Tiskane izdaje
Zveni kot šala, pa ni.
Pred približno enim mesecem, na predvečer judovskega novega leta, je vladni statistični urad objavil zbirko zanimivih podatkov o prebivalstvu v državi, kar je bilo mišljeno kot darilo državljanom. Število prebivalcev narašča in državljani so vedno bolj bogati ter zadovoljni.
Ena od stvari v zbirki je seznam najbolj priljubljenih imen, ki so jih dobili novorojeni dečki in deklice.
Ko so statistiki pregledali seznam, so osupnili. Ime na vrhu seznama je bilo Mohamed.
Mohamed? Najbolj priljubljeno ime v Izraelu?
Za to obstaja preprosta razlaga. Arabci tvorijo več kot 20 odstotkov prebivalstva. Arabski starši dajo zelo radi svojim otrokom ime preroka, bog naj blagoslovi njegovo dušo. Arabski državljani imajo tudi veliko več otrok kakor pa judovski državljani. Če bi imel vsak drugi arabski deček ime Mohamed, bi bilo to v osnovi pet odstotkov vsega prebivalstva.
Judovski državljani imajo veliko več izbire. Za dečke je na voljo na stotine imen in seznam vseskozi narašča, ker mladi starši zelo radi izumljajo nova hebrejska imena. Čeprav bi vsak deseti judovski starš dal otroku ime Jožef, ki je glede na objavljen seznam najbolj priljubljeno hebrejsko ime, bi to pomenilo zgolj štiri odstotke vsega prebivalstva.
Kaj storiti? Preprosto: izbrišeš arabska imena. Nobenih Mohamedov več.
Ko se je to razvedelo, so se mnogi v Izraelu smejali. Le kako si lahko še bolj smešen?
Toda to ni šala. Kaže na to, da se arabskih državljanov ne obravnava, kakor da resnično »pripadajo«. Še najmanj lahko trdimo, da ostaja tudi po 66 letih po ustanovitvi Izraela mesto Arabcev v »judovski državi« problematično.
Ko sem prejšnji torek bral časopis Haaretz, sem opazil, da so bile na celotni četrti strani novice, povezane z judovsko-arabskimi odnosi.
Članek št. 1: Desetine judovskih naseljencev je ponoči vdrlo v arabsko četrt Silwan v bližini Tempeljskega griča. Silwan (biblijski Šiloah) je arabska vasica, ki je bila po šestdnevni vojni skupaj z vzhodnim Jeruzalemom priključena Izraelu. Že leta si zveza naseljencev Elad prizadeva s kupovanjem premoženja revnih Arabcev pojuditi to sosesko. Arabske izdajalce uporabi kot slamnate može. Zveza se je to pot odločila, da te hiše naseli. Prikradli so se ponoči, kot tatovi.
(Predsednik Elada je Elie Wiesel, pisec o holokavstu in Nobelov nagrajenec za mir. V čast mi je, da sem že ob prvem srečanju čutil do njega odpor ter tudi izumil novo hebrejsko besedo zanj, ki bi jo lahko približno prevedli kot »holokavstist«.)
Članek št. 2: Na dan je prišlo, da daje osrednja organizacija naseljencev, ki jo finančno izdatno podpira vlada, ogromne donacije skupini »If You Will«, ki se je specializirala za odkrivanje levičarskih predavateljev na univerzah in drugih inštitucijah.
Skupina je vzpostavila sistem ovaduhov, podoben Stasijevemu. Trdi, da »v Izraelu širi sionistične vrednote« ter javno ožigosa predavatelje, ki zahtevajo enakost za Arabce in njim podobne.
Članek št. 3: Zaslužni profesor Hillel Weiss, ki je še vedno predavatelj na univerzi Bar-Ilan, je na facebooku objavil poziv h genocidu nad Palestinci. »Glede na to, da niso ljudje, se to ne bo štelo za genocid,« je zatrdil, »ampak za izkoreninjenje drhali.« Palestincem je svetoval, da naj takoj zapustijo Eretz Izrael (vse ozemlje do Jordanije), še preden se bo zgodil neizogiben genocid.
