložbenih aktivnostih v naslednjih desetih letih. Kaj vse naj bi se v naslednjih desetih letih proizvajalo na tej lokaciji, ni enostavno predvidevati in pri resnem poslovnem sistemu ne gre za političen pristop izgradnje kakšnega »slovenskega drugega tira« in napovedanih referendumov, temveč za odgovorno načrtovanje.
Povezovanje z bližnjimi regijami čez mejo
Pomisleki glede projekta so ustvarjeni načrtovano in le z namenom obdržati v državi sedanjo ureditev (centralizacija brez regij s pravnim statusom, vse manj sredstev za lokalno samoupravo, sporna kohezijska politika). Danes se 90 odstotkov finančnih sredstev vrti le v centru in za vse druge je realnost le v povezovanju z bližnjimi regijami v tujini. Vse ostalo so zgodbe za otroke ali načrtno zavajanje ljudi.
Sedanje stanje gospodarstva v Mariboru v primerjavi z ostalo Slovenijo najbolje ilustrirata dve objavi v dnevniku Delo (29. maja, str. 10 in 12. junija, str. 15). Med 100 največjimi podjetji po finančnih prihodkih je kar 46 podjetij s sedežem v Ljubljani (od tega kar pet med prvimi desetimi) in le pet s sedežem v Mariboru, in to šele kot prvo na 25. mestu Pošta Slovenije, d. o. o., ki pa je državno podjetje. Druga podjetja s sedežem v Mariboru so uvrščena šele po 80. mestu (86. Energija plus, 87. Farmadent, 94. Palfinger, 99. Elektro Maribor ter na 100. Swatycomet ). Če so IKT-podjetja merilo razvojnega stanja, potem je zgovorno, da jih je med 50 najmočnejšimi kar 35 s sedežem v Ljubljani, le štiri pa imajo sedež v Mariboru. Na prvih desetih mestih so med IKT-podjetji izključno podjetja s sedežem v Ljubljani (!). Kje je danes osredotočen kapital te države, je iz tega vsakomur jasno in niso potrebni nikakršni komentarji.
Prav sedanja vlada je prva v samostojni Sloveniji, ki si prizadeva, da bi z vsemi soglasji in državno pomočjo omogočila prihod industrijskega koncerna v nerazvito področje in ob tem pričakuje njegov razvoj. V tem primeru gre za prvo veliko začetno novo (greenfield) industrijsko investicijo v Sloveniji. Kot inženir lahko le iz poznavanja stroke trdim, da je Magna podjetje, ki ni usmerjena le v digitalizacijo posameznih postopkov, temveč bistveno več: podjetje je izključno usmerjeno v pametno tovarno na osnovi svojih številnih know-how centrov ter znanstvenih inštitutov, ki sodelujejo z raziskovalnimi inštituti in številnimi univerzami.
Magna Nukleus v Hočah pri Mariboru bo v začetni fazi na predvideni lokaciji skladno z vsemi najstrožjimi zahtevami res zgradila sodobno lakirnico (Delo 23. junija 2017), vendar bodo sledile naslednje razvojne faze, povezane z izdelavo karoserij ter drugih delov za proizvodnjo vozil med 100.000 in 200.000 na leto. To je tudi priložnost za obe veliki aluminijski podjetji v regiji: Talum in Impol (že danes dobavitelj za Mercedes-Benz, Audi, BMW in druge) in ob livarskih kapacitetah v Talumu, Mariborski livarni in Cimos-TAM bo mogoče končno zaživela tudi ideja o aluminijski industriji kot osrednji regijski industriji. Magna bi realno generirala vsaj še dve do tri dodatni delovni mesti. Zamuditi tako priložnost bi bilo seveda družbeno skrajno neodgovorno, saj ni pričakovati, da bi potem večji koncerni še kdaj želeli priti v to državico. Ob vseh prizadevanjih sedanje vlade in občine Hoče pa je s strokovnega vidika moja osebna pripomba le to, da bi tako zahteven greenfield industrijski projekt morali peljati s profesionalno ekipo izkušenih sodelavcev, ki poznajo stroko in razmere v okolju, potem ne bi prihajalo do političnih nesoglasij o tem, kdo je ali ni zaslužen in čigav bo, ob morebitni uspešni realizaciji, politični kapital za prihodnost.
Zasl. prof. dr. Alojz Križman,
častni občan Maribora
