Tiskane izdaje
»Novi direktor ARRS hoče dobro, a ima slabe svetovalce,« je kmalu po imenovanju dr. Györkösa zatrdila dobro informirana oseba. Kljub temu je upanje v boljše upravljanje znanosti vztrajalo … in – vsaj zame – umrlo ob že drugič zavrnjenemu predlogu raziskovalnega projekta, ki ga razumem kot nujnega. S kolegicami smo načrtovale pripravo orodij, s katerimi bi se učiteljice in učitelji, vzgojiteljice in vzgojitelji lažje soočali s pojavom nasilja med otroci in šolajočimi se mladimi. Letos sta celo obe tuji oceni priporočali izvedbo, obe sta zaupali v vodenje projekta z naslovom Merila in ukrepi v soočenju z medvrstniškim nasiljem: raziskovanje in implementacija prepletenih spolnih, seksualnih, etničnih in (novo)medijskih ozirov. A zgodila se je odločitev »panela«, ki je projektni predlog zavrnil. Enako kot leta 2011, ko je bil predlog predstavljen z nekoliko drugačnim naslovom in v drugačni delovni konstelaciji. Iz obeh obrazložitev ARRS [Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije] je bilo mogoče razumeti, da je vzrok za zavrnitev kljub pozitivni oceni v zapolnjenih kvotah v okviru »kapacitet področij«, »razmerij sredstev med posameznimi znanstvenimi vedami« in celo »ustreznega deleža posameznih tipov projektov in prioritet javnega razpisa«. Država je izračunala, da ne potrebuje predlagane znanstvene izdelave orodja za preprečevanje in soočanje z medvrstniškim nasiljem. Detajli utrujajo, lahko pa zatrdim, da je bila vprašljiva tako ena izmed sicer pozitivnih tujih ocen kot odločanje »panela«. Pavšalna zavrnitev s trudom raziskovalcev in raziskovalk opravi kot z veliko nadlego. Se nelegitimnost te in gotovo še katerih drugih odklonitev druži z nelegalnostjo? Je tako tudi z nemožnostjo pritožbe kljub celo kvantitativno preverljivim napakam v pisni oceni ocenjevalcev/-alk v prvem krogu kandidiranja za sredstva? Ali gre za navzkrižje med prakso in zapisano normo? Odgovor prepuščam pravnim službam, najprej tisti v ARRS. A že brez tega je očitno, da je nujno takoj – tudi če brutalno – prekiniti z izvajanjem netransparentnih načinov odločanja o nekaterih pozitivno ocenjenih projektih. Edina možnost, ki se v tem okviru ponuja, je ponovitev postopka in dodatni rok za drugi krog kandidiranja za raziskovalna sredstva. Žal se ta prevrat lahko zgodi zgolj v okviru oblastniških odločanj. Nas so uspeli dodobra namotati v neperspektivno tekmovalnost. Kar onemogoča vsako celovito skupno akcijo.
Preveč nečesa, česar sploh ni?
Primer razkriva totalno zagatnost pogojev in možnosti slovenskega raziskovanja v razpisih ARRS. Metode in prakse ocenjevanja ne jamčijo za skladnost navidezno objektivnih trditev z dejstvi. Zato se je očitno spornih rešitev najbolje znebiti z onemogočanjem pritožb v prvem razpisnem krogu. Hkrati tak pristop pospešuje že tako ali tako pogosto slepoto za družbene fenomene in nujnosti. Strukturna mesta v znanosti, s katerih je mogoče izjaviti, da je nečesa, česar de facto ni, preveč, so premočna. Ignorirajo obstoječe. Med letoma 2002 do 2014 se je v Sloveniji povečal delež mladostnikov (res so večinoma fantje), ki trpinčijo vrstnice in vrstnike (Koprivnikar in dr., 2012); v šolah se zavedajo, da ni ustreznih možnosti za odziv. V medijih se nizajo novice o medvrstniškem nasilju kot ekscesu. Kar manjka, je očitno sistemski pristop, ki bo izhajal iz vednosti, da je eksces zgolj pokazatelj nečesa, kar je v šolah vsakdanja rutina nasilja. S pogledom na ARRS: očitno ni mehanizma, ki bi sistematsko, občutljivo in prilagodljivo povezal nujnost raziskovanja, ki se nanaša na temeljni družbeni problem, in način dodeljevanja sredstev. Skoraj pravilo je, da se raziskovalke in raziskovalci v danem časovnem obdobju osredotočamo na določen problemski sklop. To pomeni, da bi k presoji osebe, ki kandidira za sredstva, sodila zaključna ocena oziroma ovrednotenje primerljivega preteklega projekta. Skratka, ocena in možnosti projektnega predloga bi morale vključevati pretekle raziskovalne investicije vodilne raziskovalke, raziskovalca projektnega predloga na vsebinsko ustreznejši način. S tem bi se razrahljala tudi diktatura točk, ki sproti vrednotijo individualno raziskovalno delo. Na problematiko, čeprav z drugega zornega kota, kažejo tudi točke za pridobljena raziskovalna sredstva zunaj razpisov ARRS. Način beleženja teh sredstev imenitno pospešuje folkloro znanstvenoraziskovalnih kraj delnih ali celostnih projektnih predlogov in idej. Točke so, v primeru financiranja projekta, v tem smislu dodatna nagrada za neetično in po možnosti nelegalno vedenje.
