Tiskane izdaje
Če bi mi pred 50 leti kdo rekel, da se bodo voditelji Izraela, Jordanije in Egipta srečali na skrivaj, da bi sklenili mir, bi mislil, da sanjam. Če bi mi bilo rečeno, da bosta vodje Egipta in Jordanije ponudila Izraelu popoln mir v zameno za okupirana ozemlja, izmenjavo nekaterih ozemelj in simbolično vrnitev beguncev, bi mislil, da je prišel Mesija. Verjel bi v Boga, Alaha, kogarkoli, ki je tam zgoraj.
Pred nekaj tedni so razkrili, da sta se voditelja Egipta in Jordanije v resnici srečala s predsednikom izraelske vlade v Akabi, prijetnem obmorskem letovišču, kjer se stikajo tri države. Arabska voditelja, ki sta delovala kot dejanska predstavnika celotnega arabskega sveta, sta dala ponudbo. Benjamin Netanjahu ni odgovoril nanjo in je odšel domov.
Tako kot Mesija.
Donald Trump, vrhovni komedijant ZDA, je pred časom podal odgovor na vprašanje o rešitvi izraelsko-palestinskega konflikta. Njegov odgovor: dve državi, ena država, kar koli, o čemer se bosta obe strani strinjali. Lahko bi torej rekel: »Dve državi, ena država, tri države, štiri države, samo izberite!« Prav res, če živite v državi la-la, potem številu držav ni meja. Deset držav je prav tako dobrih kot ena država. Več držav, večje veselje. Morda je prav nevednež Trump potreben za prikaz, kakšne nesmisle je mogoče izreči glede teh možnosti.
Petega dne šestdnevne vojne sem napisal odprto pismo predsedniku vlade Leviju Eškolu. Prigovarjal sem mu, naj da Palestincem priložnost za vzpostavitev svoje države na Zahodnem bregu in v Gazi ter da bi bil Vzhodni Jeruzalem njihovo glavno mesto.
Takoj po vojni me je Eškol povabil na zasebni pogovor. Potrpežljivo me je poslušal, ko sem mu razlagal idejo. Na koncu mi je z dobrohotnim nasmeškom rekel: »Uri, kakšen trgovec si? Dober trgovec zahteva vse in ponuja malo. Potem pa baranta. Na koncu se nekje na sredi sklene kompromis.« Odgovoril sem: »Drži, a samo v primeru, da hoče nekdo prodati rabljen avto. V tem primeru pa spreminjamo zgodovino!«
Dejstvo je, da ni v tistem času nihče verjel, da bo Izraelu dovoljeno obdržati okupirana ozemlja. Pravijo, da generali bijejo zadnji boj. Isto drži za državnike. Dan po šestdnevni vojni so nam izraelski voditelji priklicali v spomin dneve po vojni leta 1956, ko sta ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower in sovjetski predsednik Nikolaj Bulgarin sramotno prisilila Davida Ben-Guriona, da preda vsa zasedena ozemlja. Zdi se, da je bila zgolj ena možnost. Ali ozemlja vrnemo nazaj kralju Jordanije Huseinu, čemur je bila naklonjena večina, ali pa jih predamo Palestincem, kar sem predlagal z nekaterimi somišljeniki, a smo bili v manjšini.
Spominjam se še enega pogovora. Minister za trgovino in industrijo Haim Zadok, premeteni odvetnik, je imel v knesetu zelo ognjevit govor. Ko se je seja zaključila, sem mu rekel: »Vi pa ne verjamete v besede, ki ste jih izrekli!« Z nasmehom je odgovoril: »Vsakdo lahko izvrstno govori o stvareh, v katere verjame. Umetnost je v tem, da govoriš izvrstno o zadevah, v katere ne verjameš!« Zatem je resno dodal: »Če nas bodo prisilili v to, da vrnemo vsa ozemlja, jih bomo vrnili. Če nas bodo prisilili, da vrnemo del ozemelj, bomo vrnili del ozemelj. Če pa nas ne bodo prisilili k vrnitvi česarkoli, potem bomo vse obdržali.« Zgodilo se je neverjetno. Predsednik Lydon Johnson in ves svet sta bila brezbrižna. Do danes nam je ostal ves izplen.
