Tiskane izdaje
Trije islamski teroristi bi bili zelo ponosni sami nase, če bi bili še živi.
S tem, ko so zagrešili dva napada (ki sta po izraelskih standardih povsem običajna), so po vsej Franciji razširili paniko, pripravili milijone ljudi, da so se zgrnili na ulice in zbrali 40 voditeljev držav v Parizu. Povzročili so mobilizacijo tisočih vojakov in policistov, ki stražijo judovske in še nekatere druge potencialne tarče. S tem so spremenili pokrajino francoskega glavnega mesta ter ostalih mest v Franciji. Nekaj dni so kraljevali v novicah po vsem svetu.
Trije teroristi, ki so po vsej verjetnosti delovali samostojno. Trije!!!
Ostalim potencialnim islamskim teroristom po Evropi se zadeva prav gotovo zdi velik dosežek, ker je povabilo posameznikom in majhnim skupinam, da dejanje ponovijo. Kjerkoli že.
Namen terorizma je vzbuditi strah. Trojici v Parizu je to prav gotovo uspelo. Terorizirajo prebivalce Francije. Če je to uspelo mladeničem brez kvalifikacij, potem si lahko predstavljate, kaj bi lahko naredilo 30 ljudi. Ali pa 300!
Po pravici povedano mi shod v Parizu ni bil všeč. V svojem času sem prisostvoval pri mnogih demonstracijah, po vsej verjetnosti pri več kot 500, toda vselej proti obstoječi oblasti. Nikoli se nisem udeležil demonstracij, ki jih je sklicala vlada, pa četudi je šlo za dober namen. Preveč me namreč spominjajo na nekdanjo Sovjetsko zvezo, fašistično Italijo ali še kaj hujšega. Hvala, ampak to ni zame.
A pričujoči shod je bil tudi neproduktiven. Ne samo, da je dokazal, da je terorizem učinkovit in da je spodbudil posnemovalce, ampak je tudi škodil pravemu boju proti fanatikom.
Za učinkovit boj se je potrebno najprej postaviti v kožo fanatikov in poskusiti razumeti dinamiko, ki v lokalnem okolju rojene muslimane privede do tega, da storijo tako dejanje. Kdo so? Kako razmišljajo? Kakšni so njihovi občutki? V kakšnih razmerah so odraščali? Kaj je moč storiti, da se spremenijo?
Po desetletjih zanemarjanja je to opravilo zelo težko. Zahteva čas in napor, rezultati pa so negotovi. Za politike je veliko lažje, da pred kamerami paradirajo po ulicah.
In kdo je korakal v prvi vrsti ter zmagovito žarel?
En in edini Bibi.
Kako se je znašel tam? Dejstva so prišla na dan v rekordnem času. Kot kaže, sploh ni bil povabljen. Nasprotno, predsednik Hollande je pošiljal izrecna sporočila: prosim, prosim, ne pridi. Njegova navzočnost na pohodu bi namreč klic po novinarski svobodi in »republikanskih vrednotah« preobrnila v parado solidarnosti z Judi. Netanjahu je kljub vsemu prišel. Z dvema skrajno desničarskima ministroma v spremstvu.
Dodeljen v drugo vrsto je naredil to, kar delajo Izraelci: prerinil se je do afriškega predsednika, ki je bil pred njim, ter se postavil v prvo vrsto.
Ko je bil enkrat tam, je začel mahati ljudem na balkonih. Žarel je kot rimski general na triumfalni paradi. Samo ugibamo lahko, kako so se ob takšnem »chutzpah« počutili Hollande in ostali voditelji, ki so se trudili, da bi dajali videz resnosti in žalovanja.
Netanjahujev prihod v Pariz je bil del njegove volilne kampanje. Kot veteran volilnih kampanj se zaveda, da tri dni obiskovanja pariških sinagog in ponosnih govorov Judom zaležejo bolj kakor pa trije tedni obmetavanja z blatom v domačih logih.
Kri štirih umorjenih Judov v košer supermarketu se še ni posušila, ko so izraelski voditelji že pozvali Jude v Franciji, da spakirajo kovčke in pridejo v Izrael. Kot je namreč vsem znano, je Izrael najbolj varen kraj na svetu.
Ta poziv je bil pretežno avtomatična sionistična reakcija. Judje so v nevarnosti. Edino varno zatočišče je Izrael. Podvizaj se in pridi. Naslednji dan so izraelski časopisi z veseljem poročali, da se bo v letu 2015 zaradi naraščajočega antisemitizma več kot 10 tisoč francoskih Judov preselilo v Izrael.
Kot kaže je v Franciji in ostalih evropskih deželah veliko antisemitizma. A kljub temu še vedno manj kot islamofobije. Toda boj med Judi in Arabci v Franciji nima kaj dosti opraviti z antisemitizmom. Ta boj je bil prinesen iz severne Afrike.
Ko je v Alžiriji leta 1954 izbruhnila osvobodilna vojna, so morali tamkajšnji Judje izbirati med dvema stranema. Skoraj vsi so se odločili proti alžirskemu ljudstvu in podprli kolonialno silo Francijo.
Takšna odločitev temelji na zgodovinskem ozadju. Leta 1870 je francoski minister za pravosodje Adolphe Cremieux, ki je bil tudi sam Jud, podelil francosko državljanstvo vsem alžirskim Judom ter jih tako ločil od muslimanskih sosedov.
Alžirska osvobodilna fronta (FLN) si je močno prizadevala, da bi pridobila Jude na svojo stran. To vem zato, ker sem bil na nek način vpleten. Njihova podtalna organizacija v Franciji me je zaprosila, da v Izraelu organiziram podporno skupino, ker bi lahko na ta način prepričali naše alžirske sovernike. Ustanovil sem »Izraelski komite za svobodno Alžirijo« in objavljal material, ki ga je FLN uporabljala za svoja prizadevanja pri pridobivanju Judov na svojo stran.
