Tiskane izdaje
Ko sem bil star petnajst let in sem bil član Irguna (podtalne organizacije, ki bi po današnjih merilih veljala za pravo teroristično organizacijo) smo prepevali: »Nekdaj smo imeli junake, Bar Kochba in Makabejce, zdaj imamo nove, našo mladino...« Melodija je bila nemška koračnica.
Zakaj smo iskali junake v daljni preteklosti?
Nujno smo potrebovali narodne heroje, po katerih bi se lahko zgledovali. Židje se niso bojevali dolgih 18 stoletij. Ker so bili razseljeni po vsem svetu, niso videli nikakršne potrebe po tem, da bi se bojevali za vladarje in kralje, ki so jih v glavnem zatirali. (No, nekateri so se. Prvi pravi heroj nove sionistične skupnosti v Palestini je bil Josef Trumpeldor, eden redkih židovskih častnikov carske vojske, ki je leta 1905 izgubil roko v rusko-japonski vojni, nato pa je bil ubit v spopadu med Arabci in Palestinci.)
Tako smo našli Makabejce, zelote in Bar Kochba.
Makabejci, ki jih ob koncu leta častimo s hanuko, so se leta 167 pred našim štetjem uprli »Grkom«. »Moji veličastni bratje« jih je v svojem slovitem romanu poimenoval Howard Fast.
V resnici so bili ti »Grki« Sirci. Ko se je mogočni imperij Aleksandra Velikega razdelil med njegove generale, je Selevkid prevzel Sirijo in dežele na vzhodu. Makabejci so se torej uprli temi majhnemu cesarstvu.
To ni bil zgolj ljudski in verski upor proti režimu, ki jim je hotel vsiliti svojo grško kulturo, temveč tudi kruta državljanska vojna. Makabejci so se bojevali predvsem proti »helenistom«, kultiviranim in modernističnim Židom, ki so govorili grško in ki so hoteli biti del civiliziranega sveta. Makabejci so bili fundamentalistični privrženci starodavne religije.
V današnjem jeziku so bili nekakšna Islamska država tistega časa. A to ni tisto, kar smo se učili (in kar še danes velja) v šolah.
Makabejci (oziroma Hasmonejci, kot se imenuje dinastija) so ustanovili zadnjo židovsko državo v Palestini, ki je nato obstajala 200 let. V nasprotju od svojih naslednikov in posnemovalcev so bili politično zelo pronicljivi. Že med vstajo so navezali stike z vzhajajočo Rimsko republiko in si zagotovili njeno pomoč.
Pa vendar je bila zmaga Makabejcev dokaj negotova. Vstaja je bila dokaj tvegana pustolovščina, k sami zmagi pa so jim v veliki meri pripomogli problemi, ki so pestili Selevkidov imperij.
Ironija te zgodbe pa je v tem, da so se hasmonejski kralji nato tudi sami povsem helenizirali in prevzeli grška imena.
Naslednja velika vstaja se je začela leta 66 po našem štetju. V nasprotju z vstajo Makabejcev je šlo tokrat za popolnoma nerazumno potezo.
Zeloti so pripadali različnim nasprotujočim si skupinam, ki so ostale med seboj ločene vse do bridkega konca. Njihova vstaja, ki so jo poimenovali »Veliki upor«, je bila fanatična nacionalno-verska poteza.
V tistih časih so se v Palestini na veliko uveljavljale mesijanske ideje. Deželo so prežemali vplivi z vseh mogočih smeri - Grčije, Perzije, Egipta - in se prepletali z židovsko tradicijo. To je bilo vročično vzdušje, v katerem se je rodilo krščanstvo in v katerem so nastale Jobova knjiga in številne druge knjige hebrejske Biblije.
V pričakovanju mesije so židovski fanatiki naredili nekaj, kar se danes zdi neverjetno: napovedali so vojno Rimskemu cesarstvu, ki je bilo takrat na vrhuncu moči. Približno tako, kot če bi današnji Izrael hkrati napovedal vojno ZDA, Kitajski in Rusiji - nekaj, o čemer bi celo Benjamin Netanjahu dvakrat premislil, preden bi se odločil za tak korak.
