Tiskane izdaje
Requiem aeternam dona eis, Domine.
Začetni verz svojega prispevka posvečam vsem tistim, ki so svojo življenjsko pot tragično končali v Sredozemskem morju. Od leta 2000 je tako na poti v obljubljeno deželo Evropo umrlo več kot 22.000 otrok, žensk in moških. Te žrtve ne samo da niso našle svojega mesta v boljšem svetu, večina izmed njih je svoj prezgodnji grob našla v morju, nepokopana. Tragedija teh žrtev je tudi za »nas Evropejce« še vedno breme neke odgovornosti, katere obsega še nismo premislili. Evropejcem se je groza teh smrti morda približala pred kratkim, ko so svetovni mediji objavili fotografijo umrlega dečka Alana Kurdija, ki ga je sirski pesnik Adonis označil za paradigmo popolnoma nedolžne žrtve, primerljive s Kristusom. Zame je ta nemogoča smrt triletnega otroka poslednji klic, ki nam je bil poslan, da v svojih notranjostih resno premislimo o naravi in obsegu sočutja in milosrčnosti, ki ju bo v prihodnje morda mogoče vpisati v naše civilne zakone. Vse to nas zato sili k premisleku o naravi zakonov gostoljubja, ki jih poznamo iz zgodovine in ki zdaj pomenijo enega največjih izzivov etike.
Nenapisani zakoni gostoljubja
Zakoni gostoljubja so ena najstarejših etičnih kategorij. Vpisani so v vse velike kulture vse do danes, ko je ta tema prisotna v sodobni etiki kozmopolitanizma. V Stari Indiji je bil eden od glavnih bogov moralnosti (Aryaman) razumljen in poimenovan z izrazi za gostoljubje in prijateljstvo, v stari Grčiji igra v Sofoklovih tragedijah (denimo v Antigoni in Ojdipu v Kolonu) gostoljubje zelo pomembno vlogo, v Stari zavezi pa najdemo v 1 Mz 19 opisano starodavno načelo gostoljubja. Morda danes težko razumemo način starozaveznih pripovedi, vendar je prav biblijska zgodba o Lotu tisto mesto, s katerega bi tu rad začel svoj premislek. Zgodba (ki jo v še radikalnejši obliki najdemo v Sod 19) govori o Lotu, ki ga obiščeta angela v podobi dveh mož. Lot ju skladno s starodavnim zakonom gostoljubja povabi v svojo hišo, ki pa jo kmalu potem obstopijo moški iz Sodome, ki hočejo z gostoma spolno občevati. Lot želi svojega gosta brezpogojno obvarovati in jim v zameno ponudi svoji dve hčeri, ki pa ju moški nočejo. Angela te može udarita s slepoto, pozneje pa Bog za kazen uniči Sodomo in Gomoro. Zakon gostoljubja, ki smo mu tu priča, je velik izziv za vsakršno misel. Sam ga razumem kot eksces gostoljubja (ali njegovo enigmatično regulativno idejo), ki se odmika od naših intuicij, saj seveda ne poznamo nikogar, ki bi bil pripravljen storiti to, kar je naredil Lot (ali kar je bil pripravljen narediti Abraham z Izakom). Eksces ali presežek gostoljubja iz zgodbe o Lotu deluje le na obzorju nečesa, kar je Derrida poimenoval z brezpogojnim gostoljubjem, to je prihodnjim zakonom gostoljubja (v nasprotju z zakoni, ki jih že imamo), ki se ne omeji le na ljudi, ampak se razteza tudi do angelov (oziroma božanskih bitij: v naših notranjosti ali templjih) do drugih živih bitij (Noetova barka; sodobna okoljska etika) in tudi do umrlih. Slovenci to razsežnost gostoljubja vendarle lahko slutimo, saj še vedno nismo pripravljeni na etični ravni ponuditi poslednjega in brezpogojnega (to je neideološkega in pietetnega) gostoljubja groba umrlim v zločinih po drugi svetovni vojni. To je tudi edino, kar je hotela Antigona za svojega brata Polinejka. Ideja brezpogojnega gostoljubja pa je vendarle še vedno vezana na pogoje gostoljubja, kakor jih določajo naši civilni zakoni in s tem ohranja svojo politično razsežnost ter nas nekako prav zaradi svoje ekscesne narave varuje pred mejo, ki je v tem procesu vendarle ne moremo ali morda celo ne smemo prestopiti.
