Mimobežnost

Ne vem, zakaj, ampak ljudje, ki jih srečujem v zvezi s svojim jezikoslovnim delom, so vedno znova začudeni, da nimam svoje najljubše slovenske besede. Res je, nimam je. Morda tudi zato, ker se moram kot sodelavec pri pisanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja vsak teden, vsak dan, včasih vsako uro posvetiti novi in novi besedi – in se popolnoma osredotočiti nanjo. To pa ne gre, če ti v tistem trenutku prav tista beseda ni najljubša.

Je pa težko, če ti ljudje zdržema postavljajo isto vprašanje in če nimaš pripravljenega odgovora. Tudi zato sem se minule dni trudil, da bi poiskal neko besedo, ki bi jo prodajal kot svojo najljubšo. In ni šlo. Na noben način. Počutil sem se kot ustvarjalci v kaki reklamni agenciji, ko si izmišljujejo slogan za nov pralni prašek. Dokler si vprašanja nisem zastavil popolnoma drugače: ali se mi zdi kaka beseda posebno značilna za ta čas, ali obstaja kaka beseda, ki bi opisala čas, v katerem smo. Beseda, ki bi imela zame podobno vlogo kot »beseda leta« za določeno jezikovno skupnost.

Zaslišal sem jo mimogrede, od sogovorca, ob kavi, v pogovoru. Tako me je pretresla, da za trenutek nisem več poslušal, kaj govori. Zarezala je skoraj dobesedno v meso: mimobežnost. Beseda, ki reže tako, kot reže orodje srčnega kirurga: od kože na prsih prek reber v srce.

Mimobežnost nas zaznamuje na prav vseh področjih. Postali smo kot tiste premice v geometriji, ki z drugimi premicami nimajo skupnih točk. Morda se jim približajo, a jih nikdar ne sekajo. Večkrat živijo na povsem drugih ravninah, še da bi bile vzporedne s kako drugo premico, jim ne pride na pamet.

V umetnosti in znanosti je znak mimobežnosti vse večja odsotnost kritike. Izdajamo gorovja knjig, produciramo na tone člankov, a večinoma bežimo pred resnim soočenjem z njimi. Vse lažje je izdati, vse težje najti kaj res kvalitetnega in trajnega. Postajamo bralci povzetkov in bleferji.

Še usodnejša je mimobežnost našega vsakdanjega življenja. Mimobežnost namreč ni samo potovanje mimo problemov, k njej spada tudi občutek, da probleme poznamo in razumemo, tudi kadar jih v resnici ne. Občutek, da je naš poenostavljeni svet realna resnica. Da se lahko motijo samo drugi.

Tudi zato postaja najbolj mimobežen od vseh prav naš odnos do skupnosti, do politike, do družbenih vprašanj. O svetu vemo več kot kdajkoli prej, ustvarjamo si mnenja, ki jim obilje novic daje občutek trdnosti. Znamo ostro soditi druge, medtem ko o sebi vse manj dvomimo. Družbena omrežja nam ne širijo obzorij, saj nam prikazujejo tisto, kar želimo videti. Spletni portali v vse večji meri objavljajo novice, ki jih želimo brati, napisane na način, kakor jih želimo brati. Postajamo popreproščena in zato vse bolj razcepljena družba ljudi, ki mislijo, da imajo prav. Pozabljamo, da je rešitev vedno v nas samih, ne v ravnanju drugih ljudi. Da je pomanjkanje dvoma v lastni prav znak ranjene inteligence in ne odlika.

Mimobežen postaja naš odnos do politike. Od politikov želimo slišati, da bodo problemi zbežali mimo nas. Da nam bo dobro, bolje. Da so stvari preproste. Ko se spet in spet izkaže drugače, si ne vzamemo časa, da bi premislili, kdo od njih bo z največ spretnosti premaknil stvari v smer, ki se nam zdi prava, ampak raje sploh ne gremo volit. Razočaranje bi nam namreč oslabilo samozaupanje v naš prav, v našo nezmotljivost.

Bežimo mimo osebne odgovornosti. Odločevalci na vseh ravneh preštevajo točke, namesto da bi prevzemali odgovornost za vsebinsko presojo, sodstvu več pomeni črka kot duh zakona. Pravilniki nadomeščajo zdrav razum, saj se je za njimi lažje skriti in bežati mimo.

Bežimo mimo nas samih. Vrednote obidemo takoj, ko bi nam bilo ob soočenju z njimi neprijetno. Krivdo iščemo v drugih, v »državi«, ki jo doživljamo kot poosebljeno abstraktnost, ker se tako od nje lažje distanciramo. Ker si ni treba priznati, da smo država mi. Počasi že sami verjamemo, da je namen našega življenja, da nam je samo dobro in da nam mora biti kvečjemu še bolje: kako bo drugim, nas ne zanima.

No, ni res. Drugi nas še kako zanimajo, a le, dokler so mimobežni. Zanimajo nas umori, trpljenja, eksplozije, lakote, potresi, cunamiji, osebne tragedije; o tem beremo z zanimanjem in strastjo: dokler se ne zgodijo nam ali naši okolici. Potem smo v šoku. Pomagati osebno lahko rani.

Bežimo mimo stikov z vsemi, ki bi posegli v naše predstave. Radi kaj podarimo, a le, kadar obdarovanci ostajajo v območju, ki teče mimo nas. Že pogovor s klošarjem in mamilašem nam je odveč. Zato smo se tudi nezmožni soočati z begunsko krizo. Pisati o njej je postalo za ljudi z lastnim mnenjem nevarno, nesvobodno, obremenjeno s strahom, da te bodo narobe razumeli. Tudi tako kompleksnega vprašanja se namreč lotevamo z dvema preprostima predalčkoma: za in proti. Zato nas na videz umirijo samo informacije o beguncih, ki jih pričakujemo glede na naš predalček. A nekaterih stvari se ne da poenostaviti.

Mimo bežimo, ker ne vemo več dobro, kam bi želeli iti. V želji po pluralizmu ciljev in vrednot smo si v Evropi za osnovni cilj postavili brezciljnost in relativizem. To ni pot nikamor (»Road to Nowhere«), o kateri je pred leti pel David Byrne (pa ni pomembno, ali je mislil dobesedno ali sarkastično; njegov novi album, ki sem ga čakal več mesecev, je zbežal mimo mene v enem dnevu). To namreč sploh ni pot.

Mimobežnost je zato pomembna beseda, čeprav mi niti približno ne more biti ljuba. Razgalja namreč moj osebni delež pri vsem skupaj. To, da niso krivi samo drugi. Občutek, ki ga sproži tak premislek, je vedno neprijeten, je pa po mojem prepoznavanje nas samih v širšem kontekstu tistega, kar ni prav, lahko začetek poti naprej. Trenutek, ko vzamemo ravnilo in čez mimobežnico začnemo risati sečnico. V obliki puščice, ki kaže smer.

***

Kozma Ahačič je dr. slovenistike, 
urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.