Tiskane izdaje
Vojna v Siriji dobiva novo vsebino, tako po ciljih kot udeležencih. Število umrlih je visoko in se še povečuje. Povečuje se tudi število beguncev, ki iščejo zatočišča v sosednjih državah. Uporaba prepovedanih bojnih sredstev je dokazana. Mednarodni inšpektorji nadaljujejo pregledovanje območij, kjer naj bi bila kemična sredstva uporabljena. Še nedavno grozeča nevarnost vojaškega napada na določene sirske cilje je presežena. V VS ZN je bilo po skoraj treh letih doseženo soglasje o ukrepih proti sirskemu režimu. Resolucija VS ZN ga obvezuje predati vsa kemična bojna sredstva v uničenje. V mednarodni skupnosti so ZN spet postali pomembni. Dosedanja politična in diplomatska prizadevanja pa niso vplivala na potek te vojne. Spopad v Siriji ni končan, dobiva celo novo obeležje. Potreba po enotni in novi mednarodni diplomatski akciji za umiritev te vojne je obveznost sveta. Po sprejetju zadnje resolucije je možnost za akcijo na široko odprta. Najmočnejše države sveta so spet dojele, da je Ustanovna listina OZN edina zakonita podlaga urejanja mednarodnih odnosov in to tudi v primerih, ko je nujna uporaba vojaške sile. O vojni v Siriji, vzrokih, njenem zapletu in možnih rešitvah smo razpravljali tudi v Klubu slovenskih veleposlanikov.
Nikoli več takšna,
Problem preseganja pooblastil
Uporaba bojnih plinov, ki je doživela obsodbo sveta in prepoved že po prvi svetovni vojni, je zločin. Kaznovanje nosilcev takšnega ravnanja je upravičeno. Upravičena je tudi zahteva, da se v mednarodnih odnosih vojaška sila uporabi le na zakoniti podlagi. Razvijanje prakse, ki so jo začele ZDA s prevzemanjem vloge svetovnega policista (torej državo, ki ima posebne odgovornosti in pooblastila, ki presegajo pravno ureditev OZN), brez zakonite podlage, ne pripomore k miru in mednarodnemu sožitju. Pretekli primeri te prakse pa niso enopomenski. Posredovanje Nata na Balkanu ni bilo utemeljeno na odločitvi VS ZN. Bilo pa je nujno in veliko držav ga je ocenilo za legitimno. Podpirala ga je tudi naša država, ki je strahote Miloševićeve politike doživljala kot vojno v svojem okolju. Toda z njim je bil kljub temu omajan ugled Nata in ZN. Že takrat je bilo jasno sporočilo mednarodne skupnosti, da primer Kosova ne sme prerasti v novo mednarodno prakso opuščanja temeljnih pravil mednarodnega prava. Zračni napad na Libijo je imel drugačne oznake. Temeljil je na odločitvi VS, ki je uporabo letalskih napadov, s ciljem zaščite človeških življenj, dovolil. Dejanski letalski napadi pa so presegli navedeni cilj in so bili predvsem v oporo upornikov. Preseganje teh napotil VS je povzročilo stanje, ki še dolgo ne bo stabiliziralo življenja v tej državi.
Za podporo nameri Bele hiše glede omejenega vojaškega posredovanja v Siriji so se jasno izrekle le Francija (nekdanja kolonizatorka Sirije) in sosednja Turčija. Posredovanje je podpirala tudi vlada VB. Druge države EU niso imele jasnega stališča in so z zahtevo po predhodnem poročilu inšpektorjev ZN podaljševale rok za svojo odločitev. Tako je ravnala tudi naša država. Jasna so bila le stališča mednarodnih pravnih avtoritet v naši državi (Dr. Mirjam Škrk: »Poseg v Siriji brez avtorizacije VS ZN po mednarodnem pravu preprosto ni dopusten.« Dr. DaniloTürk: »Veljavni zakoni in konvencije ne upravičujejo vojaškega napada proti silam sirskega predsednika Bašarja Al Asada, ampak je za poseg vsekakor potrebno tudi soglasje VS ZN.«).
