Manjše zlo

Kdo bo zmagal na ameriških volitvah?

Poznam odgovor. Za to vam ni treba spremljati predvolilnih anket, sodobne različice starorimskih interpretov živalske drobovine in prerokovalk iz kavne usedline. Javnomnenjske raziskave niso nič bolj natančne.

Zmaga bo letos pripadla SMZ, Stranki manjšega zla. Oziroma, v tem primeru − kandidatu manjšega zla.

Ljudje torej ne bodo glasovali za nekoga, ampak proti nekomu. Proti večjemu zlu. To je že globalni fenomen, v skoraj vseh demokratičnih državah na volitvah zmaguje manjše zlo.

Od ustanovitve Izraela leta 1948 smo imeli 20 parlamentarnih volitev, po katerih so poslanci kneseta izvolili vlado. Na petih izmed njih sem volil zase: na treh za stranko, ki sem jo vodil, na enih za stranko, ki sem ji pripadal, in na enih za listo, na kateri mi je pripadlo častno 120. mesto.

Na preostalih petnajstih volitvah sem glasoval za stranko, ki je po mojem pomenila manjše zlo.

Ne torej za stranko, ki bi mi bila ljuba. Ne za stranko, ki bi jo občudoval. Ne za stranko, ki bi se mi zdela dobra. Takšne stranke ni bilo. Zato sem pač glasoval za tisto, o kateri se mi je zdelo, da bo povzročila najmanj škode državi in cilju, ki se mi zdi ključen − sklenitvi miru s Palestinci in s celotnim arabskim in muslimanskim svetom.

Proces izbire po tem načelu je precej preprost. Predse zvrstite imena vse strankarskih list (v Izraelu jih je običajno med deset in 20), nato iz seznama izločite najslabše in nadaljujete, dokler vam ne ostane le ena. Seveda to ni slišati prav razburljivo. Po takšnem glasovanju ne odidete z volišča z občutkom, da bi najraje zaplesali na ulici. Toda kljub temu izpolnite svojo državljansko dolžnost na smiseln način. Kot odgovoren državljan.

Lahko se odločite tudi, da sploh ne boste volili. Pri sebi krepostno ugotovite, da so tako in tako vsi enaki, in sicer slabi, in da vi kot pošten državljan ne morete oddati glasu za nikogar od njih. Toda v praksi je to zelo slaba odločitev. Če ne volite za manjše zlo, dejansko volite za najbolj popularno zlo.

Enako velja za ameriški volilni sistem. Glasovanje za kandidata tretje stranke, ki, ne glede na to, kako dober je, nima nobene možnosti za zmago, je slabo. Res je, da se po oddaji glasovnice bolje počutiš, a dejansko to pomeni, da si svoj dragoceni glas vrgel proč. To je, oprostite izrazu, neke vrste politično onaniranje.

Sam sem bil vedno zagovornik izraelskega proporcionalnega volilnega sistema, v katerem volivci izbirajo strankarsko listo. Odkrito priznam, da sem imel od tega sistema korist, saj liste, na čelu katerih je bilo zapisano moje ime, nikoli niso bile deležne več kot dvoodstotne podpore (v tem času je bil volilni prag enoodstoten).

Toda ko zdaj, za nazaj, razmišljam o tem sistemu, nisem več prepričan, da je najboljši, saj se zdi, da ima tendenco, da poslanske klopi v knesetu zapolni z nepomembneži. V praksi je namreč tako, da vodja stranke potrdi imena kandidatov, ki se uvrstijo na listo, zato se na njej znajdejo predvsem ljudje, na katere se lahko vodja brezpogojno zanese.

Najbolj dosleden izvajalec tovrstne prakse je Avigdor Lieberman, ki pred vsakimi volitvami izloči vse poslance iz vrst svoje stranke Izrael, naš dom, listo pa zapolni s povsem novimi ljudmi, ki so posledično popolnoma odvisni od njega. V dveh največjih strankah sicer organizirajo strankarske volitve za položaje na listi, a je rezultat podoben kot pri Liebermanovi stranki.

