Tiskane izdaje
Pred tedni je bila v enem od ljubljanskih kafičev organizirana »brain wash« okrogla miza, kjer je pod taktirko voditelja – novinarja in šopka nastopajočih ekspertov beseda tekla o tako imenovani pravici do »popravka«.
Posnetek te okrogle mize, kjer prepričani prepričujejo (v večini primerov) prepričane goste, da se vse bolj pogosto dogaja strašna nevšečnost, ko se omenjena zakonska pravica izigrava in izrablja za dejanja, ki presegajo zgolj popravek, si lahko ogledate na tem naslovu.
Kako je treba nastopati
Tudi sam sem si ogledal posnetek in že takrat zgrožen ugotovil, da je scenarij te okrogle mize zelo oglat. Skoraj gotovo se v ozadju dogaja nekaj gnilega in sumljivega, če se predstavniki velikega elektronskega in tiskanega medija usklajeno menijo o tiraniji popravka nad urednikovanjem in izvajanjem sicer deviškega in raziskovalno poštenjakarskega poročanja na slovenski medijski sceni. In če svoj lonček pristavi še četica pravnikov, sodnica višjega sodišča (ki po sodbah sodeč nekako odklonsko interpretira to zakonsko določilo) in za češnjo na torti pravičniških medijev se na tej debati pojavi celo odgovorna urednica STA, potem je res treba napeti ušesa in izostriti svoj pogled.
Slej ko prej se k debati prijavijo še med občinstvo skriti dežurni »eksperti« iz FDV, lepo počesane, odišavljene in skrbno kostumsko opremljene »komercialne in javne« novinarke in vsi skupaj zastopajo stališče največjih. Hja, takrat pa tudi bjonde dojamajo, da medijski stroj prefinjeno in zvito trasira pot zaželenim spremembam na tem področju. In manjši medijski ščinkavci kot mantro ponavljajo ugotovitve velikega beloglavega orla. Ki je v resnici, pravzaprav, uvožena papiga.
Okroglo mizo bi verjetno že pozabil, če ne bi nekaj dni kasneje bil kot osumljenec na sodišču, kjer me še en »medijski mogotec in pravičnež« sodno preganja zaradi besed, ki sem jih izrekel že skoraj dve leti nazaj na posvečenem mediju zaved(e)nih ali lahkovernih Slovencev – POP TV.
V oddaji Epilog je bila napovedana debata o slovenski glasbi v slovenskih medijih. Tam prisotni smo se znašli v nepravi oddaji, saj se je že po desetih minutah oddaja oddaljila od napovedane teme in postala odkriti režirani in scenaristično pripravljeni napad na slovenske glasbene avtorje, avtorsko pravico in pretežno na eno kolektivno organizacijo. Da pa stvar ne bi bila zares čisto prozorna, so sem pa tja čisto malo usekali še po kaki drugi kolektivki. Na tej »živi« oddaji je poleg mene in drugih sodeloval tudi že omenjeni medijski mogotec. In se pred kamerami razburjal, da je kolektivna organizacija glasbenih avtorjev potratna, da ne skrbi za avtorje, da skrbi le za peščico avtorjev ...
... in kako se ne nastopa v polemični oddaji
Čestitam. Neverjetna in nedoumljiva je njegova skrb za glasbene avtorje. In ker sem se mu na tak način drznil odgovoriti, sem tri mesece kasneje fasal civilno kazensko tožbo tega gospoda, ki zahteva opravičilo in plačilo škode, ki naj bi mu jo, kot uglednemu poslovnežu, s temi besedami povzročil. Je to kazen za odmik v naprej zrežirani in scenaristično pripravljeni zgodbi? Noro!
Vprašam se. Popravek? Pravica do popravka? Medij si privošči metati letalske bombe na vse in vsakogar, jaz pa imam pravico nazaj ustreliti s fračo. Kako s popravki popraviti vse bolj prevladujoče medijske laži, prevare, zavajanja? Kako konec koncev s popravkom obelodaniti vse zlagane in zavajajoče reklame? In kako regulirati katerikoli medij, ki si privošči svojo moč in vpliv izrabljati za doseganje gospodarskega, političnega ali revanšističnega cilja? Po lastni želji. Ali celo po naročilu?
