Meščani Ljubljane brez glasu

Meščani si želimo priložnosti za vključevanje v odločitve, ki vplivajo na kakovost in varnost bivanja.

 

Objavljeno
12. julij 2017 17.40
Ljubljana 15.06.2009 - Ljubljanski bazeni - Kolezija.foto:Blaž Samec/DELO
Aleš Iglič
Aleš Iglič

Na ljubljanskem območju Teslove, Hajdrihove, Langusove, Lepega pota, Jamove in v sesednjih ulicah območja Kolezije in Mirja se je začela ali pa se pripravlja intenzivna gradnja velikega števila vila blokov. Na ta način se je pod patronatom Mestne občine Ljubljana začelo intenzivno uničevanje zelenega okolja, dreves ter četrti kot pomnikov meščanske bivalne kulture mesta Ljubljane zaradi golega zaslužkarstva.

Stare vile in parke podirajo za betonske objekte

Vila blok, ki se trenutno gradi na Teslovi, je močno načel strukturo sosednje zgradbe ter ogrozil varnost njenih stanovalcev v primeru potresa. Varnost prebivalcev očitno nikogar zelo ne skrbi. Omenjeni vila blok v gradnji so začeli graditi tako, da so prej porušili majhno vilo skozi več generacij pomembne slovenske slikarske, glasbene, znanstvene in kulturniške družine Šantel. Saša Šantel na primer je avtor velike slike Slovenski skladatelji, ki visi v Mali dvorani stavbe Slovenske filharmonije. Hiša družine Šantel je predstavljala slovensko kulturno dediščino in je bila včasih zaščitena. Novi lastnik je očitno lahko dosegel porušitev objekta, ki je bil tesno povezan s slovensko kulturno dediščino, ter začel graditi vila blok, ki po mojem mnenju kvari podobo in značaj četrti v bližini centra Ljubljane.

V kulturnejšem okolju, kot je naše ljubljansko, bi vilo Šantel obnovili in postavili na hišo ustrezno spominsko ploščo. Tako kot to delajo na primer v Londonu in drugje v tujini. Od sedanje mestne oblasti očitno česa takšnega ne moremo pričakovati. Z obžalovanjem ob izgubi še enega pričevanja o dosežkih in kulturi naših prednikov so stanovalci omenjenih ulic sprožili civilno pobudo organiziranega odpora proti uničevanju dreves in starih vil z zahtevo po doslednem spoštovanju in ohranjanju bivalne kulture ter z njo povezane duhovne dediščine.

Na podoben način, kot je izginila vila družine Šantel, je v bližini že pred časom brez sledu izginila hiša slovenskega impresionističnega slikarja Mateja Sternena. Naj k temu dodam še opozorilo o prav tako neprimerni gradnji na skrajno južni strani Mirja, kjer so na vzhodnem delu starega kopališča Kolezija v celoti posekali park z drevesi. Tam zdaj zelo počasi raste nesorazmerno velik betonski objekt, ki se s svojim značajem ne vklaplja v okolico. V dovoljenju za omenjeno zgradbo je bilo predpisano, da je treba na njegovi lokaciji nadomestiti posekana drevesa. Težko si je predstavljati, da bi bil ob zgrajenem velikem betonskem kolosu še kdaj prostor zanje v takšnem številu, kakršno je bilo pred gradno objekta. Gradi se tudi ogromen vila blok v Hajdrihovi ulici. Odkupljeno je še nekaj starih vil z lepimi nasadi dreves in grmičevja v okolici, ki so očitno tudi predvidene za rušitev in gradnjo nesorazmerno velikih vila blokov s podzemnimi garažami, ki bodo prekrivale večino posameznih parcel.

Brez komunikacije z mestnimi oblastmi

Gradnje »vila« blokov z globokimi betonskimi garažami pod objekti, ki prekrivajo tako rekoč celotno parcelo, prekinjanjo podzemne vodne tokove, ki so nastali na območju po regulaciji Gradaščice, in tako ogrožajo poplavno in potresno varnost starejših objektov na območju omenjenih ulic. Posledice so že zdaj, ko ob večjih nalivih zaliva kleti objektov.

Sedanji načini odločanja v okviru ljubljanske mestne občine ne omogočajo razumne komunikacije in iskanja soglasja med obstoječimi in novimi stanovalci četrti. Špekulantska gradnja »vila« blokov brez ozira na zmanjševanje zelenih površin in močno ogrožanje potresne varnosti sosednjih objektov ter z njo povezana prostorska in socialna erozija zahtevajo kulturnejše in inteligentnejše sprejemanja odločitev v prid naravi in medčloveških odnosov ter kvalitete bivanja ljubljanskih meščanov, še posebej njihovi varnosti ob morebitnih močnejših potresih. Meščani lahko s svojim znanjem in izkušnjami bistveno pripomoremo k bolj zelenemu okolju ter zadovoljstvu bivanja v okolju, v katerem živimo. Meščani si želimo priložnosti za vsebinsko vključevanje v odločitve, ki vplivajo na kakovost ter varnost našega bivanja, pa nas sedanja ljubljanska oblast sistematično ignorira.