Ta sistem se je do danes degeneriral do točke brez vrnitve. V praksi državljani volijo za voditelja stranke, številni drugi poslanci kneseta pa porabijo večino svojega časa in naporov za iskanje načinov, kako pritegniti čim več pozornosti javnosti z vse bolj pošastnimi pobudami. Pri tem ne odgovarjajo nikomur, razen voditelju svoje stranke.

Zdaj mi je ljubši britanski sistem. Britanija je razdeljena v volilne okraje, v vsakem izmed njih pa je izvoljen po en član parlamenta, ki za svoja dejanja odgovarja volivcem v svojem okraju. Če torej hoče biti še enkrat izvoljen, mora izpolniti njihova pričakovanja.

Res je, da ima tudi ta sistem veliko pomanjkljivost. V njem namreč zmagovalcu pripade vse, vsi glasovi, ki so jih prejeli drugi kandidati, so izgubljeni. Tako lahko 45 ali celo več odstotkov volivcev ostane brez svojega zastopnika v parlamentu.

Pa se vrnimo k ZDA, kjer je volilni sistem precej drugačen. Ameriški volivci namreč posredno izvolijo predsednika, naslednika britanskega monarha, ki je vodil državo pred ustanovitvijo republike. Ameriški predsednik ima izjemno moč, vsi drugi demokratično izvoljeni predsedniki in premieri mu lahko samo zavidajo.

Na tokratnih volitvah nastopata le dva realna kandidata in ameriški volivci se morajo odločiti med njima. Vse drugo je nesmisel.

Nobeden od kandidatov na prihajajočih volitvah ni prav privlačen. Američani so lahko oboževali Abrahama Lincolna, občudovali Franklina Delana Roosevelta, ljubili Johna Kennedyja in njegovo soprogo. Sedanja kandidata ne vzbujata nobenih podobnih čustev.

Zato so razumni državljani soočeni z vprašanjem manjšega zla: če sta oba slaba, kateri izmed njiju je slabši?
Zame, za državljana druge države, ni nobenega dvoma o odgovoru.

Še preden se posvetim razmisleku o njunih značajskih razlikah, se postavi vprašanje izkušenosti. Ne verjamem, da je na ameriških predsedniških volitvah sploh kdaj sodeloval kandidat, ki pred tem ni zasedal javne funkcije − niti kot podpredsednik, niti kot guverner, niti kot senator ali poslanec predstavniškega doma.

Politika je poklic. Gotovo ne zelo lep, a vendarle poklic. V njem se človek nauči, kako nekaj doseči, kako izpolniti cilje, kako uporabiti sistem za promocijo svojih idealov. Ideja, da lahko neki državljan, ne glede na to, kako uspešen je, v vsega nekaj minutah postane najmočnejši državnik na svetu, je sama po sebi bedasta.

Res je, slabe izkušnje so boljše od nobenih izkušenj. Iz prvih se lahko človek česa nauči, iz ničesar se ni mogoče naučiti ničesar.

Zdaj, ko smo si na jasnem glede tega, se lahko posvetimo analizi kandidatov.

Hillary Clinton ni najbolj šarmanten človek. Nisem prepričan, da bi si želel sedeti ob njej pri večerji. Toda ne moremo ji očitati pomanjkanja kompetenc. Ima več izkušenj kot večina predsedniških kandidatov v vsej zgodovini ZDA. Je bolj ali manj normalna političarka. Dovolj dobra torej.

Afera zaradi njene elektronske pošte se mi zdi močno pretirana. Gotovo je naredila neumnost, a mislim, da ni nobene možnosti, da bi jo ponovila. Čudim se, da je ameriška javnost tako obsedena s tem. Razumem pa vedenje direktorja FBI. Ljudje na tovrstnih položajih skoraj vedno pripadajo skrajni desnici.

Judje si že stoletja po vsaki razpravi postavljajo vprašanje: »Toda, ali je to dobro za Jude?« Danes bi si lahko Izraelci postavili podobno vprašanje: »Ali je ona oziroma on dober za Izrael?«

Odgovor je odvisen od tega, kaj menite, da je dobro za Izrael. Ali je to brezpogojna podpora izraelski vladi, ki nas vodi v nacionalni samomor? Ali pa je to podpora miru med Izraelci in Palestinci, kakor verjamem sam?

