Ministrstvo za strah

»Ničesar nas ni strah razen strahu samega,« je izjavil predsednik Franklin Delano Roosevelt. Zmotil se je.

Strah je nujno potrebno stanje za človekovo preživetje. Večina živali v naravi ga čuti. Pomaga se jim odzvati na nevarnost in se ji izogniti oziroma se proti njej boriti. Človeška bitja preživijo ravno zaradi strahu.

Strah lahko čuti tako posameznik kakor tudi skupnost. Ljudje že od nekdaj živijo v skupnostih, kar je nujno potrebno in zaželeno. Ljudje v pradavnini so živeli v plemenih, ki so, zaradi ščitenja zalog hrane in varnosti, svoje ozemlje branila pred »tujci« (sosednjimi plemeni). Strah je bil združevalna sila.

Pripadnost plemenu (ki je po številnih preobratih postalo nacionalna država) je tudi temeljna duševna potreba. Tudi ta je povezana s strahom pred drugimi plemeni oziroma narodi.

Toda strah se lahko poveča in postane pošast.

Pred kratkim sem prebral zelo zanimiv članek mladega znanstvenika Joava Litvina, ki obravnava ta pojav.

V članku je na znanstven način opisano, kako je možno s strahom manipulirati. Gre za znanstveno raziskovanje človeških možganov, ki temelji na laboratorijskih poskusih na miših in podganah.

Nič ni lažjega kakor povzročiti strah. Na primer, raziskovalci so ob vsakem poslušanju rock glasbe miši stresli z elektriko. Čez nekaj časa so miši na rock glasbo reagirale skrajno prestrašeno, kljub temu da jih niso stresli z elektriko. Strah je povzročila že sama glasba.

Vse pa se lahko tudi obrne v drugo smer. Mišim so zelo dolgo časa predvajali rock glasbo, ne da bi jim povzročali bolečino. Strah je počasi popuščal, a popolnoma ni nikoli popustil. Ko so miši pozneje ob poslušanju glasbe spet stresali z elektriko, so se vsi simptomi strahu znova v trenutku pojavili. Zadostovala je zgolj ena doza elektrike.

Uporabite ta princip na narodih in rezultati so isti.

Judje so odličen laboratorijski vzorec. Stoletja preganjanja v Evropi so jih naučila, kaj pomeni biti prestrašen. Že na daleč zaznajo strah. Naučili so se, da se še pravočasno rešijo, ponavadi z begom.

Judje so bili v Evropi nekaj posebnega in zato zelo primerni za preganjanje. V Bizantinskem (vzhodnorimskem) cesarstvu pa so bili nekaj povsem običajnega. Na vseh ozemljih po cesarstvu so se ljudje delili na etnično-verske skupnosti. Jud iz Aleksandrije se je lahko oženil z Judinjo iz Antiohije, ne pa s sosedovim dekletom, ki je bila pravoslavka.

Ta »sistem prosa« je veljal v času otomanskega imperija, britanskega mandata in še vedno velja v državi Izrael. Izraelski Jud se v Izraelu ne more legalno poročiti z izraelsko kristjanko ali muslimanko.

To je bil tudi razlog za to, da v arabskem svetu ni bilo antisemitizma (če seveda zanemarimo pomembno podrobnost, da so tudi Arabci semiti). V določenih islamskih državah (na primer v Iranu) imajo Judje in kristjani, »ljudstvi knjige«, poseben status, ki je v določenih primerih drugorazreden, spet v drugih primerih pa privilegiran (ni jim treba služiti vojske). Do začetka sionizma so bili arabski Judje prav toliko prestrašeni kakor vsi drugi ljudje.

Stanje v Evropi je bilo drugačno. Krščanstvo, ki se je odcepilo od judovstva, je že od vsega začetka gojilo globok odpor do Judov. V Novi zavezi so zapisi o Jezusovi smrti, ki so zelo protijudovski. Vsak krščanski otrok se o tem poduči že v zgodnjih letih. Dejstvo, da so bili Judje v Evropi (poleg Romov) edino ljudstvo brez domovine, je bilo še bolj sumljivo in zastrašujoče.