Pri rušenju starih meščanskih vil na našem območju se zdi, da gre pač tudi za načrtno uničevanje slovenske kulturne dediščine in pomnikov slovenske meščanske bivalne kulture. Fašisti v Trstu so z namenom uničevanja pomnikov slovenske kulture požgali slovenski Narodni dom. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji pri umiku s Poljske načrtno minirali in požigali stavbne pomnike poljske kulture. Med drugim so zato ob umiku minirali poljsko prestolnico Varšavo pa tudi okoliške dvorce, ki so bili last velikih poljskih plemiških rodbin. Minirali pa so tudi nekatere cerkve. Zaradi zavedanja pomena omenjenih zgradb za poljsko samozavest in ohranjanje poljske kulturne dediščine je celo od zunaj vsiljena poljska boljševistična oblast obnavljala mesta, dvorce in cerkve, ki so jih porušili Nemci.

Uničevanje dvorcev in gradov

Pri nas na Slovenskem je bilo sicer precej drugače. Naša domača boljševistična klika je med drugo vojno načrtno uničevala in požigala dvorce ter gradove, uničevala njihovo notranjo opremo, slike ter arhive in tako nepopravljivo osiromašila našo kulturno dediščino v obsegu, ki je v Srednji Evropi neprimerljiv. Ob tem da je že pred prvo svetovno vojno večina gradov na Kranjskem pripadala gospodarsko uspešnim lastnikom slovenskega izvora, ki večinoma niso bili niti ponemčeni.

Tako so med drugim naši slovenski boljševiki razstrelili grad Štanjel na Krasu, ki je bil povezan s pomembno kranjsko plemiško družino Cobenzlov, ki je dala tudi diplomata Janeza Cobenzla, ob prejemu bakalavreata na Dunaju leta 1552 podpisanega kot Ioannes Khobentzel Kharts Slavus, ter pooblaščenega ministra za Habsburško Nizozemsko s sedežem v Bruslju grofa Janeza Karla Filipa Kobencla. Še en primer izmed mnogih je požig gradu Brdo pri Lukovici, to je gradu zavedne slovenske družine Kersnik, katere člane so Nemci med drugo vojno izgnali v Srbijo ali pa so bili v partizanih. Ko so se po vojni vrnili, so hoteli obnoviti streho in požgani grad zavarovati pred nadaljnjim propadanjem, pa jim tedanje oblasti tega niso dopustile, češ, »zakaj pa smo grad požgali, če bi potem dovolili obnovo«. V sorodni maniri sedanja ljubljanska mestna oblast dopušča uničevanje ljubljanski četrti s starimi vilami in tako za vedno briše del slovenske meščanske bivalne kulture. V nasprotju s premožnimi Slovenci v preteklosti, kot so bili na primer tržaški Slovenec Janez Kalister in njegova dva nečaka Franc Kalister in Josip Gorup pl. Slavinski, ki so kot slovenski rodoljubi podpirali razvoj slovenske kulture, umetnosti, tiska ter gradili zgradbe in parke v splošno družbeno dobro, pa mnogi od sedanjih parvenijev iz tako imenovane »tranzicijske elite« dajejo predvsem svoje prispevke k uničevanju pomnikov bivalne kulture ter zmanjševanju zelenih površin in potresne varnosti v Ljubljani.

Kaj bo s freskami?

Tisti, ki se navdušujejo nad katastrofalnim projektom gradnje garaž pod ljubljansko tržnico, naj si pridejo pogledat razpoke na stavbah v sosedstvu vile bloka v gradnji na Teslovi ulici, ki ima pod stavbo globoko betonsko garažo. V razpoke na sosednji hiši lahko brez težav vtakneš pest. Samo predstavljamo si lahko možno škodo na freskah v baročni stavbi ljubljanske stolnice ali freskah v prvi javni znanstveni knjižnici na Slovenskem iz časa baroka, ki se nahaja v stavbi Bogoslovnega semenišča. In seveda škodo na bližnjih Plečnikovih kolonadah. Ignoriranje ali pa nepoznavanje zakonov statike in hidrodinamike ne more prinesti nič dobrega.

 

 

 

Prof. dr. Aleš Iglič,

 

Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.