Tiskane izdaje
Mesta v kapitalističnem svetu si morajo pridobivati zemljišča za svojo planirano rast vnaprej. To počno leta in leta skozi nekaj generacij z ustrezno zakonodajo. Pri tem je jasno, da se to ne more zgoditi v naših mestih, ki so se šele konec 90. let minulega stoletja znašla v tranziciji družbenih sprememb, ne da bi bila sposobna formirati nova izvorna pravila, ki jih je zahtevala taka bistvena sprememba. Vse deviacije, ki smo jim priča dandanes, izhajajo iz tega stanja. To velja tudi za Ljubljano. Žal tako stanje ni le na tem področju, označuje tudi druga področja organizacije te države in je podlaga vrsti špekulacij. Te čedalje bolj obvladujejo tudi naš sedanji čas.
Pri urejanju naselij je najizrazitejša negativna sprememba opustitev prostorskega planiranja in s tem tudi profanacija tovrstnega intelektualnega dela, ki ga zlagoma nadomešča vsesplošno odločanje državljanov v raznih oblikah kvazidemokracije, ki jim lahko rečemo politične manipulacije, njihov rezultat pa je izginjanje vsakršne odgovornosti (odgovornost je pač osebna, in ne kolektivna) – na primer Teš 6 in referendum za drugi tir. Prepušča se jih mentalno absorbiranim minulim samupravnim socalističnim odločanjem (npr. referendumi za drugi tir), medtem ko se nujni mestni projekti realizirajo zgolj v delih, zanimivih za kapital (npr. »situla« na arealu potniške postaje). Tako postajajo oblike »demokratičnega« odločanja nadomestilo za produkte intelektualnega dela in osebne odgovornosti za sprejete odločitve (npr. trasa nove AC pri Braslovčah, referendum o drugem tiru, lokacija za Magno ...) in tudi instrumenti političnih strankarskih bojev.
Da bi pojasnili in približali bralcu manj znane zakonitosti in vzročne povezave razvoja na tem področju v razdobju po drugi svetovni vojni do današnjih dni, se zdi potrebno na kratko opisati minula dogajanja.
Obnova po vojni in vpliv Gropiusovih načel
Po drugi svetovni vojni se je urbanizacija osredotočila na gradnjo nujnih stanovanjskih kapacitet za blaženje enormnih povojnih bivanjskih potreb. Poleg »samograditeljskih« družinskIh stavb v »lastni režiji in na podeželju« (skoraj 50 odstotkov stanovanjskih gradenj) so nastali mestni predeli organizirane stanovanjske gradnje srednjih gostot (v glavnem z enolično tipiko večdružinskih blokov).
Urbanistične zasnove so izhajale iz premise funkcionalnega modernizma Gropiusovega Bauhausa. Stvarna osnova pri nas pa je bila revolucionarna razlastitev nepremičnin. Iz tega obdobja poznamo npr. Litostrojsko naselje in Študentsko naselje v Ljubljani, novi mesti Velenje in Novo Gorico v Sloveniji. A se je bistveno več in širokopotezneje gradilo (»urbaniziralo«) v drugih večjih mestih takratne države. Ta tipika stanovanjske gradnje je dosegla velike dimenzije v državah t. i. socialističnega bloka (npr. Sovjetska zveza in Nemška demkratična republika), a z občutno nižjim stanovanjskim standardom, če ga primerjamo s prenovo v državah tržnega kapitalističnega gospodarstva. Če strnem: (1) teoretični prelom je bil etabliran z modernim funkcionalizmom, še iz predvojnega obdobja, ki so ga sprejeli napredni arhitekti, (2) gospodarski z obnovo razrušene domovine in (3) politični s komunistično revolucijo.
Že v tem obdobju se je v Sloveniji začelo iskanje in koncipiranje stanovanjske gradnje z raziskovanjem tipoloških vzorcev stavbne arhitekture po vzorih angleških novih mest in predvsem skandinavskih satelitskih primestij, zasnovanih na socioloških izhodiščih s programskim in infrastrukturnim regionalnim in urbanim načrtovanjem (npr. vrstne hiše arh. M. Lapajne, arh. M. Šlajmer – seminar prof. E. Ravnikarja).
V ta čas spadajo tudi snovanja stolpnic, kar je omogočil tehnološki razvoj gradbene stroke. To pa ni bilo zmeraj pozitivno za urbano dediščino, saj so na primer stolpnice v Tržiču, Kranju in Kopru spremenile podobo historičnih jeder.
Od spremljajočih servisov ostanejo le šole in vrtci
To raziskovalno obdobje je omogočilo študije novih tipoloških vzorcev stanovanjske arhitekture in tudi možne modele urejanja obsežnejših območij mesta Ljubljane na isti fakulteti v seminarju prof. Ravnikarja. Teoretična podstat tega načrtovanja mesta je bila doktrina koncentracije spremljajočih servisov, ki so bili planirani in programirani običajno glede na število stanovalcev, uporabljajoč pri snovanju skandinavske normative. Zgledi skandinavskih satelitskih naselij in še bolj pomembna osnova Perryjeve neighbourhood community so bili tudi teoretična osnova raziskovanja in urbanističnega planiranja pri nas.
Bistveni vpliv na plansko snovanje mestne rasti je pomenila razstava: »Stanovanje za naše razmere« (GR Ljubljana,1956 ). V takratnih razmerah pri nas seveda ni moglo priti do kompletne implementacije projektov stanovanjskih sosesk. Tako so uresničeni spremljajoči servisi zajemali le šole in vrtce, saj je bil samo zanje namenjen proračunski denar, medtem ko se druge dejavnosti prostotržnega značaja, značilne za omenjene zahodne vzore, niso realizirale. Od tod dolga leta »prazni« prostori, rezervirani za gradnjo javnih centralnih dejavnosti sosesk (npr. soseska 6 v Šiški).
Kljub tej pomanjkljivosti so koncepti stanovanjskih sosesk nastajali z uporabo meril, povzetih iz skandinavskih primerov satelitskih mest, celo njihovih normativov reševanja socialnih vprašanj, saj svojih, ki bi izhajali iz raziskovalnega dela, nismo imeli.
Iskanje avtorstva in strokovnih osebnosti z vplivi na »slovenski urbanizem« (tako značilno za sedanji narcisoidni čas!) zahteva nekaj pojasnil: strokovnjaki, ki so soustvarjali koncept mestne rasti, so raznoteri – za razliko od »pomembnih« arhitektov. Gre za timske pristope več strok, kjer, če že govorimo o avtorstvih, teh ne moremo opredeljevati na način, kakor to počno nekateri t. i. arhitekturni umetnostni kritiki za stavbno arhitekturo ali druge likovne umetnosti.
Vplivi na slovenski urbanizem so bili posredni, vendar sočasni z raziskovanjem nastajajočih vzorcev urbanih naselbinskih zasnov po Evropi, kjer je stroka (planerska in načrtovalska) iskala izhode iz razpadlega mesta po Gropiusovi in Le Corbusiejevi uveljavitvi modernega funkcionalizma. Sem lahko štejemo zasnove strnjene nizke stanovanjske gradnje na mreži komunikacij že z ločevanjem prometa in formiranjem ulic, rastočih ali izhajajočih proti centrom teh naselij, ki so tvorili njihov osrednji mestni prostor s spremljajočimi funcijami v skladu s vsebinskim pojmom »soseska«.
Pri nas se je pojem »soseska«, ki zajema predvsem vse funkcije za samostojno eksistenco naselja, kar je osrednja tema teh projektov, izničil. V resnici so bile soseske načrtovane kot novi mestni predeli z mešanimi funkcijami. (Split3 – Mušič, Bežan). Sem štejemo projekte večdružinske stanovanjske gradnje, kot so Kranj, Planina (Bežan) in projekt Maribor jug (Mušič).
Iskanje vrnitve v mesto
Na Slovenskem je prej opisana skandinavska doktrina obvladala in močno zaznamovala urbani razvoj. Kako močan in živahen je bil ta vpliv, pričajo dejstva, da je vrsta slovenskih arhitektov gostovala ali celo bila zaposlena v Stockholmskih birojih (arh. Niko Bežek, arh. Mitja Jernejc, zakonca Marta in France Ivanšek, zakonca Lučka in Aleš Šarec). Prek njih se je uveljavila filozofija takratnega slovenskega urbanizma (planersko koncipiranje za potrebe nastajajočega novega mestnega načrta – arh. Šarec), zasnova strnjene stanovanjske gradnje s projektom Murgle arh. Ivanška, občasna gostovanja skandinavskih prostorskih planerjev in načrtovalcev.
