Močna voditelja in ranjeni lev

Ko bi EU kaj veljala, bi morali poleg ameriškega, kitajskega in ruskega predsednika upodobiti tudi njenega voditelja.

Objavljeno
29. marec 2018 19.36
reut*ITALY-EU/SUMMIT
Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel

Delo je prvi dan pomladi počastilo s člankom Zorane Baković, ki je skupaj z nenavadno velikimi portreti ruskega, kitajskega in ameriškega predsednika zasedel zgornjo polovico naslovnice. Sporočilo nad pomembnimi fotografijami Vladimirja Putina, Xi Jinpinga in Donalda Trumpa ugotavlja: Obdobje močnih voditeljev in šibke demokracije, Nevarni ljubezenski trikotnik, Kitajska in Rusija sta v novo obdobje zakorakala z močnima voditeljema – nasproti je ranjeni lev.

Nimamo evropskega voditelja

Sporočilo bi bilo mogoče razumeti, kot da so ti trije predsedniki enaki; da ni nobene razlike med neprekinjeno oblastjo Putina, dosmrtnim mandatom Xija in volilno zmago Trumpa. Morda pa hoče praznični članek poudariti, da imajo Kitajska, Rusija in ZDA močne voditelje, medtem ko se vodenje Evropske unije zaradi nemoči vodstva zatika in spotika od grexita, brexita in katalexita do nerešenih mejnih vprašanj na Zahodnem Balkanu? Ko bi Evropska unija kaj veljala, bi morali poleg ameriškega, kitajskega in ruskega predsednika upodobiti tudi njenega voditelja. Seveda se vsi, tudi trije predsedniki, zavedajo, da takšnega evropskega voditelja nimamo.

Hladna vojna se je – ob ameriški podpori – končala z razpadom Sovjetske zveze in vstajenjem Evrope. Epohalni dodatek k temu dejstvu je, da Rusija načrtuje po kratkem premoru v 90. letih prejšnjega stoletja, ki ga predstavlja Boris Jelcin, prevzeti položaj, kakršnega je imela pred razpadom Sovjetske zveze. Kitajska pa se vrača (tudi po mnenju Zorane Baković) k političnim konceptom, ki so bili značilni za obdobje pred Deng Xiaopingom, ki je bil najvišji voditelj med letoma 1978 in 1989 (ko se je zgodil Tiananmen), vendar vpliven do smrti leta 1997. Na neki način se v Rusiji in na Kitajskem po koncu hladne vojne vrača ancien regime, odrivajo pa se prelomni dosežki Velike generacije, ki jo med drugimi predstavljajo Gorbačov, Jelcin in Deng.

Kdo bo zagotovil stabilnost?

Morda kdo verjame, da bi močni voditelji in velike države, kot so Kitajska, Rusija in ZDA, lahko zagotavljali novo stoletje stabilnosti na severnoatlantsko-azijskem prizorišču. Tej ideji je mogoče ugovarjati. Tega jamstva ne more biti brez Evrope oziroma Evropske unije, ki – resnici na ljubo – nima pravega voditelja in ni primerno organizirana za izvajanje takšnega jamstva. Če dobro premislimo, pa za kaj takšnega nista usposobljeni niti Rusija niti Kitajska. Stari ruski režim je vse bolj podoben režimu Sovjetske zveze, enako velja za novega neomejenega voditelja Kitajske, ki spominja na Mao Cetunga.

Vendar življenje v »ljubezenskem trikotniku« Xi-Putin-Trump ni prav idilično. EU in NATO nista pozabila niti sovjetske revolucionarne politike niti Putinovih osvojitev v Gruziji in Ukrajini, medtem ko so začele popuščati tudi iluzije o Kitajski. Za Trumpa so kljub privrženosti političnim avtoritetam, kot je Putin, namigi o ruskem hekerskem vpletanju v ameriško volilno kampanjo na moč neprijetni, primerjave z rusko avtoritarno vladavino pa so zanj in za republikansko stranko gotovo neznosne. Najnovejša informacija o »kemičnem vojskovanju« med Rusijo in Veliko Britanijo (zastrupitev Sergeja Skripala), predvsem pa izganjanje ruskih diplomatov iz držav EU in NATO potrjujeta aktualnost takšnih zamer.

Vprašanje prihodnje svetovne ureditve

Ameriške iluzije o Kitajski so se opirale na trgovinsko eksplozijo: blagovna menjava je od osem milijard leta 1986 zrasla na 578 milijard leta 2016. V ZDA so pričakovali, da bo gospodarski razvoj, za katerega je potrebna konkurenca, prinesel politično konkurenco oziroma mirno sodelovanje, vendar so Kitajci zaradi ohranjanja komunističnih monopolov, zaradi razpada Sovjetske zveze in dogodkov na Trgu nebeškega miru (1989) bolj kot za konkurenco vneti za red. Nedemokratični Rusija in Kitajska sta – ne glede na občasne otoplitve in diplomatske dosežke – nasprotnici Zahoda.

Toda glavno vprašanje prihodnje svetovne ureditve – vse od Kissingerjeve hudobne pripombe, da ne ve, katero telefonsko številko naj pokliče, če hoče govoriti z Evropsko unijo – je negotova integracija EU oziroma njena pomanjkljiva sposobnost za učinkovito nastopanje na svetovnem prizorišču. Gre za – ne kakršnokoli, ampak moderno – avtoriteto Evropske unije.

Moderna Evropa

Avtoriteta je utemeljena s povezujočimi vrednotami. Kaj bo združilo Evropejce? Na kakšen način lahko postane Evropska unija (skupaj z ZDA) protiutež »močnim« vzhodnim voditeljem?

Moderna Evropa je rezultat konca hladne vojne, v kateri se je uveljavila evropska, vendar pa tudi ameriška Velika generacija. Zadržanost pri poudarjanju evropskih vrednot, evropska kritika Amerike in ameriški očitki, da Evropejci (ker skoparijo z izdatki za obrambo) uživajo v zastonjski vožnji, so seveda voda na mlin močnih voditeljev. Enako velja za napovedi o carinah in trgovinskih omejitvah med EU in ZDA. Na neki način ameriški predsednik »vrača udarec« zaradi evropskega varčevanja na vojaškem področju.

Evropska unija se je prvotno utemeljila na spravi med Nemci in Francozi, v začetku tega stoletja pa na spravi med Vzhodom in Zahodom oziroma na pripravljenosti za sodelovanje Zahoda z nekdanjimi komunističnimi in slabše razvitimi državami. Moderna in močna Evropska unija bi morala brez odlašanja sprejeti v članstvo države Zahodnega Balkana in se postaviti na čelo gibanjem za samoodločbo narodov, še posebno če gre za gibanja v okviru Evropske unije.

***

Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.