Spomnimo, da je univerza Bar-Ilan alma mater Jigala Amirja, morilca Jicaka Rabina.
Članek št. 4: Zunanji minister Avigdor Lieberman je zahteval, da bi morali Hanin Zuabi »za nekaj let spraviti za zapahe«.
Zuabi, članica kneseta in majhne arabske nacionalistične frakcije, zmore izreči izjemno provokativne izjave. Pred časom je izjavila, da ne obstaja nobene razlike med borcem ISIS, ki človeku odreže glavo, in izraelskim pilotom, ki pritisne na gumb in ubije množico Palestincev.
Liberman je svetoval Zuabi, naj gre živet v Gazo. Namignil je, da bi »kot neporočena ženska, ki se oblači, kakor se pač oblači (v moderna oblačila), pod Hamasom trpela. Zahteval je tudi, da se ji odvzame izraelsko državljanstvo.
Članek št. 5: Ta članek se sicer ne nanaša neposredno na Arabce, a predstavlja rasizem najslabše vrste. Izraelsko vrhovno sodišče, ki deluje kot ustavno sodišče (čeprav Izrael nima ustave, ampak zgolj nekaj »temeljnih zakonov«), je vladi ukazalo, naj takoj zapre »odprt« zapor za afriške prosilce za azil, zgrajen sredi puščave, kjer prosilce brez sodbe zadržujejo za nedoločen čas, dokler se »prostovoljno« ne odločijo, da zapustijo Izrael.
Vlada je zavrnila izvajanje ukaza, kar se do zdaj še ni zgodilo, ter trenutno spravlja skozi parlamentarno proceduro nov zakon, ki bi omogočil 61 (od 120) članom kneseta, da zavrnejo odločitev vrhovnega sodišča.
Izrael se hvali, da je edina demokracija na Bližnjem vzhodu.
Teh nekaj naključnih člankov, in še preostali, objavljeni kakšen drug dan, mečejo senco dvoma na to trditev.
Seveda Izrael glede svojega ravnanja z manjšino ni osamljen primer in tudi ne najhujši. Skoraj vsaka država na svetu ima eno ali več manjšin in skoraj vsaka manjšina ima razlog za pritoževanje. Za lažje razumevanje samo pomislimo na Kurde v Siriji, rusko govoreče ljudi v Ukrajini ali Tamilce na Šri Lanki.
Menim, da bi bil v vsaki nepristranski raziskavi o položaju manjšin v svetu Izrael nekje v sredini.
Tudi sem mnenja, da je položaj vsake manjšine enkraten, pogojen z zgodovino in lokalnimi razmerami. Položaj Arabcev v Izraelu je prav gotovo enkraten.
Predvsem so živeli Arabci, tako kot Aboridžini v Avstraliji in Inuiti v Kanadi, v teh krajih mnogo dlje kakor zdajšnje večinsko prebivalstvo. Primer Zuabi-Lieberman je dober primer za to.
Rodbina Hanin Zuabi je stoletja, če ne tisočletja, živela v spodnji Galileji. Po ustanovitvi Izraela je bil Saif-al-Din Zuabi član Sionistične delavske stranke in podpredsednik kneseta. Še en sorodnik, Abd-al-Rahman Zuabi, je bil sodnik na vrhovnem sodišču. Abd-al-Aziz Zuabi, član kneseta iz Sionistične stranke Mapam (danes Meretz), je bil ministrov namestnik.
Liebermanovo prvotno ime je bilo Evet. Rojen je bil v Kišnjevu v sovjetski Moldaviji in njegov materni jezik je bil jidiš. Čeprav je prišel v Izrael leta 1978, ga imajo še vedno za »novega priseljenca«. Hebrejsko govori z razločnim ruskim naglasom. Hanin Zuabi gotovo govori hebrejsko bolje kakor on.