Neprestano trpljenje Judov v Evropi je vsem evropskim Judom vcepilo globok strah. Vsi Judje so bili zavestno, nezavedno ali podzavestno neprestano pozorni. Tudi v časih, ko se je zdelo, da v določeni državi ni nevarnosti (kot na primer v Nemčiji v času mladosti mojih staršev).

Moj oče je tipičen primer tega sindroma. Odrasel je v družini, ki je že nekaj generacij živela v Nemčiji. (Moj oče, ki je študiral latinščino, je vedno vztrajal pri tem, da so naši predniki prišli v Nemčijo z Julijem Cezarjem). Toda ko so prišli na oblast nacisti, se je oče v zgolj nekaj dneh odločil za beg. Nekaj mesecev pozneje smo srečno prispeli v Palestino.

Moja osebna izkušnja s strahom je zelo zanimiva. No, vsaj meni se zdi zanimiva.

Ko je leta 1948 izbruhnila judovsko-arabska vojna, sem se prijavil v vojaško službo. Preden sem se udeležil prve bitke, sem se dobesedno zvijal od strahu. Med spopadom, ki je bil na srečo zelo kratek, me je strah zapustil in se ni več vrnil. Kar tako, izginil je.

V naslednjih petdesetih in več spopadih, vključno z nekaterimi velikimi bitkami, nisem občutil nobenega strahu.

Na to sem bil zelo ponosen, a to je bilo zelo neumno. Ko se je vojna bližala koncu, sem napredoval v čin vodnika in dobil ukaz, da varujem položaj, ki je bil izpostavljen sovražnikovemu ognju. Ko sem preverjal stanje na terenu, sem sredi belega dne hodil skoraj povsem pokončno. V trenutku me je zadela egiptovska krogla. Štirje vojaki iz mojega voda, ki so bili prostovoljci iz Maroka, so me pogumno odpeljali na varno. V bolnišnico sem prispel še pravi čas, da so mi rešili življenje.

A tudi to mi ni povrnilo izgubljenega strahu. Še vedno ga ne občutim, čeprav se zavedam, da je to skrajno neumno.

Pa se vrnimo k mojemu ljudstvu.

Begunci, ki so se zatekli v Palestino pred pogromi v Moldaviji, Ukrajini, Rusiji in na Poljskem, so ustanovili novo hebrejsko skupnost, ki so se ji pozneje pridružili ostanki, ki so preživeli holokavst. Živeli so v strahu pred arabskimi sosedi, ki so se od časa do časa migraciji Judov uprli.

Nova skupnost z imenom Jišuv je bila ponosna na junaštvo svoje mladine, ki je bila sposobna braniti sebe, svoja mesta in vasi. Okoli sabre (vrsta kaktusa), neustrašnega in junaškega mladega Hebrejca, rojenega v Palestini, je zrasel cel kult. Ko smo po dolgotrajnih in težkih bojih v vojni leta 1948 na koncu zmagali, je kolektiven, racionalen strah zamenjal iracionalen ponos.

Bili smo nov narod na novi zemlji, močni in samozadostni. Lahko bi si privoščili neustrašnost, a si je nismo.

Neustrašni ljudje so zmožni skleniti mir in kompromis s še včerajšnjimi sovražniki, z njimi sobivati in se celo spoprijateljiti. V Evropi se je to bolj ali manj zgodilo po stoletjih neprestanih vojn.

A pri nas ni bilo tako. Strah pred »arabskim svetom« je v življenju našega naroda stalnica. Slika malega Izraela, ki ga obkrožajo sovražniki, je naše notranje prepričanje in propagandna strategija. Vojne si sledijo druga za drugo in vsaka povzroči nov val tesnobe.

Mešanica nadutega ponosa in poglobljenih strahov, osvajalske miselnosti in stalne tesnobe je zaščitni znak današnjega Izraela. Tujci pogosto menijo, da je vse skupaj plod domišljije, a dejansko je vse skupaj zelo resnično.

Strah pa je tudi orodje vladarjev. »Ustvari strah in vladaj« je že od nekdaj maksima kraljev in diktatorjev.

