Tiskane izdaje
Po vsem svetu divja informacijska vojna. Na eni strani so tiste vlade, ki se jim zdi, da prost pretok informacij in možnost dostopa do njih spadata med temeljne človekove pravice, na drugi pa tisti, ki so prepričani, da je uradni nadzor nad informacijami posebna temeljna pravica vseh suverenih držav. Obe strani se bojujeta v ustanovah in organizacijah, kakršna je, denimo, Mednarodna zveza za telekomunikacije (ITU), ter vsak dan znova v državah, kakršna je Sirija.
Pred kratkim je sociolog Philip N. Howard kot »nova hladna vojna« opisal »boje med medijskimi hišami in novimi družabnimi omrežji, ki imajo popolnoma drugačen pristop do poročanja, lastništva in cenzure«.
Velike medijske hiše potrebujejo za svoje delo veliko sredstev, zato so precej bolj centralizirane – in zato država precej lažje nadzira njihovo delo. V družabnih omrežjih pa lahko, nasprotno, vsak lastnik mobilnega telefona povsod preveri, kaj počne vlada prav in kaj narobe. Zato je družabnim omrežjem zelo težko onemogočiti njihovo početje, ne da bi hkrati preprečili tudi uporabo interneta. Howard je raziskoval trenja med medijskimi hišami in družabnimi omrežji v Rusiji, Siriji in Saudski Arabiji ter ugotovil, da vlade v vseh treh državah ne glede na različne medijske kulture odločno podpirajo medijske hiše, ki jih nadzira država.
Takšna intramedijska trenja so zanimiva in hkrati pomembna. Način kroženja informacij po Howardovih besedah razkriva različne predstave o tem, kako bi morala biti organizirana družba oziroma država.
Kdo je lastnik informacij?
Še pomembnejše so razlike med pogledi na temeljno vprašanje, kdo bi pravzaprav moral biti lastnik informacij. Januarja 2010 je ameriška državna sekretarka Hillary Clinton javno izjavila, da Združene države »podpirajo enoten internet, ki omogoča, da ima celotno človeštvo enak dostop do informacij in idej«.
Svoje stališče je podkrepila ne le s prvim amandmajem ameriške ustave, ki ščiti svobodo govora in svobodo tiska, ampak tudi s splošno deklaracijo o človekovih pravicah, v kateri je zapisano, da ima vsakdo pravico, da »išče, prejema in širi informacije in ideje s kakršnimi koli sredstvi, ne glede na meje«.
Povedala je še, da so države, ki si prizadevajo »postaviti elektronske ovire«, s katerimi bi svojim državljanom preprečile prosti dostop do vseh internetnih virov, pravzaprav odgovorne za »novo informacijsko zaveso, ki se spušča nad ves svet«.
Zagovorniki različnih pristopov se spopadajo marsikje po svetu, med drugim tudi v organizaciji ITU. Ta bo decembra v Dubaju organizirala srečanje 190 držav, ki bodo poskušale posodobiti mednarodni telekomunikacijski sporazum, prvič sprejet leta 1988. Številne določbe sporazuma so strokovno zelo natančne in povezane s telekomunikacijsko tehnologijo, vendar je več držav predlagalo dopolnila k sporazumu in v njih zapisalo določbe, na podlagi katerih bi lahko države cenzurirale internet.
Ruski predsednik Vladimir Putin si odkrito prizadeva, da bi organizacija ITU »vzpostavila mednarodni nadzor« nad internetom in tako spremenila sedanjo ureditev, ki določa, da uporabo interneta urejajo zasebne skupine, denimo mednarodna organizacija za dodelitev spletnih imen in številk ICANN ter delovna skupina za internetno inženirstvo IETF.
ZDA ne bi nikoli podpisale sporazuma, ki bi popolnoma spremenil sedanjo ureditev uporabe interneta, vendar se je treba zavedati, da bodo številne države poskušale izkoristiti pogovore o sporazumu za to, da bi okrepile nadzor nad informacijami, do katerih imajo dostop njihovi državljani.