Ne morem se upreti skušnjavi, da ne bi spet ponovil stare šale. Takoj po ustanovitvi države Izrael se je Bog prikazal Davidu Ben-Gurionu in mu rekel: »Mojemu ljudstvu dobro služiš. Izreci željo in izpolnil ti jo bom.« Ben-Gurion je odgovoril: »Želim si, da bi bil Izrael judovska in demokratična država ter da bi obsegal vso deželo med Sredozemljem in reko Jordan.« Bog je vzkliknil: »To je pa še zame preveč! Vendar ti bom izpolnil dve od treh želja.« Od takrat naprej lahko izbiramo med judovskim in demokratičnim Izraelom na delu želenega ozemlja, demokratično državo v vsej deželi, ki pa ni judovska, ali pa judovsko državo v vsej deželi, ki ne bo demokratična. Po vsem tem času je to še vedno izbira, s katero se soočamo.
Judovska država v celotni deželi pomeni apartheid. Izrael je vzdrževal prijateljske odnose z rasističnimi Afrikanerji v Južni Afriki vse do njihovega poraza. Ustvariti takšno državo tukaj pri nas bi bila popolna norost. Privrženci politike priključitve zasedenih ozemelj pa imajo asa v rokavu: priključili bi Zahodni breg, ne pa tudi območja Gaze. S tem bi bila vzpostavljena država z vsega 40-odstotno palestinsko manjšino. V takšni državi bi divjala nenehna intifada.
Toda v realnosti so tudi to pobožne želje. Gaza ne more biti za vedno ločena od Palestine, ker je bila že od nekdaj del dežele, zato bi morali tudi njo priključiti. S tem bi ustvarili državo z rahlo arabsko večino. Ta večina bi bila oropana narodnih in civilnih pravic in bi zelo hitro rasla. Takšna situacija bi bila na dolgi rok nevzdržna, zato bi bil Izrael prisiljen dati Arabcem volilno pravico.
Utopični idealisti bi bili nad takšno rešitvijo navdušeni. Kako čudovito! Načelo ene države! Demokracija, enakost in konec nacionalizma. Ko sem bil mlad, sem tudi sam upal na takšno rešitev, a me je življenje streznilo. Vsakdo, ki živi v tej deželi, ve, da je to popolnoma nemogoče. Naroda bi se tepla med seboj. Vsaj prvih sto ali dvesto let.
Nikoli nisem videl podrobnejšega načrta o tem, kako bi takšna država delovala. Razen enkrat: Vladimir Jabotinsky, briljantni vodja sionistične skrajne desnice, je leta 1940 zaveznikom napisal takšen načrt. Če bi bil predsednik države Jud, je odredil, bi bil premier Arabec. In tako naprej. Jabotinsky je nekaj mesecev pozneje umrl in skupaj z njim tudi njegov načrt.
Sionisti so prišli sem, da bi živeli v judovski državi. To je bil njihov prevladujoči motiv, zato si ne bi znali predstavljati, da bi bili samo še ena judovska manjšina. V takšnem položaju bi se počasi izselili, tako kot so se Afrikanerji. Takšna migracija v ZDA in Nemčijo se pravzaprav neopazno že dogaja. Sionizem je bil vedno enosmerna cesta proti Palestini. Takšna »rešitev« bi jih pognala v drugo smer.
Resnica je ta, da nimamo izbire. Edina prava rešitev je precej oblateno načelo »dveh držav za dve ljudstvi«, ki je bilo že velikokrat razglašeno za mrtvo. Samo ta rešitev ali pa se bosta ljudstvi uničili. Kako se torej Izraelci soočajo s to realnostjo? Na izraelski način, torej tako, da se z njo sploh ne soočajo. Še naprej živijo iz dneva v dan in upajo, da se bo težava sama odstranila.
Mogoče pa bo Mesija le prišel.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