Kdo je torej Tujec?
Na obzorju te misli morda lahko bolje razumemo sicer izredno zapleteno semantiko besede tujec. Grški izraz za »tujca« (ksenos) je Kajetan Gantar v svojem prevodu Sofoklovega Ojdipa na Kolonu izvirno prevedel z »domačinom«: ksenos je tako tisti, ki ga veže pogodba ali vez gostoljubja (gost, tujec, begunec, a tudi gostiteljski prijatelj), in tudi tisti, ki daje gostoljubje. Omenjeno dvopomenskost najdemo tudi v latinskih besedah za tujca ali sovražnega gosta (hostis) in gostitelja (hospes) ter gostitelja ali gospodarja tujcev (hosti-potis). Tako na tej sledi v različnih jezikih danes poznamo številne izraze, povezane z gostoljubjem, kot so »host«, »hospic«, »hospital«, »hospitality«, »hostage«, a tudi »hostility«. Kar je ključno v vseh teh navideznih dihotomijah, je, da gre pri gostoljubju za vzajemno vez, ki je vzpostavljena med tistim, ki daje, in tistim, ki prejema, in da se v tej vezi vloge lahko tudi premešajo. Ne nazadnje je bistvo starih pravil recipročnega obdarovanja (denimo institucije potlača v starih kulturah Amerik) skrito v nekem morda ne popolnoma ozaveščenem pričakovanju, da se enako nekoč lahko zgodi tudi nam (ali pa se je dogajalo našim prednikom, ki smo jih sicer morda že pozabili, a so nekoč sami prejeli gostoljubje, s čimer je bilo omogočeno življenje nam). A kako to vzajemnost misliti tu in zdaj? Za Heideggra je tisto, kar nam je skupno vsem, ne glede na to, od kod prihajamo, ravno to, da smo sami sebi (ali v sebi) vedno primarno tujci in da smo izgubili stik z našo lastno bitjo, da torej v osnovi nismo gostoljubni niti do samih sebe. To primarno gostoljubje v nas je Heidegger poimenoval z besedo ognjišče ali dom, to je tistim mestom v naših eksistencah, ki ga vsi iščemo kot zavetje, kar tudi lepo ponazarja zgornje preplete besed, vključno z »domačinom« kot tujcem. Ta tujost, ki se skriva v nas in ki je tu seveda ne morem obširneje tematizirati, že stoletja povzroča travmatične in nasilne odzive v razmerju do drugih in drugačnih (od šovinizma, homofobije, ksenofobije in rasizma ter različnih sektaških oblik sovraštva pa vse do specizma v razmerju do drugih živih bitij). Tisto, česar v sebi ne spoznam in česar nisem pripravljen sprejeti (moja lastna omejenost, nevednost, šibkost ali pa številne male in večje osebne travme, patološki narcisizem, strah in sovraštvo), sem takoj pripravljen navezati na drugega kot sovražnika ali tujca. Tako lahko danes ob begunski krizi spremljamo številne odzive, ki segajo od prikritega ali odkritega sovraštva do tujcev, prek javnih sovražnih pozivov k linču ter vse do gradnje obzidja v eni izmed evropskih držav, ki s tem de facto ukinja veljavne zakone gostoljubja in krši lastne zakone s tem pa izstopa iz obzorja demokratičnih norm, ki jim je sicer zavezana. To se v demokratični Evropi ne bi smelo zgoditi in za to smo odgovorni vsi.