Vodstva držav si v praksi še vedno prizadevajo predvsem prikriti informacije o tem, kaj počno. Eden prvih ukrepov, ki jih je sirska vlada sprejela, ko je začela streljati na protestnike, je bil izgon vseh tujih novinarjev. Pred nekaj tedni je vodstvo Tadžikistana preprečilo dostop do spletnega portala YouTube in menda onemogočilo delovanje komunikacijskih omrežij v oddaljeni regiji, v kateri so se vladne sile bojevale z opozicijsko skupino. Kitajska vlada je vsem tujim novinarjem prepovedala vstopiti v Tibet, potem ko se je leta 2008 odločila zadušiti proteste pred olimpijskimi igrami.
Lažne informacije
Takšna tradicionalna taktika je lahko še učinkovitejša, če jo podpirajo nova orodja za širjenje lažnih informacij. Vsi, ki nas zanima konflikt v Siriji, dobro vemo, da je zelo težko spremljati delo najpomembnejših poročevalcev in predstavnikov opozicije na Twitterju.
Pred dvema tednoma je sirski strokovnjak za strateško komuniciranje Osama Monadžed, ki redno obvešča svet o dejavnosti opozicije v Siriji, nenadoma začel objavljati provladno propagando. Tudi saudskoarabska satelitska televizijska hiša Al Arabia je poročala o tem, da je v njen račun v omrežju Twitter vdrla »Elektronska sirska vojska« – malo znana skupina, katere člani so najverjetneje neodvisni strokovnjaki, ki jih neposredno ali posredno podpira sirska vlada. Vsi smo že veliko slišali o izpopolnjenem kibernetičnem orožju, vendar se nevarnosti, ki nam zaradi tega grozijo, zares zavemo šele takrat, ko ugotovimo, da so hekerji nenadoma ukradli spletno identiteto znanih ljudi ali spletnih strani.
Nujna okrepljena pozornost
Zaradi zelo različnih oblik informacijske vojne ali vojn, ki se čedalje bolj zaostrujejo, bi zagovorniki svobodnega pretoka informacij potrebovali novo orožje. Če bi vlade prepovedale novinarsko delo ali začele onemogočati delovanje obstoječih spletnih portalov medijskih hiš in družabnih omrežij, bi se morali prav vsi zavedati, da so to prvi opozorilni znaki krize, na katero bi morala biti pozorna tudi mednarodna skupnost. Vsi bi se morali strinjati s tem, da vlade, ki ničesar ne skrivajo, tudi ne morejo nič izgubiti, če dovolijo, da njihovi državljani in mednarodno priznani mediji poročajo o njihovih dejavnostih.
Takšen pristop bi bil učinkovit, če bi ga upoštevali pri mednarodnih in naložbenih sporazumih. Zamislite si, da bi Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in regionalne razvojne banke nehale financirati vlade, ki bi se odločile, da bodo spustile informacijsko zaveso. In predstavljajte si, da bi tuji vlagatelji sestavili pogodbo, v kateri bi pisalo, da so izgon novinarjev in prepoved njihovega delovanja ali onemogočanje dostopa do mednarodnih novic in družabnih omrežij dovolj politično tvegana dejanja, da vlagatelju ni treba več izpolnjevati njegovih obveznosti, določenih v pogodbi.
Američani pravijo, da je sončna svetloba najboljše dezinfekcijsko sredstvo. Dostop državljanov do informacij pa je najučinkovitejše orodje, s katerim je vlade mogoče prisiliti k odgovornemu ravnanju. Če bi vlada poskušala manipulirati z informacijami ali preprečevati dostop do njih, bi takšno početje moralo veljati za zlorabo moči – početje, s katerim poskuša vlada prikriti številne druge zlorabe.
Project Syndicate, 2012
Anne-Marie Slaughter, nekdanja direktorica oddelka za načrtovanje politike v ameriškem zunanjem ministrstvu (2009-2011), zdaj profesorica politologije in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton
