Milijoni za napačno smer

Kazen za nepravilnosti pri razgradnji Tovarne sladkorja Ormož.

Objavljeno
12. december 2012 20.45
milosic/Ormož Tovarna sladkorja, kakršna je nekoč b
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Slovenija bo morala zaradi nepravilnosti pri zapiranju Tovarne sladkorja Ormož (TSO) Bruslju vrniti 8,7 milijona evrov. To je četrtina zneska, ki ga je naša država prejela za razgradnjo tovarne in ga večji del izplačala lastniku, nizozemskemu kmetijsko-industrijskemu koncernu Royal Cosun in njegovi družbi Suiker Unie.

O kazni, ki nas je doletela, je bil govor že od leta 2008, ko je bil s privoljenjem ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ga je takrat vodil Iztok Jarc (zdaj veleposlanik v Londonu), spremenjen načrt prestrukturiranja industrije sladkorja. Z njim je bilo odobreno, da del objektov, natančneje dva silosa, potrebna za skladiščenje in pakiranje sladkorja, ostaneta na lokaciji TSO. Da to ne ustreza izpolnitvi zahteve za popolno razgradnjo in s tem povezanega izplačila pomoči EU v okviru leta 2006 sprejete reforme trga sladkorja, so iz Bruslja opozarjali že decembra 2010, ko so z generalnega direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja pri evropski komisiji od Slovenije zahtevali potrebne korektivne ukrepe. A jih očitno ni bilo, ali vsaj ne takih, ki bi ustrezali predpisom, po katerih je naša država uveljavljala in porabila finančno pomoč za zaprtje naše edine tovarne za pridelavo sladkorja oziroma popolno prenehanje proizvodnje sladkorja pri nas sploh.

Da odgovorne na zdaj združenem ministrstvu za kmetijstvo in okolje zaradi nekdanje ormoške tovarne sladkorja in grožnje s kaznijo v milijonskih zneskih boli glava, je bilo že nekaj časa znano. Zato niti ne preseneča pred kratkim v javnost posredovano sporočilo Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP), da je Slovenija uradno seznanjena s sporočilom evropske komisije »o skladnosti izvedenih ukrepov za prestrukturiranje sladkorne industrije v Sloveniji s pravili Evropske unije«.

Komisija namreč meni, da v Sloveniji ni šlo za popolno, ampak za le delno odstranitev proizvodnih zmogljivosti, saj ni bil porušen silos za skladiščenje sladkorja. Zato od naše države zahteva vračilo 8,7 milijona evrov. Slovenija se, kot pravijo na AKTRP, prek katere potekajo vsi postopki kmetijskih plačil, s stališčem evropske komisije ne strinja in bo »zadevo predložila v obravnavo t. i. spravnemu organu«.

To bo prej kot ne še za leto ali tudi več najverjetneje le odložilo plačilo kazni. Breme sklepa, s katerim je resorno ministrstvo pred štirimi leti ustreglo željam upravljavcev tovarne v zapiranju, bo tako prej ali slej padlo na državni proračun in torej na vse nas.

Odškodnine za nedelovanje

Opustitev proizvodnje sladkorja in pridelave sladkorne pese v Sloveniji je potekala v okviru reforme trga s sladkorjem, ko je bilo zaradi presežkov na svetovnem trgu in nevarnega zniževanja cen treba oklestiti tudi evropsko proizvodnjo. Za spodbujanje opuščanja pridelave sladkorne pese in predelave sladkorja so ponujali velike odškodnine, ustanovljen je bil poseben sklad za prestrukturiranje, v katerega so tovarne, ki so nadaljevale proizvodnjo, vplačevale namenska sredstva za zaprtje sladkornih tovarn, kjer so se lastniki tako odločili. Odločitev lastnikov TSO, ki je s prodajo večinskega deleža zadrug prešla v lastništvo nizozemskega zadružnega giganta, je bila popolna ukinitev proizvodnje sladkorja, kar je pomenilo razgradnjo proizvodnih zmogljivosti in izgubo kvote (52.973 ton) za pridelavo sladkorja.

V Ormožu so se leta 2006 (proti volji lastnikov) sicer odločili za še eno kampanjo sejanja sladkorne pese, da bi kmetje s čim več s peso posejanimi površinami bili upravičeni do čim več odškodnin. Tako je bilo v referenčnem letu s peso posejanih 6700 hektarov površin, zato so kmetje poleg odškodnine za opustitev proizvodnje z dokončnim zaprtjem TSO do vključno leta 2013, denimo, upravičeni še do 332 evrov odškodnine na leto za vsak hektar takrat posejane pese. Skupni znesek odškodnin oziroma pomoči kmetom, ki so pridelovali sladkorno peso, naj bi po seštevku vsega, kar so že in še bodo prejeli iz evropskega in slovenskega proračuna tako dosegel vrednost približno 43 milijonov evrov.

Opuščanje pridelave z zamikom

Ker se je zapiranje tovarne začelo leto pozneje, je TSO morala zaradi tega v bruseljski sklad za prestrukturiranje že plačati 6,6 milijona evrov odškodnine. Če tovarne ne bi zaprli, bi morala ta v treh letih (do roka zaprtja, ki se je iztekel oktobra 2010) plačati v sklad skupaj 22 milijonov evrov.

TSO je ustavila proizvodnjo sladkorja torej v tržnem letu 2006/2007. V letih 2008 in 2009 ji je bilo za prestrukturiranje izplačanih skupaj 34,8 milijonov evrov, dobrih 11,6 milijona v prvem letu in v naslednjem še 23,2 milijona.

