Maščevanje zanemarjenih evidenc

Arbitražna sodba je pravzaprav nezaupnica slovenski strokovnosti in posledica upravne malomarnosti na področju geodetskega evidentiranja preoblikovanja nepremičninskih razmer na terenu.

Zanemarjene evidence o legalno izvedenem grajenem stanju (regulacije rek, pozidave naselij in posameznih domačij, cest, infrastrukture) v zemljiškem katastru se nam zdaj maščujejo. Naša država še posebno po letu 1990 uspešno vzdržuje nedosledno prenašanje grajenega stanja v uradne evidence, dodatno še z »unikatno« ukinitvijo elementa evidenc, kot je »gradbena parcela« (ZGO, leta 2007).

Velik problem je zanemarjanje povezave med prostorskim načrtovanjem z načrtovanimi gradbenimi parcelami, gradnjo objektov na vnaprej načrtovanih parcelah in vnosom rezultatov tega v uradne evidence vrste zemljiški in drugi katastri ter povezano v zemljiško knjigo.

Po željah strank, ne po predpisih

Celotna povezava je bila predpisana nedvoumno v zakonih do leta 2003, posredno pa do leta 2007. Če parcele niso postavljene in urejene kot »gradbene parcele«, nadzora v evidencah o funkcionalnosti posameznih zemljišč na posameznih parcelah ni več.

Neprimeren pristop geodezije, ko se je začelo močno upoštevati »želje strank«, ne pa javnih uzanc in prostorskih predpisov, se je uveljavil tudi v sodnih praksah za tovrstno problematiko.

V nasprotju z arbitražnim sodiščem EU se z vsem neredom v geodetskih evidencah intenzivno ukvarjajo slovenska sodišča (po ZVEtL) in »umno« urejajo kar po svoje prostor, mimo vseh urbanih procedur, ki sicer veljajo v razvitem svetu.

V javnih občilih opisani primeri obmejnih težav s Hrvaško tako opozarjajo predvsem na nerešene upravne nepremičninske situacije na območjih pozidanih zemljišč.

Za vse vrste gradenj so morali biti izdani ustrezni upravni dokumenti, ki so jih izdajale pristojne lokalne uprave – ali slovenske ali hrvaške? Posledično je bilo treba vse legalne novogradnje tudi vnesti v kataster pod isto upravno jurisdikcijo.

Vse navedeno pomeni, da so vse upravne in prostorske razmejitve zazidanih stanj morale biti sproti vodene po teritorialni upravni pripadnosti in s tem tudi prenesene v uradno evidenco zemljiškega katastra, sicer je stanje, ki tega ne upošteva (tudi napačno evidentiranje), nezakonito!

Regulacija Mure

Zdaj pa še problemsko vprašanje delitvene meje po osi vodotoka Mure, kar je bilo v veljavi na dan osamosvojitve. Mura je menjala svoj tok, dokler je niso regulirali in je dobila sedanjo strugo, ki je vse do slovenske osamosvojitve v praksi in upravno veljala za mejo na datum 25. junij 1991.

Slovenskega katastra na tej strani ne poznamo, vsaj javno ni bil predstavljen v medijih. Nastal bi z novo razmejitvijo katastrskih občin po osi reke Mure na slovenski in na hrvaški del.

Ilegalna regulacija Mure

Regulacija Mure pomeni prostorski in gradbeni poseg, novogradnjo gradbeno-inženirskega vodnega objekta. Za to je bilo treba v tistem času izhajati iz veljavnih prostorskih aktov in pridobiti gradbena dovoljenja na tehnično investicijsko dokumentacijo, na podlagi vsega izdelati »načrt gradbene parcele« za reguliran vodotok in ga prenesti v uradne evidence, to je v zemljiški kataster. Iz vseh dokumentov v zvezi s tem bi moralo biti tudi razvidno, katera od obeh republik je bila investitorica in nosilka upravnih postopkov. Seveda bi morala biti razvidna tudi nova razmejitev republiških pristojnosti po osi na novo urejenega vodotoka.

Če danes pogledate v evidence zemljiškega katastra (že v ZKP – zemljiškokatastrski prikaz), takih podatkov ne boste našli – vse je zmedeno, Mura je razbita na cel kup parcel, ki sploh ne sledijo dejanskemu reguliranemu toku vode, tudi dejanska raba na parcelah ni pravilno vpisana itd., kar je nezakonito! Ob nezakonitem stanju pa tudi arbitražno sodišče nima kaj razsojati. Urejen, reguliran vodotok je gradbeno-tehnični objekt, ki naj bi imel status »grajenega vodnega javnega dobra« državnega (Slovenije, Hrvaške?) pomena najmanj od leta 2002, kakor je navedeno v 17. členu zakona o vodah, ki zadeva grajeno vodno javno dobro.

Vojaški popravki katastrskih občin

Kar pa zadeva razmejitve na območjih, kjer je delovala jugoslovanska vojska (zvezna), so zadeve meje tudi vezane na katastrsko urejanje prostora. Vojska je namreč večkrat prilagodila svoja upravna izhodišča in dala popraviti meje katastrskih občin tako, da se območja v njeni uporabi niso več delila na več katastrskih občin. Ker vojska JLA ni bila republiška, take spremembe niso pomenile sprememb, ki naj bi vplivale na republiške pristojnosti v končni posledici. Zelo problematično je tozadevno območje na rtu Savudrija, kjer je vojska mejo katastrske občine izrinila na sam rob obale in s tem, na mednarodno veljavni ravni, glede ozemeljskih celovitosti držav in njim pripadajočih morij, povzročila protipravno stanje. Meddržavne razmejitve na mejah kopnega z morjem ni mogoče udejanjati, kar je upoštevalo tudi arbitražno sodišče.

Upajmo, da bo Slovenija izboljšala svoje postopke na področju prostorskega, gradbenega in geodetskega urejanja nepremičnin, njihovega doslednega in strokovno vodenega evidentiranja (ne le »po naročilu (in odgovornosti) strank« ali prostorsko neupravičeno prek sodnih postopkov) in sklepe arbitražnega sodnega postopka sprejela kot poduk, posebno pomemben v nadaljnjem urejanju področja nepremičnin, kot je na primer zakonodaja o množičnem vrednotenju nepremičnin – ki se je izvajalo kar na podlagi anketiranja laičnih lastnikov, brez uvida v uradne listine.

Martina Lipnik, u.d.i.a., prostorska načrtovalka 
in arhitektka

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.