Morala zidu

Nelagodje, ki ga vzbuja »afera Facebook«, ne temelji na razkritju, da upravitelji družbenih omrežij s pomočjo številnih akademskih raziskovalnih umov nenehno oblikujejo nove analitične algoritme, ki z vsakdanjih in večinoma banalnih sporočil uporabnikov izcedijo njihove frustracije, želje in spekter možnih življenjskih odločitev – družabnih, potrošniških, političnih. Vse to vemo in se s tem strinjamo tisti hip, ko se na omrežje prostovoljno priklopimo. S tem tudi pristanemo na reklame, prilagojene naši osebnosti, ki jo zna računalnik »omrežja« bistveno bolj ostro definirati, kot bi to zmogli sami. Marsikomu je to celo všeč – zakaj bi kot ljubitelj potapljanja gledal reklame za vrtnarske pripomočke in obratno.

Personificirano reklamiranje ni zaresen problem, saj znamo kot dolgoletni potrošniki z reklamami že povsem dobro živeti. Večji problem je misel, da algoritmi pred naše oči na družabnih omrežjih morda dirigirano prinašajo osebe in njihova mnenja, ki nam pomenijo več kot zgolj reklamno sporočilo. Družabna omrežja so virtualne skupnosti, družine, zaselki, vasi, mesta, verske skupnosti, interesni krožki. Ljudje pa smo kot socialna bitja izrazito nagnjeni k temu, da svoje presoje in odločitve oblikujemo v skladu z mnenji nam pomembnih ljudi.

Slovenci, s tradicijo vaških skupnosti in odsotne države, pa sploh radi mnenjske in moralne dileme rešujemo »neformalno« – v moralni dilemi se ozremo na nekaj bližnjih ljudi, in če ti nimajo nič proti, je moje dejanje moralno, pa čeprav morda ni zakonito. Dokumentirana posledica te slovenske »vaške morale« je naša bančna luknja – peščica na vplivnih položajih, ki medsebojno »prijateljujejo«, brez slabe vesti začne drug drugemu podeljevati vedno bolj iztirjene moralne odpustke. Še danes verjamejo, da so bile njihove odločitve čiste kot solza.

Afera Facebook je lahko izvrstno družbeno cepivo zoper lažnivi občutek domačnosti, ki ga lagodno najdemo na družabnem omrežju. Za zaposlenega, individualiziranega posameznika ni nič bolj vabljivega, kot da svoje neizpolnjene in logistično težko uresničljive potrebe po človeški skupnosti (prijateljih, družini, sosedih, vaški zgodbah in dogodkih) izpolni sam zase v udobju naslonjača in računalnika. Na ta način si človek v možganih izceja iste blagodejne substance, kot jih je človeška socialna evolucija posamezniku namenila za nagrado pri aktivni participaciji v skupnosti kot temelju človeškega preživetja. Družabna omrežja so enako cenena droga za ponarejanje občutka vključenosti v skupnost, kot je heroin za ponarejanje občutka ljubezni ali kokain za ponarejanje občutka sreče.

Problem ponarejanja skupnosti v naših glavah pa je to, da se ne konča le z doseganjem našega notranjega (drogeraškega) zadovoljstva in miru. Na občutek skupnosti, čeprav ponarejene, so v veliki meri vezane naše moralne, etične, družbene in politične presoje ter odločitve. Vsi že zdaj vemo, da na spletu do nas prihajajo filtrirane informacije, odvisne od naših interesov, in zato živimo v informacijskem mehurčku z ljudmi s podobnimi interesi in usmeritvami. Če smo jadralci, je naš splet poln jadrnic, če smo proti cepljenju, je naš splet zasut s slikami grozljivih igel in poškodovanih otrok.

Ampak vse to se tiče informacij, s katerimi znamo živeti. Z afero Facebook pa smo se v sebi prestrašili tudi glede možnosti, da nam lahko algoritmi po potrebi (pred volitvami ali podobnimi družbenimi odločitvami) selektivno servirajo in obešajo na zidove mnenja »prijateljev«, ki nam pomenijo več kot le informacijo, saj z njimi nadomeščamo svojo čustveno potrebo po bližnjih in skupnosti. Kaj če nam algoritem pred referendumom ali volitvami začne izmed naših 500 ali 1000 »prijateljev« servirati predvsem mnenja načrtno profilirane desetine od njih. Med »prijatelji« se vedno najde desetina takšnih in desetina radikalno drugačnih v vseh pogledih – algoritmu je treba samo ustrezno izbrati. V tem primeru bodo ljudje, ki jim virtualna skupnost polni čustvene baterije, hočeš nočeš po mehanizmih »vaške morale« avtomatsko premaknili svoje politično in družbeno krmilo ter glasovali drugače, kot bi brez algoritma in (plačane) manipulacije za njim.

Afera Facebook s tem pravzaprav razkriva naš strah pred samim sabo, in če bo to dovolj, da se zamislimo, je ta afera najboljše, kar se nam je lahko zgodilo. Afera je cepivo, ki nam v prihodnosti lahko prepreči še kaj mnogo hujšega, kot je bil brexit. Ne nasedajmo namreč zagotovilom, da bodo algoritmi z dodatno regulacijo v bodoče zagotavljali, da nam nihče ne bo manipulativno na omrežju filtriral mnenja in stališča nam dragih virtualnih prijateljev, ki po zakonitostih človeške biologije definitivno vplivajo na naša družbena, moralna in politična stališča in izbire.

Kot človeška bitja se temu vplivu ne moremo izogniti. Oziroma se lahko manipulaciji izognemo samo na en način – da prijateljev na omrežjih ne čutimo kot svojih bližnjih. Nobena regulacija in zakonodaja nas ne more ubraniti pred manipulacijo tako zanesljivo kot naša odločitev, da se zavestno odrečemo socialni drogi. Kar ni mogoče, če prej ne pridobimo enake količine »droge« v neposrednih stikih z živimi ljudmi. To je logistično mnogo težje, mnogo bolj utrudljivo, zahteva pa tudi več časa. A tisti hip, ko to dosežemo, nas družabno omrežje ne bo več moglo manipulirati, ker nam virtualni »prijatelji« in njihovi všečki ne bodo nadomeščali skupnosti v živo. Zato bodo njihova mnenja zgolj informacije, ne pa hormonske zaveze, ki nam hočeš nočeš premikajo stališča, moralo in odločitve. Smo pač samo ljudje.

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

***