Prav Abd-al-Aziz je skoval stavek: »Moja tragedija je, da je moja dežela v vojni z mojim ljudstvom.«
Na tem mestu se pokaže druga anomalija: »izraelski Arabci« so integralni del palestinskega ljudstva. Skoraj vsak izraelski Arabec z izraelskim državljanstvom ima sorodnike na Zahodnem bregu, v Gazi (ali pa kar na obeh območjih) ali v begunskem taborišču.
Ko poteka prava vojna, kot nedavna v Gazi, so njihova srca na nasprotni, »sovražnikovi« strani. Trenutno se nekaj mladih izraelskih Arabcev, ki so prišli v Sirijo čez Turčijo, bojuje za ISIS.
Kot nam je pokazalo rodbinsko drevo družine Zuabi, obstaja tudi druga plat medalje. Arabski državljani so močno vpleteni v strukturo Izraela.
Pogosto se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi se Liebermanove želje (in želje njemu podobnih) uresničile in bi manjšina odšla iz države.
To izvemo iz zgodovine. Ko so bili francoski Hugenoti izgnani iz Francije, jih je mnogo pobegnilo v Prusijo. Zaostali Berlin je postal ekonomsko središče in Prusija je cvetela, medtem ko je Francija oslabela. Še bolj se je to pokazalo po izgonu Judov in muslimanov iz Španije, ki nikoli več ni bila takšna kot prej. Otomansko cesarstvo, ki je z veseljem sprejelo večino izgnancev, je obogatelo.
Izraelski Arabci ne služijo vojske. Nočejo se boriti proti svojim palestinskim bratom, pa tudi vojska jih, bog ne daj, noče uriti in jim dati orožja. (Trenutno je služenje vojske na voljo krščanskim Arabcem, manjšini znotraj manjšine. Nekateri Arabci, večinoma beduini in Druzi, služijo vojsko.)
Z izjemo vojske pa arabski državljani izpolnjujejo vse državljanske dolžnosti. Plačujejo davke. Glede na to, da davek na dodano vrednost in druga posredna obdavčenja pomenijo večino vladnih prihodkov, se temu ne morejo izogniti. Lotevajo se številnih poslov.
Arabci so bolj vključeni v izraelsko družbo, kakor pa bi marsikdo rad priznal. So zdravniki, odvetniki, inženirji in sodniki. Ko sem pripeljal svojo zdaj že pokojno ženo v bolnišnico, sem šele po nekaj dneh ugotovil, da je vodja oddelka arabski zdravnik.
Vsi arabski državljani se naučijo hebrejščino in jo govorijo dobro, medtem ko vojaški obveščevalni oddelek zelo težko najde Jude, ki govorijo arabsko.
Osebni dohodek arabskih državljanov je v povprečju nižji kakor dohodek judovskih državljanov, a še vedno višji kot dohodek njihovih sorodnikov na zasedenih ozemljih. Arabci na pripojenem območju vzhodnega Jeruzalema, ki jim ni bilo dodeljeno izraelsko državljanstvo in so uradno »prebivalci«, imajo pravico do vključitve v nacionalni zavarovalni sistem, kar je upoštevanja vredna pravica.
Na splošno pa je položaj arabskih državljanov daleč od tistega, kar si mi (pa seveda tudi oni) želijo. Boriti se moramo za popolno enakost. Ta boj se mora nadaljevati in bi ga morali z roko v roki bíti judovski in arabski borci za človekove pravice.
Toda žalostno dejstvo je, da je to sodelovanje, ki je bilo nekoč tesno, skoraj zaupno, postalo hladno in redko. Arabci se bojijo normalizacije, ki bi utegnila izgledati kakor podpora okupaciji. Judje se bojijo, da bi jih ekstremistični desničarji označili za »ljubitelje Arabcev« in izdajalce.
Situacijo, čeprav naravno, moramo preseči. Izraelska levica nima možnosti za ponovno pridobitev vpliva brez aktivnega sodelovanja z »Zuabiji«, kakor je nekoč finančni minister zaničevalno označil vse arabske državljane. Tudi Hanin, čeprav je ženska, neporočena in se oblači, kakor sama hoče.
In vse zamolčane Mohamede.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
