Tiskane izdaje
V Sloveniji imamo več kot 1,1 milijona avtomobilov, v katerih povprečno preživimo zgolj uro na dan, to je štiri odstotke časa. Preostalih 96 odstotkov časa so avtomobili večinoma parkirani in neuporabljeni. Po nekaterih izračunih nas avtomobil povprečno stane od 300 do 500 evrov na mesec, odvisno od cenovnega razreda in ekonomičnosti vozila.
Po drugi strani se na področju osebne mobilnosti, za katero gospodinjstva v Sloveniji odštejejo okoli 30 odstotkov vseh stroškov, dogajajo velike spremembe: širita se izposoja in souporaba koles ter avtomobilov, izboljšujejo se storitve v javnem potniškem prometu, imamo cenovno ugodne in udobne prevoze s kombiji, ki nas povezujejo z letališči in evropskimi mesti, lani smo dobili poceni mednarodne avtobusne prevoze, že nekaj časa se napoveduje tudi prihod nizkocenovne konkurence taksijem.
Utopične možnosti bodo postale resničnost
Je še kdo, ki si pri tem ne postavlja vprašanja, zakaj bi sploh še imeli lasten avtomobil? Dejstvo je, da je lastništvo avtomobila veliko finančno breme, vse malo prej omenjene možnosti pa vsaj v mestih zagotavljajo prav tako udobno vožnjo, predvsem pa cenejšo. Z informacijsko tehnologijo, novimi poslovnimi modeli in koncepti prevoza bo te stroške kmalu mogoče za polovico znižati. Zato podpiram vsakega novega igralca na trgu prevozov, saj prav vsak poveča izbiro za uporabnika. Ena od možnosti, ki se morda še zdi utopična, sam pa v njej vidim prihodnost transporta, je tudi ta, da bodo ljudje vedno imeli manj lastnih avtomobilov, saj imajo že zdaj na voljo boljše rešitve, do katerih brez težav dostopajo s pametnim telefonom.
Prevoz potnikov je panoga, ki bo v prihodnjem desetletju doživela zelo velike spremembe, katerih skupni imenovalec je digitalizacija. Ta se s svetlobno hitrostjo vpija v vse pore naše družbe in za podjetja, ki v tej panogi delujejo, še zdaleč ni dovolj, da se digitalizaciji zgolj prilagajajo. Če želijo biti konkurenčna, morajo držati korak z njo. Še bolje pa je, da so inovativna, da snujejo nove poslovne modele, ki jih pravzaprav narekuje prehod v digitalno družbo.
Nemalo idej, ki jih zdaj predstavljajo start-upi, se marsikomu zdijo čista znanstvena fantastika, a dejstvo je, da se bo marsikatera prej ali slej izkazala za zelo uporabno. Še preden se bomo dobro zavedeli, nam bo zlezla pod kožo in si ne bomo predstavljati, kako so stvari pred tem sploh lahko delovale. Podobno je bilo pred šestimi leti, ko je GoOpti začel snovati mednarodno spletno platformo, ki zdaj povezuje potnike in prevoznike. Dvomljivcev ni manjkalo, z ekipo pa sem v poslovnem modelu, ki smo ga začrtali, že takrat videl obrise drugačne prihodnosti logistike potnikov. Tako kot še marsikatero drugo start-up podjetje smo pravočasno na široko odprli vrata Industriji 4.0, ki je bila sicer prvenstveno rezervirana za proizvodne obrate, a se je, ne da bi dobro vedeli, kdaj, prikradla tudi v našo panogo.
Razvoj večlokalne digitalne tržnice
Slediti procesom digitalizacije in jih vpeljati v svoj model poslovanja danes ni več vprašanje, vse to bi morali narediti že včeraj. Največji izziv pa je, kako številne priložnosti, ki jih ponuja razvoj, čim bolje uporabiti v procesih dela, kako še izboljšati storitve, produkte oziroma samo uporabniško izkušnjo. Pri povezovanju nekoč na videz nepovezljivih naprav je namreč v ospredju želja, da bi uporabnikom zagotovili čim boljšo izkušnjo.
Resnični in navidezni (informacijski) svet se vedno bolj prepletata, vse več je podatkov, ki jih je treba smiselno obdelati in z njimi skrbno ravnati. Ko smo začenjali, so že obstajali prevozniki, ki so potnike vozili na bolj oddaljena letališča. Problem je bil, da niso imeli sistema za organizacijo, prav tako ne sistema, ki bi jim omogočal zanesljive in ugodne prevoze. Potnik tako do zadnjega trenutka ni vedel, ali bo prevoz resnično izveden in kakšna bo končna cena, kar za večino ljudi, ki potujejo na letališče, ni bilo sprejemljivo.