Večkrat sem že opozarjal, da javna frekvenca, ki jo podeli država, vpis v razvid medijev ... še ni »licence to kill«, dovoljenje za ubijanje. Če medij dobi frekvenco in vpis v razvid medijev, še ne pomeni, da lahko počne vsepovprek, kar hoče in kar se mu zljubi. In se izgovarja, da je komercialni medij in da zgolj hoče dosegati komercialno uspešnost in bog ne daj, da mu kdo omejuje gospodarsko svobodo in pobudo. Ko naredite vozniški izpit, seveda ne pomeni, da lahko vozite po cestah v nasprotni smeri ali 200 kilometrov na uro skozi naselje. Vozniško dovoljenje pomeni, da se lahko vklopite v promet – ampak pod strogo jasnimi pravili. Ki jih je treba upoštevati.
Dandanes so mediji najhujše in najbolj strašljivo »orožje«. In licenca za obratovanje medija bi morala zelo precizno opredeliti okvire njegovega delovanja. Komercialni medij je letalonosilka s strašno oborožitvijo in veliko rušilno močjo. Ali lahko to moč uporablja v čisto zasebne namene? Ji je dovoljeno s svojim vplivom in močjo ustvarjati javno mnenje, ki je državi in državljanom škodljivo? Ki morda celo predstavlja grožnjo suverenosti, kulturi, jeziku?
Med zvezde ali v pekel
Močan medij lahko menja vlade. Določa, kaj je prav in kaj je narobe. Kdo je sprejemljiv in kdo ne. Koga je treba poslati med zvezde in koga v pekel! Določa resnico. Določa zgodovino. In prihodnost. In pri tem zelo uspešno pomagajo tudi javni mediji. Kako? Tako da praviloma spijo in ustvarjajo slab program, ki postaja obroben, ga nihče več ne gleda ali posluša. Velika večina ljudi zre v slike in podobe komercialno zasnovanega sveta.
Totalen problem!
Moje mnenje je, da komercialni medij sploh ne bi smel imeti informativnega programa. Če je neki medij podvržen le enemu cilju – visoki poslušanosti ali gledanosti ali branosti, ga avtomatsko vleče v senzacijo. Prenapihovanje. Pretiravanje ali celo potvarjanje. In še naprej. Kaj če se pojavi »naročnik«, ki je pripravljen plačati za lansiranje laži? Kaj stori komercialni medij? Se upira denarju? Ali le sledi »gospodarski pobudi in svobodi« ...
Tu bi morala v težavo poseči politika. Narediti red. Kdaj pa kdaj zatemniti kak medij. Za uro, dan, teden, odvisno od prekrška. A zakaj tega ne stori? Zato, ker vemo, da so najbolj dovzetni za javno mnenje in ratinge politiki. In tako je hitro jasno, da politiki mahljajo z repkom po notah tistih, ki s svojim delovanjem lahko odločijo, ali se bo določen politik še grel na poslanskem stolčku ali pa se bo od njega poslovil za zmeraj.
In krog je zaključen. Tu se začne in konča novinarska neodvisnost. In s tem tudi smisel novinarstva. Novinar je novinar do točke, ko je vedno v boju za pravico in poštenje. Ko je najprej novinar in dolgo zatem šele zaposleni na komercialnem ali javnem mediju! Ampak takšnih novinarjev skorajda ni več. Lastniki medijev so pametne in prodorne novinarje in novinarke odslovili in na njihovo mesto pripeljali narcisoidne in samovšečne lepotice in lepotce, ki želijo le ugajati in sami sebe občudovati v svoji lepoti.
Zaščita pred medijskim napadom
To so teme, ki bi jih kot družba in država morali razčistiti. Ne vem, kaj se bo zgodilo z zakonodajo na področju regulacije medijev. A po mojem mnenju je pomembno zgolj eno. Najprej je treba zakonsko določiti način, kako se lahko zaščiti posameznik, državljan, podjetje, politična stranka, kdorkoli pred grobo manipulacijo in načrtnim ali celo plačanim napadom medija.
Ko bomo naredili ta korak, ko bomo že imeli skoraj poštene medije, je smiselno, da organiziramo okroglo mizo na temo pravice do popravka. Dokler pa je večina informacij laž na laž, je govoriti o popravku pravzaprav smešno. A če že, potem bi bilo prav, da o tej zakonski pravici spregovore predvsem tisti, ki so že bili tarče medijskih linčev. Tudi takšnih, ki so se izkazali za popoln medijski konstrukt.
***
Prispevek je mnenje avtorja