Če pritrdite prvemu odgovoru, sta sprejemljiva oba kandidata. V izjemno korumpiranem ameriškem volilnem sistemu oba potrebujeta ogromne vsote denarja za vzdrževanje svojih predvolilnih kampanj in iz nekega razloga so judovski milijarderji nagnjeni k bolj širokogrudnim donacijam kot drugi.

Trump tako prejema velike vsote denarja od judovskega igralniškega magnata Sheldona Adelsona, ki uvršča izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja med svojo najbolj dragoceno lastnino. Največji izraelski časopis, brezplačnik v Adelsonovi lasti, je povsem predan Netanjahuju, tudi na osebni ravni.

Pet najpremožnejših milijarderjev, ki podpirajo Clintonovo, je Judov. Zato bo v primeru izvolitve gotovo nadaljevala politiko Baracka Obame do bližnjevzhodnega mirovnega procesa: vzdrži se vsake akcije in brezpogojno podpiraj izraelsko vlado.

Če je to slišati nekoliko antisemitsko, je to zato, ker tudi je. Ko sem pred kratkim nekemu tujcu pravil o popolni podrejenosti ameriškega kongresa izraelski vladi, mi je ta odgovoril: »Ampak saj to je zapisano v protokolih sionskih modrecev.«

In res je tako. Ta žaljivi dokument, ki ga je pred več kot stotimi leti sestavila carjeva tajna policija, govori o judovski zaroti za zavladanje svetu s pomočjo denarja. Zdaj pa judovski donatorji nadzirajo oba kandidata za predsednika največje sile na svetu. Iz nekega razloga vsi ti milijarderji podpirajo sedanjo izraelsko politiko, ki nas po mojem mnenju vodi v katastrofo. S tega vidika med Clintonovo in Trumpom torej ni kakih večjih razlik.

Pod črto se mi zdi, da je Hillary Clinton sprejemljiva kandidatka.

Kar pa ne velja za Donalda Trumpa. Če ta ne bi obstajal, bi si ga bilo nemogoče zamisliti.

Zdaj že vemo, da je rasist, da sovraži temnopolte in Latinskoameričane, da je šovinist in da ne mara istospolno usmerjenih. Da je precej odvratna oseba, torej. Zdi se tudi, da nima nobenega Weltanschauung, nobenega svetovnega nazora, nobenega prepoznavnega skupka vrednot.

Je pa naravni zabavljač. Priznam, da zadnjih nekaj tednov vsakič, ko primem v roke jutranji časnik, najprej poiščem zadnjo Trumpovo kaprico.

V nekaterih krogih velja tudi za izjemnega poslovneža. Mnogi mu sicer očitajo večkratno razglasitev bankrota, a to bi lahko bila tudi prebrisana poslovna taktika. (Neka šala v jidišu govori o dveh Judih, ki sestavljata pogodbo o partnerstvu, pri čemer eden od njiju zahteva vključitev klavzule, po kateri se bo v primeru bankrota »dobiček enakopravno razdelil med oba partnerja«.)

Toda vodenje podjetja je precej drugačno od vodenja države. In to ne katere koli države. Podjetja ne vodijo vojn, podjetja nimajo jedrskega orožja.

Trump bi se lahko izkazal za dobrega predsednika, za pragmatičnega inovatorja. Toda tveganje je preprosto preveliko. Glas za Trumpa lahko pripelje do globalne katastrofe, ki bi jo občutili vsi.

Če ste ameriški državljan, se torej, prosim, odločite za spodobno potezo in glasujte za manjše zlo.

Pa še en pomislek za konec.

Tudi če zgoraj našteti razlogi ne bi obstajali, imam en razlog za zavrnitev vseh Trumpov. To je zvok. Zvok, ki mi odzvanja v ušesih še iz ranega otroštva v Nemčiji. Zvok histeričnih množic, ki vzklikajo po vsakem stavku, ki ga izreče Voditelj.

Ne že spet!

***

O avtorju

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.