Rimljani so sicer potrebovali nekaj časa, da so zbrali svoje legije, konec pa je bil takšen, kot ga je bilo mogoče vnaprej predvideti: židovska skupnost je bila uničena, tempelj so porušili (morda po nesreči) in Židi so bili pregnani iz Jeruzalema in številnih drugih območij v Palestini.
Zeloti pa so še vedno verovali v svojega boga. V obleganem Jeruzalemu, ko so že stradali, so eden drugemu zažgali žito, saj so bili prepričani, da jim ga bo bog znova priskrbel. A bog je bil očitno zaposlen z drugimi opravili.
Na vrhuncu obleganja Jeruzalema so častitljivega rabina Johanana Ben-Zakaija njegovi učenci v krsti pretihotapili iz mesta, Rimljani pa so mu nato dovolili, da je ustanovil versko šolo v Javnehu, ki je nato postala središče nove vrste protiherojskega židovstva.
Pa vendar nismo dojeli poduka katastrofe, ki so jo povzročili zeloti. Manj kot 70 let pozneje je pustolovec, ki so ga poimenovali Bar Kochba (Sin zvezde) sprožil novo vojno z Rimskim imperijem, ki je bila še bolj nepremišljena kot prejšnja.
Na začetku je Bar Kochba - tako kot pred njim zeloti - slavil nekaj zmag, preden so Rimljani zbrali svoje vojaške sile. V tem času so ga podpirali tudi vsi pomembni rabini. Nato pa je zaradi svojega megalomanskega značaja izgubil njihovo podporo. Govori se, da je dejal bogu: »Ni me treba podpirati, a me vsaj ne oviraj!«
Neizogibni poraz Bar Kochba je bil še hujša katastrofa od prejšnjega. Številne Žide so prodali v suženjstvo, nekatere pa so celo vrgli levom v rimskih arenah. Legenda pravi, da se je Bar Kochba boril z levom z golimi rokami in ga tudi pokončal.
Kakor koli že, osnovno načelo sionistov, da so bili Židje na silo izgnani iz Palestine in da je bil to začetek diaspore (izgnanstva), je legenda. Židovski kmetje so ostali v tej deželi in večina jih je najprej sprejela krščansko, pozneje pa muslimansko vero. Današnji Palestinci so po vsem verjetnosti potomci tistega židovskega prebivalstva, ki je ostalo zvesto svoji zemlji. Nekdaj se je s to teorijo strinjal tudi David Ben Gurion.
Židovska vera se je v resnici rodila v izgnanstvu v Babilonu, in to kakšnih 500 let pred našim štetjem. Od samega začetka je večina Židov živela izven Palestine - v Babilonu, Egiptu, Cipru in številnih drugih deželah Sredozemlja. Palestina je veljala za osrednje versko središče, ki je imelo pomembno vlogo pri širjenju židovstva v diasporo, pri čemer je šlo za vero, ki je temeljila na talmudu.
Praznik hanuka simbolizira temeljno spremembo židovstva po uničenju templja - in protiudar sionistov v sodobnem času.
Rabini nasprotujejo kultu herojstva, pa naj bo to bogaboječe ali ne. Poleg tega omalovažujejo boje Makabejcev in za praznovanje navajajo druge razloge. Kot kaže, da se je zgodil velikanski čudež, ki je veliko pomembnejši od vojaških zmag: ko so tempelj, ki so ga oskrunili »Grki«, znova posvetili, je bilo svetega olja toliko, da je zadostovalo za en sam dan. Zgodil pa se je čudež in olje je zadostovalo za ves teden. Hanuka je posvečena temu velikemu čudežu. (Hanuka dobesedno pomeni ustoličenje, posvetitev.)
Knjiga Makabejcev, ki opisuje bitke in zmage, ni vključena v hebrejsko Biblijo. Hebrejski izvirnik ni ohranjen.