V Izraelu je vzbujanje strahu najlažje opravilo na svetu. Treba je zgolj omeniti holokavst (v hebrejščini šoa) in strah se že cedi iz vseh por narodnega telesa.

Vzbujanje spomina na holokavst je postalo nacionalna obrt. Otroci na svojem prvem potovanju v tujini obiščejo Auschwitz. Prejšnji minister za izobraževanje je zaukazal, da se v vrtce uvede nauk o holokavstu (čisto zares!). Poleg vseh drugih judovskih praznikov, ki so spomin na katero od preteklih zarot proti Judom, imamo tudi dan spomina na holokavst.

Tako v Izraelu kakor tudi v tujini je zgodovinska slika, ki se vtisne v spomin vseh Judovskih otrok, najbolj izražena v molitvi ob prazniku pashe, ki jo berejo na glas v vseh Judovskih družinah: »V vseh časih se vzdigujejo proti nam, da bi nas pokončali, a bog nas vedno reši iz njihovih rok!«

Ljudje se sprašujejo, katere posebne sposobnosti ima Benjamin Netanjahu, da je vedno znova izvoljen in da vlada sam, obkrožen z gručo glasnih nepomembnežev.

Njegov oče, ki ga je najbolje poznal, je nekoč izjavil, da bi bil »Bibi« lahko dober zunanji minister, v nobenem primeru pa premier. Drži, Netanjahu govori zelo dobro in je nadarjen za nastop na televiziji, vendar pa je to tudi vse, kar zna. Je plitek, ne ve, kaj se dogaja po svetu, in glede Izraela resnično nima nobene vizije za prihodnost. Njegovo poznavanje zgodovine je neznatno.

Toda nadarjen je za eno stvar: vzbujanje strahu. Glede tega mu ni para.

Težko bi našli kakšenkoli Netanjahujev govor doma ali v tujini, kjer ne bi vsaj enkrat omenil holokavsta. Za to omembo pa poslušalcem v mislih naslika strah vzbujajočo sliko trenutne grožnje.

V preteklosti je bil to »mednarodni terorizem«. Mladi Netanjahu je o tem napisal knjigo in se uveljavil kot izvedenec. V resnici je vse skupaj popoln nesmisel. Mednarodni terorizem ne obstaja. Iznašli so ga prevaranti, ki so na tem zgradili svoje kariere (profesorji na univerzah in njim podobni).

Kaj sploh je terorizem? Pobijanje civilistov? Če je tako, potem sta bila najbolj ostudni teroristični dejanji v polpretekli zgodovini izvedeni v Dresdnu in Hirošimi. Pobijanje civilistov, ki jih izvajajo borci, ki niso vključeni v državne vojaške sile? Lahko sami izbirate, katere boste podprli. Sam sem že velikokrat povedal, da so »borci za svobodo« na moji strani, »teroristi« pa na nasprotni strani.

Palestinci in Arabci seveda veljajo za teroriste. Sovražijo nas, ker smo jim odvzeli del njihovega ozemlja. Jasno je, da ne moreš skleniti miru s tako perverznimi ljudmi, ampak se jih lahko samo bojiš in se proti njim boriš.

Ko pa je postalo polje teroristov oziroma borcev prenatrpano, se je Netanjahu preusmeril na iransko atomsko bombo. Tako, to je prava grožnja za naš obstoj. Drugi holokavst.

Po mojem mnenju je vse skupaj neumno. Iranci ne bodo nikoli imeli atomske bombe, pa tudi če bi jo imeli, je ne bi uporabili, saj bi s tem uničili lastni narod.

Toda vzemite Netanjahuju bombo. Kaj ostane? Nič čudnega, da si je na vso moč prizadeval, da bi še naprej obstajala. Toda zdaj je bila končno odrinjena na stran. Kaj storiti?

Ne skrbite, Bibi bo že našel kakšno drugo grožnjo, ob kateri vam bo še bolj zaledenela kri v žilah kakor pa ob vseh prejšnjih.

Samo čakajte in trepetajte.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.