Izključevanje in folklora kraj
Kaj se zgodi, ko vso to brkljarijo slabih praks in nedomišljenih ali namerno goljufanju prilegajočih se pravil, ki določajo razporejanje raziskovalnega denarja, še drugače povežem z nazornim primerom usode nekega projektnega predloga? Prikaže se veriženje nečesa, kar bi patetično lahko imenovala »absolutno zlo«. V glavnem gre za razsežnosti določenih dejanj, ki jih ne bi smelo biti, če mislimo vodenje in upravljanje znanosti kot družbenoodgovorno delovanje. Takole nekako gre: folklora kraj in izključevanje zadeneta predvsem tiste, ki nam je več do družbenega dobrega kot do statusov in osebnega bogatenja. Čeprav naredimo veliko več, kot utegne sedanji sistem točkovanja zabeležiti, je vse zaman, profesionalno bivamo predvsem kot plen velikih. Kot me je voljno poučila tudi lekcija tekočega razpisa za temeljne in aplikativne projekte, nikogar nič zaresnega ne briga; vladajoča mentaliteta je plazilska: pred večjimi zbeži, pomnoži se s sebi enakimi, uniči manjše od sebe. Kdo bi se natančneje ukvarjal s projektnim predlogom in velikim razponom v njegovih sicer pozitivnih ocenah, če pa je jasno, da gre zgolj za neke nasilne mladostniške ekscese. Tako nekako. Čeprav bi natančen pregled projektnega predloga in analiza slabše ocene postavila tak odnos pod vprašaj in povečala možnosti za pridobitev projektnih sredstev.
Še več istega
V novem direktorju ARRS smo mnogi želeli videti znamenje temeljne spremembe, razpustitev neetične raziskovalne folklore. Predpostavljala se je poštena čistka. A pojavil se je posmehljivi montypytonovski odgovor: and now for something completely different (»in zdaj gre za nekaj popolnoma drugega« – kar med vrsticami pomeni še več istega). Odlog spremembe je zgolj še ena ponovitev, še eno utrjevanje starega reda. Priložnostno ga je ubesedil eden takratnih vodilnih moških agencije. Prerekala sva se o diskrepanci med razrezoma projektnega raziskovalnega proračuna, ki ju vodita DURS in ARRS v primeru zasebnih raziskovalk in raziskovalcev. Rekel je: »Vi imate dva gospodarja!« Ampak jaz nimam nobenega gospodarja, imam zgolj zahtevo do tistih, ki z davkoplačevalskim, tudi mojim davčnim deležem odločajo, komu in za kaj bo namenjen raziskovalni denar. Pričakujem transparentna kvantitativna in kvalitativna merila ocenjevanja našega dela in odločanja o projektnih predlogih, vsakokratno možnost pritožbe v primeru preverljivih zmot v ocenjevanju ter družbenoodgovorno ravnanje s predlagano raziskovalno temo in načinom njene predstavitve. Pa temeljito presojo družbene relevantnosti predvidenih rezultatov projekta. Z znanostjo pač ustvarjamo svet, pa naj gre za »mehke« ali »trde« znanosti, »mehke« ali »trde« raziskovalne »objekte«. Otroci so najmehkejši, najlažje jih je narediti nasilne z ignoranco in verjetjem v nasilje kot eksces. Naj moralno obvezo, zaradi katere sem se odločila, da s kolegicami prijavim predhodno zapisano projektno temo v prid otrokom, naložim vodstvenemu segmentu ARRS. In vladi, ki naj nasploh ukroti, kar ima v raziskovanju za ukrotiti. Kliko seveda.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Dr. Renata Šribar, antropologinja in sociologinja, zunanja sodelavka AMEU-ISH, Fakultete za podiplomski humanistični študij, Ljubljana