A zdaj postaja vse bolj jasno, da so si nekateri očitno zelo po svoje razlagali evropsko uredbo in v njej razlago o popolni ukinitvi proizvodnje sladkorja. Zato nam iz Bruslja, kjer seveda budno spremljajo namenskost porabe denarja iz skupnega proračuna, evropska komisija po opravljenem inšpekcijskem pregledu in tehtanju ugotovitev nadzornikov izdaja račun, ki ga bo treba z obrestmi plačati.

Razlog zanj je že omenjena sprememba načrta prestrukturiranja TSO, s katero so na ministrstvu za kmetijstvo avgusta 2008 ustregli želji vodstva TSO. To je v skladu z uredbo o prestrukturiranju na ministrstvo vložila zahtevek (2. 4. 2008) za spremembo leta 2007 odobrenega načrta prestrukturiranja.

V prvem načrtu, ki ga je TSO januarja leta 2007 poslala kot prilogo v zahtevku za pomoč pri prestrukturiranju, in je bil po navedbah predlagateljev pripravljen v posvetovanju s pridelovalci sladkorne pese v skladu z uredbo evropske komisije, so bile priložene tudi zaveze o opustitvi ustrezne pridelovalne kvote, o popolni odstranitvi proizvodnih zmogljivosti in izpolnitvi zahtev iz uredbe o prestrukturiranju proizvodnje sladkorja.

V priloženem finančnem načrtu na podlagi evropske uredbe, je natančno navedeno, da ta »temelji na črpanju pomoči v skladu s 3. členom uredbe ES št. 320/2006, v smislu opustitve celotne proizvodne kvote sladkorja v tržnem letu 2007/2008 in popolne odstranitve proizvodnih zmogljivosti tovarne«. Pomoč za prestrukturiranje s popolno opustitvijo kvote pridelovanja pese je znašala 38.670.290 evrov, od tega je bilo deset odstotkov zneska (3.867.029) leta 2008 v skladu z uredbo namenjenih pridelovalcem pese.

Razlike v razumevanju pravil

S potrjeno spremembo načrta leto pozneje pa je bila dovoljena ohranitev dejavnosti pakiranja in odpreme sladkorja, za kar so potrebni silosi in naprave za pakiranje. »Ta sprememba ne vpliva na odobreno višino pomoči za prestrukturiranje,« so zapisali v sklepu, ki ga je kot vodja postopka pripravil Matjaž Grkman, podpisala pa namesto ministra Jarca državna sekretarka Branka Tome (pred tem in tudi zdaj zaposlena v direktoratu za kmetijstvo in razvoj podeželja pri evropski komisiji).

Na območju tovarne sta tako ostala dva silosa, večji za 35.000 ton in manjši za 10.000 ton, njegov polovični lastnik je država in je namenjen skladiščenju blagovnih rezerv, zato njegova odstranitev niti ni bila predvidena. Poleg tega je na območju TSO še pakirnica sladkorja. To so do leta 2008 uporabljali za pakiranje lastnega sladkorja, nato so jo skupaj s silosi prodali nemškemu podjetju Pfeifer & Langen, ki zdaj tam skladišči in polni sladkor drugih (v glavnem hrvaških) proizvajalcev. S to prodajo (in s prodajo tehnološke opreme hrvaški tovarni sladkorja v Virovitici) pa je TSO v likvidaciji dodala prejeti odškodnini za zaprtje še več kot 12 milijonov izkupička od prodaje.

Da v Ormožu ni vse tako, kot bi moralo biti, so že konec leta 2010 opozorili iz Bruslja na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda. In napovedali korektivne ukrepe. Te so odgovorni na resornem ministrstvu lahko pričakovali že po zaključnem sestanku, ki sta ga imeli evropski revizorki s številčno zasedbo AKTRP z direktorjem Benediktom Jerankom na čelu – ta je vodenje agencije prevzel v času ministra Jarca – po preverjanju razmer v Ormožu. Nedvoumno sta namreč opozorili na nepopolno odstranitev zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja, čeprav so v TSO dobili evropski denar za popolno odstranitev. To pomeni, da teh na kraju samem ne bi smelo biti več. Ob dejstvu, da evropska uredba sicer dovoljuje spremembe načrta prestrukturiranja, kot se je zgodilo v našem primeru, pa tudi to, da spremembe ne smejo spreminjati skupnega zneska dodeljene pomoči za prestrukturiranje ali začasnih zneskov zanj.

Na pomanjkljivo izpolnjene zahteve pri prenehanju proizvodnje v TSO in pomoči EU iz tega naslova so nato opozorili tudi slovenski kmetijski inšpektorji. Ti so v svojem poročilu, napisanem na enajstih gosto natipkanih straneh nanizali več očitajočih ugotovitev, med katerimi je ključna, da odstranitev tehnološke opreme in rušenje objektov ni bilo izvedeno do datuma, določenega za odstranitev proizvodnih zmogljivosti v procesu prestrukturiranja (30.9. 2010) in da je neporušen še vedno tudi glavni objekt proizvodnje sladkorja (ekstrakcija, kristalizacija, kotlovnica, strojnica, sušilnica pesnih rezancev), skladišče za pelete in stometrski dimnik.

Nezanemarljiva podrobnost pri znesku kazni oziroma zahtevanega vračila denarja EU zaradi neizpolnjenih obveznosti pri razgradnji TSO je, da je ta v zvezi z odobreno spremembo načrta prestrukturiranja (kmetijsko ministrstvo) in domnevno nenamensko porabo dela denarja za prestrukturiranje, izpostavljen tudi v lanski »prijavi suma korupcije in kaznivih dejanj pri izvajanju načrta prestrukturiranja Tovarne sladkorja v Ormožu«. Pod prijavo, poslano komisiji za preprečevanje korupcije, vrhovnemu državnemu tožilstvu, evropski komisiji in evropskemu uradu za boj proti goljufijam Olaf je podpis nekoč v TSO vodilne osebe.