Tiskane izdaje
Začnimo z dovolj pogostim mitom, da »uvedba pokojninske reforme ni potrebna«.
Ključne za razumevanje so demografske spremembe. Vsakih 24 ur se življenjska doba v Sloveniji podaljša za devet ur. To pomeni, da imamo čedalje več upokojenih, katerih pokojnine mora financirati delovna generacija. Ker je upokojenih že več kot 550.000, za enega upokojenca skrbi v povprečju 1,6 delavca. Torej mora delavec za upokojence delati že četrtino svojega časa, razmerje pa se vsak dan še poslabša.
Če hočemo stabilizirati Slovenijo in preprečiti znižanje pokojnin celo pod prag revščine, moramo izpeljati še strožje reforme od predlaganih, saj se upokojujejo bolj številne generacije.
Ker ljudje živijo čedalje dlje in čedalje bolj zdravo, je težko razumeti upiranje, denimo, skrajšanemu šesturnemu delovniku pri šestdesetih.
»Pokojninske reforme
ni mogoče izpeljati«
S tem izgovorom nekateri politiki predlagajo spremembo referendumske zakonodaje. Mislim, da je referendum še edina oblika neposredne demokracije in da se moramo nadaljnjemu krčenju demokratičnih pravic v že zdaj omejeni demokraciji odločno upreti. Ena možnost uvedbe reform je korak za korakom, na primer najprej z izenačitvijo delovne dobe obeh spolov (kar je zajamčeno z ustavo), nato s parcialnimi popravki itd.
Še več, ker ima tistih 550.000 upokojencev izjemno volilno moč, si redkokatera stranka upa javno napovedati nujnost pokojninskih reform. Rešitev v volilnem smislu je »odpustek«, s čimer bi dovoljevali dajanje nerealnih obljub upokojencem pred volitvami in potem sprejemanje nujnih reform. To ni poziv k nepoštenosti, to je poziv k zdravi pameti, saj nas sedanji sistem odločanja vse pelje v pogubo.
»Javni sektor in pokojnine
so enako breme«
Nominalno je to sicer res, vendar v realnosti javni sektor stane kvečjemu kakšno desetino pokojnin. Ker tega večina Slovencev ne razume, se velja resno zamisliti nad stanjem duha. Ne gre samo za to, da zaposleni v javnem sektorju plačuje za pokojnine, zaposlena delavca v javnem ali zasebnem sektorju delata podobno in oba ustvarita neki dobiček. Če bi oba delala enako, potem delavec v javnem sektorju ne bi stal nič oziroma bi državi celo prinesel dobiček. Ker pa je javni sektor v Sloveniji rahlo dezorganiziran, ustvarja nekaj »izgube«.
Pomembneje kot ukvarjanje z javnim sektorjem je odpreti nova delovna mesta in povečati dodano vrednost.
»V kriznih časih kaže prodati nacionalno srebrnino«
Če pogledamo učinke prodaje, vidimo, da se je ta izplačala le v nujnih primerih, vse drugo pa je bil za državljane Slovenije slab posel – in dober za slovenske in tuje elite. Spomnimo se Leka in Krke. Marsikdo je trdil, da je najbolje obe podjetji čim prej prodati, drugače bosta propadli. Po naših izračunih se je kupnina Leka kupcu že povrnila in ta zdaj že služi z njim. A kupnina za Lek je namesto v nova delovna mesta šla v pokojnine in zasebne dobrine ter zamaskirala oziroma premaknila problem za nekaj let v prihodnost, ko bo še težje.
Ker smo v Sloveniji že prodali približno pol nacionalne srebrnine in smo v precej večjih težavah kot pri osamosvojitvi, se zdi dokaj verjetna teza, da bodo po prodaji še preostale polovice naše težave še veliko večje.
»Treba je znižati davke,
zlasti bogatim«
Ta neoliberalistična miselnost nas je pahnila v sedanjo krizo. Kako lahko znižamo davke, ko se vsak dan zadolžimo za štiri milijone evrov? Zakaj bi znižali davke bogatim, ki so povzročili krizo, zdaj pa vse posledice prenašajo na pleča delavcev? V zadnjih treh desetletjih se je v Ameriki realni prihodek 99 odstotkov prebivalstva povečal za borih pet odstotkov, elitnemu enemu odstotku pa za skoraj trikrat! Medtem ko so tudi v Sloveniji bančniki dajali tajkunske kredite in si delili milijonske nagrade – ter bistveno prispevali h krizi –, so delavci dokapitalizirali banke, torej iz lastnega žepa pokrivali njihove minuse.