Prej omenjena razstava »Stanovanje za naše razmere« je ustoličila teoretična izhodišča z modelom soseske, ki je močno vplival na nadaljnjo urbano rast Ljubljane ter na vrsto urbanističnih projektov: soseska 6 v Šiški, soseska Nove Jarše, soseska Fužine, soseska 5 (Brinje) za Bežigradom. A so se že kazale težnje po novih oblikah urejanja večdružinske gradnje, ki jih lahko opažamo pri soseski Draveljska gmajna in še prej pri soseski Ruski car, po njej pa tudi zasnove z mestnimi bloki (kareji), kot so delno uveljavljeni v soseski Štepanjsko naselje. Soseska Ruski car je imela močan vpliv na nadaljnje snovanje stanovanjskih predelov mest, ne le Ljubljane, pač pa tudi drugih mest tedanje države (Split, Sarajevo, Kranj, Maribor). Zasnova te soseske, ki je dobila ime Ruski car, je temeljila na prej omenjenih teoretičnih izhodiščh Cr. Aleksandra in logiki pozidave, nastale z neuravnovešenim reševanjem razvoja javnega transporta prebivalstva z izrazitim protežiranjem osebnega motornega prometa, s čimer smo še danes okupirani tako, da celo nekateri »strokovnjaki« pristajajo na tezo o tipičnem slovenskem vzorcu take pozidave.
Od tod tipični vzorec poselitve po vsej državi in s tem rapidna sprememba krajine. Urbanistična stroka pa je iskala izhode iz takega stanja z ločevanjem po zvrsteh prometa in ponovnim formiranjem pozabljenih elementov mestnih prostorov: trgov, parkov, ulic za pešce, drevoredov ... sproščenih vizur za orientacijo in berljivost mesta.
Izgubljeni urbanizem
Z izgubljenima prostorskim planiranjem in načrtovanjem mest (urbanizmom) se zdi sedanje stanje porazno. Država ostaja brez orientacije k želenim ciljem razvoja. Še več: teh politika ni sposobna definirati in ne sprejeti zaradi prakse še zmeraj mentalno obvladujočega sistema minulega socialističnega samoupravljanja. Le kot primer: za kakšen namen je najbolj smotrno uporabljati ozki in kratki obalni pas, ki nam je še ostal: za počitniška stanovanja, marine, turizem, umetne otoke, kmetijsko proizvodnjo ... ali morda za veliko pristanišče z zaledjem do Prage in Kijeva? Lahko o usodi razvoja v tem pasu dokončno odloča občina Ankaran ali morda sindikat žerjavistov?
Ker ne moremo (ne znamo?) sprejeti dolgoročnih strateških odločitev o rabi svojega nacionalnega prostora, postajamo poligon za vsakovrstne profitarske naložbe skozi »finančno-politične borbe« interesov.
Nesposobnost državne uprave in njene organiziranosti se najprej izražata v spremembah v prostoru. S tem smo se ubadali že v prejšnjem sistemu in prejšnji državi. A žal še bolj po nastanku slovenske države, kar lahko opazujemo v rapidnem spreminjanju krajinskega okolja, če za trenutek odmislimo stereotipno medijsko propagando o »prelepi deželi na južni strani Karavank«. Ugotavljamo popolno nezmožnost kontrole nad izvajanjem sprejetih zakonov. Slika slovenske pokrajine se z množično družinsko individualno gradnjo že dolga leta poslabšuje, na kar je stroka vsakokratno vladujočo politiko nenehno opozarjala. Osnovna in kar revolucionarna sprememba za načrtovanje mestne rasti v tranzicijskem prehodu se je zgodila s spremembo zemljiške politike, ki je podstat urbane rasti in glavni instrument strategij za doseganje planskih ciljev.
Od prej jasnih protežiranj javnega pred zasebnim se je situacija obrnila in mesta so se zdaj znašla v situaciji, ko ne morejo učinkovito vplivati in regulirati svoje rasti. Ta postaja odvisna od kapitala in vsakodnevne politike.
Marjan Bežan,
arhitekt in urbanist
––––––
Prispevek je avtor napisal malo pred svojo smrtjo. Skrajšal ga je njegov sin, arhitekt Boris Bežan, ki se mu prijazno zahvaljujemo za razumevanje in sodelovanje.
