Nepogrešljive medicinske sestre in bratje

Na začetku moje poklicne poti so številna dežurstva skrbela za stalno dramo v mojem življenju. Ker je bilo delo dežurnega zdravnika na infekcijski kliniki organizirano tako, da si bil sam odgovoren za vse bolnike na oddelkih in v urgentni ambulanti od pol dveh popoldne do naslednjega jutra in da smo imeli za bolne otroke še eno posteljo v intenzivni enoti, je bilo to za nekoga, ki je pravkar končal medicinsko fakulteto, in to v času, ko še ni bilo prenosnih telefonov in je bil internet v povojih, poleg tega pa je večino bolezni poznal le iz knjig, precej stresno doživetje.

Seveda sem imel že takrat precej bujno domišljijo in razmišljanja o tem, kaj vse me lahko doleti, so le še prilila olja na ogenj. Do takrat krvodajalec bi lahko od tistega trenutka postal hormonodajalec stresnih hormonov, saj sem imel občutek, da me bo od adrenalina razgnalo, in je bil moj pulz hitrejši od pulza večine bolnih otrok, ki so prišli v našo urgentno ambulanto.

Vsako bolezensko stanje je bilo zame nekaj novega, vse dežurstvo sem imel odprtih nekaj medicinskih učbenikov in priročnikov in vsako svojo odločitev sem stokrat preveril. Zelo hitro pa sem tudi spoznal, da so mi v veliko pomoč pri prepoznavi nekaterih bolezni medicinske sestre, ki so imele neprimerno več izkušenj kot jaz in so podobno bolne otroke videle že neštetokrat. Zato sem se ob vsakem dežurstvu pozanimal, katera od sester bo na posameznih oddelkih v službi popoldne in ponoči, in če so bile na teh deloviščih izkušene sestre, se je vame kljub butajočim valovom andrenalina naselil notranji mir.

Ni me jih bilo sram vprašati, kaj menijo o otrokovem stanju. Mnenje sem hvaležno upošteval, saj je bilo največkrat pravilno. Poleg medicinskih sester na navadnih oddelkih in v sprejemni ambulanti pa so mi bili v naši intenzivni enoti v neprecenljivo pomoč trije medicinski bratje (ki so bili vsi približno moje starosti), ki so obvladali vse piskajoče medicinske aparature, mi vlivali pogum in pomoč, za kar sem jim neizmerno hvaležen in s katerimi sem do danes, kljub temu da ne delajo več na naši kliniki, ostal v prijateljskih stikih.

Medicinske sestre so najbolj številen in nepogrešljiv del zdravstvenega tima. One so tiste, ki skrbijo za bolnike, spremljajo njihovo stanje in ukrepajo, če se to spremeni. Če ukrepi niso uspešni ali če presodijo, da je potrebno, pokličejo za dodatno (ponavadi zdravniško) pomoč.

Medicinske sestre opravljajo izjemno težko in odgovorno delo. Čeprav so večinoma mlajše ženske z majhnimi otroki, delajo v treh izmenah, in to v timih, ki so kadrovsko izjemno podhranjeni, kar pomeni, da vsaka bolniška odsotnost (zaradi lastne bolezni ali bolezni svojega otroka) pomeni nečloveške napore preostalih sodelavk, da se zagotovi nemoteno 24-urno zdravstveno varstvo bolnikov. In bolniške odsotnosti niso nobena redkost, ne prej in ne pozneje. Ko njihovi otroci odrastejo, medicinske sestre začnejo čutiti posledice dolgih let napornega in težaškega dela. Zato tudi ni čudno, da je medicinska sestra poklic, pri katerem pri nas opažamo največji odliv kadrov.

Poleg strokovnega dela mora medicinska sestra za bolnika skrbeti tudi po človeški plati, saj bolnik poleg zdravstvene potrebuje celostno, tudi psihološko in čustveno pomoč in podporo. In spet je v zdravstveni oskrbi največje breme na medicinski sestri, ki z bolnikom preživi največ časa in ima tudi največ možnosti, da mu lahko pomaga. To žal vem tudi iz lastnih izkušenj. Ko se je zdravstveno stanje moje mame tako poslabšalo, da je potrebovala stalno zdravstveno oskrbo, so medicinske sestre skrbele zanjo lepše in z več nežnosti, kot bi to lahko naredil sam ... in to so stvari, ki jih ne pozabiš.

Ko smo snovali televizijsko nanizanko Naša mala klinika, je bil lik sestre Franje prav tako pozitivno zastavljen. Sicer v moji zasnovi lika Franja ni imela tako kratkega krila, kot ga je potem nosila v nanizanki, zato me obisk vodstva sestrske stanovske organizacije, nezadovoljnega s Franjino podobo, ni zares presenetil. A kljub tej podobi je bila sestra Franja prav zaradi svoje topline in človečnosti med najbolj priljubljenimi osebami nanizanke. In tudi mojim sodelavkam v kolektivu se njen lik ni zdel prav nič sporen.

Naš kolektiv je narodnostno zelo pester, pri nas smo resnično multikulturni. In te kulturne in etnične razlike nas ob medsebojnem spoštovanju tudi povezujejo. Žal pa je ob delu v takšnem kolektivu zelo težko ohranjati vitko postavo. Pri nas delajo medicinske sestre vseh veroizpovedi in skoraj ni meseca, ko ne bi bilo (poleg številnih osebnih jubilejev) kakšnega verskega praznika, kar potegne za sabo velike količine potic, baklav, pit, štrudlov in drugih sladic. Smo malce bolj okrogli, zato pa nimamo gub. A čezmerna telesna teža je resnično edini neželeni učinek tovrstnega druženja: bistveno je, da se sodelavci med seboj dobro razumemo in tako tudi bolje strokovno sodelujemo. To pa je osnovni pogoj dobre medicinske in siceršnje oskrbe bolnikov, za katere smo odgovorni. In tudi bolnik se čisto drugače počuti, če pride na vizito dobro razpoložena ekipa, ga pregleda, se z njim pogovori in še malce poheca in če ima skrbna medicinska sestra, ki sredi noči preveri njegovo stanje, prijazen nasmešek na obrazu.