Zaman. Tamkajšnji Judje, ponosni na svoje francosko državljanstvo, so neomajno podpirali koloniste. Judje so bili vidni člani OAS, ekstremne francoske podtalne organizacije, ki je vodila krvavi boj proti borcem za svobodo. Posledica tega je bila, da so na dan končnega obračuna skoraj vsi Judje skupaj s Francozi pobegnili iz Alžirije. Niso odšli v Izrael, ampak so se skoraj vsi odpravili v Francijo. (Za razliko od maroških in tunizijskih Judov, ki so v velikem številu prihajali v Izrael. Na splošno bi lahko rekli, da so revni in manj izobraženi izbrali Izrael, francosko izobražena elita pa je odšla v Francijo in Kanado.)
Čemur smo priča zdaj, je vojna med alžirskimi muslimani in alžirskimi Judi na francoskem ozemlju. Vsi štirje »francoski« Judje, ubiti v napadu, so imeli severnoafriška imena in so bili pokopani v Izraelu.
Ne brez težav. Izraelska vlada je zelo pritiskala na štiri družine, da pokopljejo svoje sinove v Izraelu. Svojci so jih namreč hoteli pokopati v Franciji, blizu svojih domov. Po dolgotrajnem barantanju glede cene grobov, so se družine končno vdale.
Pravijo, da imajo Izraelci radi imigracijo, ne pa imigrantov. To se vsekakor nanaša na nove »francoske« imigrante. V zadnjih letih prihajajo »francoski« turisti v trumah. Po večini jih nihče ne mara. Še posebej, ker na obali Tel Aviva kupujejo stanovanja in jih puščajo prazna, kot da bi šlo za nekakšno zavarovanje. Istočasno pa mladi domačini na območju mesta ne morejo najti stanovanj oziroma si jih ne morejo privoščiti. Skoraj vsi »francoski« turisti in imigranti izvirajo iz severne Afrike.
Če jih vprašate, kaj jih je pripeljalo v Izrael, v en glas odgovorijo: antisemitizem. Ta pojav ni nov. Pravzaprav je veliko večino Izraelcev (oziroma njihovih staršev ali prastaršev) prignal antisemitizem.
Pojma antisemitizem in sionizem sta nastala skoraj istočasno ob koncu 19. stoletja. Theodor Herzl, ustanovitelj sionističnega gibanja, si je vso stvar zamislil, ko je kot dopisnik dunajskega časnika deloval v Franciji, ki jo je pretresala afera Dreyfus. V tistem času je sovražni antisemitizem v Franciji dosegel nove višave. (Antisemitizem je seveda zgrešeno poimenovanje. Tudi Arabci so semiti. Toda pojem se na splošno uporablja samo za sovražnike Judov.)
Pozneje je Herzl za pomoč snubil izrecne antisemitske voditelje v Rusiji in drugod. Obljubljal jim je, da jim bo pomagal znebiti se Judov. Podobno so počeli njegovi nasledniki. Leta 1939 je podtalna organizacija Irgun s pomočjo skrajno antisemitskih generalov poljske vojske načrtovala oboroženo invazijo na Palestino. Samo ugibamo lahko, ali bi bila država Izrael sploh ustanovljena, če ne bi bilo holokavsta. Še nedavno nazaj je antisemitizem prignal v Izrael milijon in pol ruskih Judov.
Sionizem je bil rojen ob koncu 19. stoletja kot neposreden odgovor na izziv antisemitizma. Po francoski revoluciji je sveža ideja o narodu prevzela vse evropske nacije, velike ali majhne. Vsa ta nacionalna gibanja so bila več ali manj antisemitska.
Temeljno prepričanje sionizma je, da Judje ne morejo živeti nikjer drugje kakor v judovski državi. Povsod drugod je namreč zmaga antisemitizma neizogibna. Judje v Ameriki naj se le veselijo svoje svobode in blagostanja, ki ju bo prej ali slej konec. Čaka jih pogubljenje, tako kot vse druge Jude izven Izraela.
Nasilje v Parizu to temeljno prepričanje zgolj potrjuje. Sočustvovanja je bilo v Izraelu bolj malo. Bolj je bilo čutiti skrivno zmagoslavje. Nagonska reakcija običajnih Izraelcev je: »Smo vam rekli!« Nato pa: »Hitro pridite, preden bo prepozno.«
Svojim arabskim prijateljem sem pogosto poskušal razložiti, da je antisemitizem največji sovražnik Palestincev. Antisemitisti so pripomogli k pregonu Judov v Palestino, ti pa zdaj počnejo isto. Nekateri od novih migrantov se bodo prav gotovo naselili preko zelene črte na okupiranem palestinskem ozemlju, na ukradeni arabski zemlji.
Dejstvo, da ima Izrael korist od napada v Parizu, je nekatere arabske medije pripeljalo na misel, da je bila vsa zadeva zrežirana. Arabski hudodelci so bili torej v resnici vodeni s strani izraelskega Mosada.
Prvo vprašanje po zločinu je »cui bono«, kdo ima korist? Očitno je edini zmagovalec tega zločina Izrael. Toda sklepati, da se za džihadisti skriva Izrael, je popoln nesmisel.
Jasno je, da islamski džihadizem na evropskih tleh škodi zgolj muslimanom. Fanatiki katerekoli sorte v večini primerov pomagajo zgolj svojim najhujšim sovražnikom. Trije muslimani, ki so zagrešili zločine v Parizu, so Benjaminu Netanjahuju prav gotovo naredili veliko uslugo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