Zakon(i) gostoljubja danes
Ameriški filozof Ed Casey v enem od svojih esejev lepo ponazori eno izmed razsežnosti politične ali državljanske zavesti pomena gostoljubja: Casey namreč razmišlja o pomenu napisa nad enim izmed številnih vhodov (vsak je opremljen s kakim napisom) v newyorškem Centralnem parku, ki se glasi: Strangers Gate. Očitno so se Newyorčani v 19. stoletju, ko so bila ta vrata zgrajena, zavedali, da bi pravzaprav v tej metropoli imigrantov lahko svoje izključne pravice uveljavljali le »Native Americans«, saj so vsi drugi v to mesto prišli – skozi takšna ali drugačna vrata – kot tujci. Znano je, da je samo leta 1905 v New York prispelo 1,7 milijona migrantov, ki so bežali pred lakoto, bedo ali nasiljem. Vprašanje vrat ali meja pa je tudi ključno vprašanje sedanje Evrope, ki se spopada s podobnimi izzivi. Menim, da se Evropska unija do zdaj ni dovolj posvečala enemu temeljnih vprašanj sodobnega sveta – to pa so prav gotovo migracije. Morda državljane evropskih držav zdaj najbolj moti dejstvo, da begunci in tudi ekonomski migranti kot svoj cilj vidijo le Nemčijo in Švedsko, ki ponujata največje zneske denarne pomoči. Ti pomisleki so lahko delno upravičeni, saj nekako niso skladne z našo intuicijo o gostoljubju kot odnosu med tistim, ki ponuja, in tistim, ki prejema. Starodavni zakoni gostoljubja so namreč vsebovali pravilo, da si gost in gostitelj vzajemno izkažeta čast – gostitelj tako dobi čast družbe, gost pa čast zatočišča. Vendar je omenjeno dejstvo vseeno posledica tega, da številne evropske države do zdaj niso hotele razmišljati o tem, kaj bi »tujci« tudi lahko prinesli v evropske države s svojim prihodom. Zelo žalostno je, da nekatere izmed mladih evropskih držav (denimo Slovaška in Češka) zavračajo sploh sleherno diskusijo o tem. Slovenija bi morala v tem smislu kot država kljub svojim težavam izkazati podporo posameznicam, posameznikom in družinam, ki iščejo varnost in priložnost za delo. Evropa, ki namenja zelo veliko sredstev za reševanje bank, bi pri tem lahko ustvarila novo skupno politiko.
Prihodnost svobodne Evrope
Pravica do azila, kot je ubesedena v zavezujočih pravnih dokumentih (Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951) je izraz najvišjih idealov človeštva – idealov, ki v enaki meri varujejo vse državljane sveta. Ko razmišljamo o družinah z otroki, ki so se odpravile na negotovo pot brez vrnitve in pot, polno ovir, in ki so za seboj pustile vse (nekateri tudi preostanke svojih družin), je to misel, ki od nas zahteva najresnejši razmislek. Morebitne zlorabe gostoljubja, tako imenovana preračunavanja bodočih azilantov (»asylum shopping«) in druge pomisleke moramo vendarle podrediti skrbi za to, da bodo otroci in mladi, ki so bili podvrženi skrajnemu nasilju, v svobodni Evropi lahko zadihali in dobili svojo priložnost razviti se v državljane sveta, ki bodo gotovo vračali svojo naklonjenost drugim. Gostoljubje je eden najstarejših zakonov človeštva in spada med tako imenovane naravne zakone, ki ne potrebujejo utemeljitve. Naloga nas vseh zato je, da z ozaveščeno evropsko javno razpravo ter v duhu solidarnosti iščemo nove možnosti za dostojno sprejetje in integracijo beguncev.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Lenart Škof
predstojnik Inštituta za filozofske študije Univerze na Primorskem