Zdaj poslovni model pametnega in profesionalnega prevoza potnikov na dolge razdalje deluje, preverjeno v praksi. Z nadgradnjo bi lahko pomenil rešitev izzivov za prebivalce Evropske unije, poleg tega ustvarja nova delovna mesta. Cilj je še uspešnejši globalni prevoz, odziven na povpraševanja na dolgih razdaljah, ki vključuje razvoj večlokalne digitalne tržnice v sedmih državah Evropske unije, pozneje še v drugih.
Zavedam se, da je digitalizacija več kot samo trend in da bo prej ali slej, kjer že ni, postala nujni sestavni del konkurenčnosti poslovnih modelov. Vsak dan nastajajo novi start-upi, ki imajo nove ideje, kako spremeniti prevoz potnikov, in vlagajo v razvoj novih tehnologij, ki bodo omogočile res velike spremembe v tej panogi. Morda v Sloveniji teh napovedanih sprememb večinoma še ne občutimo, vendar bodo v nekaj letih nove tehnologije postale realnost tudi pri prevozu potnikov pri nas.
Prihranki in boljše okolje
Podobni poslovni modeli so velik korak k enotnemu evropskemu prometnemu prostoru, povečanju mobilnosti, povezovanju ljudi in krajev in tudi k trajnosti prevozov. Vemo namreč, da več kot 23 odstotkov vseh izpustov nastaja v prometu. Več kot 800.000 ljudi, ki je v šestih letih namesto s svojim avtomobilom potovalo z nami, je pripomoglo, da je bilo v tem času na cestah 230.000 avtomobilov manj, okolju pa prihranjenega več kot 11.000 ton ogljikovega dioksida.
Verjamem, da bo nadaljnja digitalizacija na področju prevozov potnikov prinesla številne nove prednosti tako za ljudi kot tudi za okolje. Z izpopolnjenim modelom zbiranja, shranjevanja, obdelovanja in analiziranja nepregledne množice podatkov o mobilnih navadah, željah in potrebah ljudi bo lastni avtomobil v prihodnosti postal povsem odveč, zato bo na cestah vse manj vozil.
Vsi mi smo vozniški izpit delali z enim samim namenom – da bi bili bolj samostojni in da bi se lahko, kadarkoli bi želeli, premaknili od točke A do točke B, ne da bi nas pri tem omejeval vozni red javnega prevoza. Kadarkoli želimo, sedemo v avtomobil in se odpeljemo, kamorkoli želimo. Večina med nami ga (bolj ali manj) nujno potrebuje za prevoz v službo, razvoz otrok v šolo in na popoldanske aktivnosti. Za marsikoga je jekleni konjiček še vedno tudi statusni simbol, kar pa nikakor ne velja za mlado generacijo. Tudi mladi so mobilni, le da za premikanje od ene točke do druge uporabljajo številne druge možnosti, ki sem jih omenil v uvodu in ki so cenovno veliko ugodnejše, kot je lastništvo avtomobila.
Poleg tega so jim te možnosti na dosegu rok z nekaj kliki na računalniški tipkovnici ali z dotikom zaslona pametnega telefona, za to pa vozniškega izpita pravzaprav ne potrebujemo, kajne? Prepričan sem, da ga moji otroci sploh ne bodo potrebovali in zelo verjetno je, da ga tudi ne bodo imeli.
Kdo ve, morda se bodo že čez nekaj let vozili v avtonomnih vozilih, ki naj bi po mnenju strokovnjakov prevladovala na cestah. Do takrat pa bodo s pridom izkoriščali prednosti sodobnih tehnologij, ki bodo s še učinkovitejšim zbiranjem in obdelavo podatkov o potovalnih navadah potnikov zagotavljale še zanesljivejše, še bolj prilagodljive in še udobnejše skupinske prevoze. Tudi z javnim transportom, pri čemer ne mislim na avtobuse in vlake z velikim številom potnikov. Ti bodo, o tem ne dvomim, prej ali slej postali preteklost. Prihodnost je v sistemu javnega transporta z manjšimi vozili za osem do deset oseb, z voznim redom ter vstopnimi in izstopnimi postajami, ki bodo prilagojeni njihovim potovalnim navadam. Vožnja avtomobila bo tako v prihodnjih letih postala veščina, ki jo bodo obvladali le redki – tisti, ki bodo svojo poslovno pot in življenje želeli posvetiti temu, da bi pomagali drugim premikati se od točke A do točke B.
***
Marko Guček je direktor podjetja Goopti.
***
Prispevek je mnenje avtorja