Na prvega slovenskega Sanaderja (morda celo Gadafija) še čakamo, takšno zagovarjanje pa najdemo kar v programih nekaterih strank.
»Treba je odpraviti zaposlitve za nedoločen čas«
Veliko ekonomistov in menedžerjev je trdilo, da bo trg potem bolj fleksibilen in brezposelnost zato bistveno manjša. Podobno kot pri zgornjih mitih se je pokazalo, da je resnica ravno nasprotna: ob največji dejanski brezposelnosti v samostojni Sloveniji imamo hkrati v Evropi največ mladih, ki so zaposleni za določen delovni čas.
Bolj smotrni bi bili obvezna zaposlitev za nedoločen čas po, recimo, dveh letih za vse zaposlene in onemogočenje izigravanja tega pravila, hkrati pa olajšanje odpuščanja delavcev, ki ne opravljajo dobro svojega dela.
»Zaposlenosti
ni mogoče zmanjšati«
Nezaposlenost naj bi bila kategorija prostega trga, v katero se država ne sme vtikati. Mislim, da je to še eno izigravanje socialne države in medčloveških odnosov. Obstaja vrsta rešitev: če bi brezposelnim dali primerno državno podporo za delo, ne pa za čakanje doma, bi se s tem ustvarilo precej več ob enaki obremenitvi proračuna. Čemu namreč večina delavcev gara na žive in mrtve, da trpijo njihovo zdravje in medčloveški odnosi, medtem ko približno 100.000 soljudi nima dela in so potisnjeni na rob?
Zakaj ne bi tega dela porazdelili med bolj ali manj vse dela željne in hkrati obdržali zdrave zakone trga? Žal so se pri nas uveljavile napačne vrednote, temelječe na pohlepu in izigravanju. Tako je človek z več milijonov vredno jahto deležen občudovanja, namesto da bi se zavedali, da je ta denar verjetno izropal iz žepov stotin ali tisočev sodržavljanov, ki jih je tako potisnil v brezposelnost. To ni nobeno ideološko razmišljanje, tako pokažejo gole številke.
»Z dodatnimi zakoni bomo izboljšali delovanje države«
Slovenski politiki in visoki uradniki so postali odtujeni ne samo realnemu gospodarstvu, ampak tudi realnemu življenju. Imamo osupljivo veliko neumnih in nesmiselnih birokratskih določil. Ko v medijih strokovnjaki potožijo, da morajo včasih za en projekt popisati pol metra papirja in da je to čisto slovenski nesmisel, saj za evropske projekte potrebujemo nekajkrat manj poročil, se nihče ne zgane.
Podobno je, ko napišem, da zaradi nesmiselnega javnega naročanja še nisem kupil enega samega osebnega računalnika ali klimatske naprave najmanj desetino draže kot zasebnik. Ker so pač vrli uradniki v naivnem prepričanju, da bodo s podrobnimi predpisi uvedli bolj smotrno naročanje, tako otežili postopke, da jih pri najboljši volji ni več mogoče racionalno izpeljati.
Rešitev je v obsežni deregulaciji in prepustitvi osebne iniciative posameznikom v javnem in zasebnem sektorju. In seveda ostro kaznovati kršilce in degradirati nesposobne.
»Slovenski pravni sistem ne potrebuje večjih sprememb«
V Sloveniji še nismo obsodili nobenega tajkuna, medtem ko so v vseh balkanskih državah vsaj kakšnega, pa tudi protitajkunski zakon sprejemamo šele zdaj, medtem ko so ga drugi že leta prej. Pravno podprta rešitev za goljufe v našem »odličnem« sistemu je bila torej najdlje odprta. Namenoma, načelno ali naključno?
Že samo pogled na delo ustavnega sodišča, v katerem so nedvomno največji slovenski pravni strokovnjaki, in njihove poteze – od konkretnega poseganja v dogodke (Ankaran) ali subjektivnih interpretacij, kaj je dovoljeno in kaj ne, nam pokaže sistemsko napako slovenskega prava – pomanjkanje zdrave pameti, odgovornosti in držanje meja pristojnosti, navsezadnje pa tudi prava samega. Kaj se namreč zgodi sodniku ustavnega ali drugega sodišča, ki se vsebinsko ne drži svojih nalog in pristojnosti? Odgovor ima tri črke in je enak nekaterim programom strank o izboljšanju slovenskega prava.
Bomo torej stroki prisluhnili z zdravo pametjo – ali bomo znova šli na led volit slabe programe?
––––––
Prof. dr. Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