Napenjanje političnih mišic
V nasprotju s temi mednarodno pravnimi stališči je bil še pred mesecem svet seznanjen z grožnjo nezakonite uporabe vojaške sile v Siriji. Rusija in Kitajska, ki sta tej nameri nasprotovali, sta onemogočili želeno odločitev VS ZN. Sledilo je napenjanje političnih mišic in pridobivanje podpore za in proti v mednarodni skupnosti. Trditev, da je popolnoma jasno, kdo je bil nosilec uporabe kemičnih bojnih sredstev, ni imela zadostne trdne podlage. Prepričanje, da je v tem primeru le uporaba vojaške sile način, ki bi varoval ugled največje vojaške sile sveta, je bilo soočeno tudi z nepredvidljivimi dogodki. Prvo presenečenje je doživel predsednik vlade Velike Britanije Cameron, podpornik vojaškega napada, v svojem parlamentu, ki je sprejel nasprotno odločitev. Ta nepričakovani razvoj je omajal tudi številne Američane in njihove predstavnike v kongresu. Izid njihove odločitve ni bil več jasen in v zanesljivo podporo odločitvi predsednika Baracka Obame. Lahko bi rekli, da je Bela hiša plačala laž Busheve administracije, s katero je utemeljeval svoj nezakoniti napad na Irak. V ospredje je spet stopila težnja ukrepanja po zakoniti poti. Politično spopadanje med ZDA in Rusijo v zvezi s to vojno, nekateri razumejo kot veliko zmago Rusije oziroma njenega predsednika Putina. Javni mediji sporočajo o predlogih, da si za svoje vztrajanje zasluži celo Nobelovo nagrado za mir. Menim, da so ta mnenja in predlogi zgrešeni ter brez vsakršne podlage. Napad ali njegova opustitev nista imela glavnega vodila zaščititi človeška življenja v Siriji. To je bil predvsem političen spopad velikih sil za premoč in doseganje njihovih geostrateških interesov v tem delu sveta. Zmagovalec tega političnega spopadanja so le ZN in določila ustanovne listine. Ta je bila in ostaja temeljno varovalo mednarodnega reda, miru in sožitja v svetu. Ali je ta zmaga zakonitosti na podlagi mednarodnega prava dokončna ali zgolj začasna, bo potrdila prihodnost. Vsekakor pa se z njo vrača zaupanje v ZN in VS, v njegovi sedanji ureditvi.
Resolucija VS ZN ni zaustavila spopadov v Siriji. Nakazuje le pot, ki bi naj preprečila prihodnjo uporabo prepovedanih kemičnih sredstev, in zagotovila njihovo uničenje. Nedavna objava stališč ministrov za zunanje zadeve držav EU, ki so se sestali na posvetu glede Sirije v Vilni, izraža odnos EU do te vojne. Berejo se kot poziv nekakšne mednarodne zdravstvene organizacije, in ne kot poziv zunanjih ministrov EU (stališča opozarjajo na kršitve mednarodnega humanitarnega prava, zgražajo se nad posledicami oboroženega spopada, ponavljajo nezakonitost uporabe kemičnega orožja, izražajo zaskrbljenost nad uničevanjem medicinskih ustanov, pozivajo k ustavitvi nasilja in opozarjajo sprte strani, naj zaščitijo civilno prebivalstvo). V teh stališčih, ki jih je podpisalo 17 ministrov za zunanje zadeve držav EU ter nekaj drugih ministrov in visokih predstavnikov, ni mogoče zaslediti kakršne koli v sedanjih razmerah potrebne zunanjepolitične ocene (vzrokov za vojno v Siriji, o spremenjenih razmerah na bojišču, o odnosu EU glede obveznosti uporabe pravil Ustanovne listine ZN za primer uporabe vojaške sile in tudi ne poziva državam, ki ilegalno v svojih okoljih novačijo, plačujejo in v Sirijo pošiljajo skupine svojih borcev, jih oskrbujejo z orožjem in se s tem vmešavajo v notranje zadeve druge države). Izogibanje tem vprašanjem oziroma zavzemanju stališč do njih je še eno novo opozorilo o tem, kako neenotna je zunanja politika EU in kako mlačno se EU v sedanjem obdobju odziva na glavno vprašanje mednarodnega miru.
––––––
Peter Toš, predsednik Kluba slovenskih veleposlanikov