(Hanuka je bila tako kot božič poganska slovesnost v počastitev zimskega solsticija, tako kot izhajata pasha in velika noč iz poganskega čaščenja spomladanskega enakonočja.)
Židovski modreci so sklenili enkrat za vselej izkoreniniti potrebo po uporu in vojaških pustolovščinah. Ne le da se je hanuka spremenila v nedolžno čaščenje svetega olja, temveč so rabini, ki od takrat pa vse do danes oblikujejo židovstvo in življenje Židov, v svojih spisih preprosto izpustili oziroma dodobra zmanjšali pomen zelotov in Bar Kochba. Židje morajo častiti boga, ne pa človeških herojev.
Tako je bilo, dokler se ni na prizorišču pojavil sionizem. In sionizem je obudil starodavne heroje in jih naknadno spremenil v sioniste. Makabejci, zeloti in Bar Kochba so postali naši vzorniki. Množični samomor zelotov na gori Masada po Velikem uporu so častili kot junaško dejanje, pri tem pa več generacij otrok učili in jih še učijo, da je to občudovanja vredno dejanje.
Danes imamo več kot dovolj narodnih herojev in v resnici ne potrebujemo teh starodavnih mitov. A miti umirajo počasi, če sploh umrejo. Dejstvo pa je, da je vse več zgodovinarjev in posameznikov iz podobnih strok, ki previdno zbujajo dvome o njihovi vlogi v zgodovini židovstva. (Morda sem bil jaz celo prvi, ki sem o tem pisal v nekem eseju pred štirimi desetletji.)
Vse to morda potrjuje rek, da se »nič ne spreminja tako zelo kot zgodovina«. Ali Goethejeve besede: »To, čemur pravite duh časa, ni nič drugega kot duh vladarjev tistega časa.«
Sionizem je bila velika duhovna revolucija. Staro etnično versko diasporo je preoblikoval v sodoben narod v evropskem stilu. Da bi to dosegel, pa je moral najprej preoblikovati zgodovino.
Lahko bi temeljil na delih nove generacije židovskih zgodovinarjev pod vodstvom Heinricha Graetza, ki je naslikal novo podobo židovske preteklosti pod vplivom nemških nacionalističnih zgodovinarjev tistega časa. Graetz je umrl nekaj let pred prvim sionističnim kongresom, vendar pa je njegov vpliv še danes izredno močan.
Ker so Nemci obudili Hermana Cheruskerja in v gozdu Teutoburger, kjer je tik pred židovsko Veliko vstajo premagal Rimljane, postavili njegov velikanski kip, so zgodnji sionisti obudili tudi druge židovske junake, pri tem pa popolnoma spregledali katastrofe, ki so jih izzvali vsi ti junaki. Številni evropski narodi, veliki in majhni, so naredili isto. To je bil Zeitgeist.
Tri generacije izraelskih otrok so od vrtca naprej odraščale s temi miti. Ti otroci so bili skorajda popolnoma odrezani od svetovne zgodovine. Učili so se, da so bili Grki ljudstvo, ki je vladalo nad Makabejci, a so se ti z uporom rešili tega jarma. Hkrati vsi ti otroci niso izvedeli ničesar o grški filozofiji, literaturi ali zgodovini. Takšna vzgoja pa ustvarja zelo ozko in egocentrično stanje duha, ki je dobro za vojake, ne pa za ljudi, ki morajo nujno vzpostaviti mir.
Otroci se niso naučili ničesar o zgodovini Arabcev, o islamu in Koranu. Islam je zanje primitivna in morilska vera, nagnjena k ubijanju Židov.
Izjema je avtonomni ortodoksni šolski sistem, v katerem ne poučujejo skorajda ničesar drugega kot talmud, tako da so te šole imune na kult herojev, pa tudi na svetovno zgodovino (razen pogromov, seveda).
Veliko politično spremembo, ki jo tako zelo potrebujemo, mora spremljati globoka sprememba našega pogleda na zgodovino.
Morda bo treba znova ovrednotiti položaj herojev iz daljne preteklosti.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
