Most med gluhimi in slušečimi

» Šele pozneje sem se začel zavedati prednosti zaradi zmožnosti komuniciranja z gluhimi.«

Objavljeno
31. julij 2012 06.36
Posodobljeno
31. julij 2012 09.00
Tomaž Pahovec
Tomaž Pahovec

S tem zapisom bom poskusil osvetliti vzroke za nekatere lastnosti, ki me obremenjujejo že vse življenje. V besedilu bom opisal zanimivosti iz literature na temo o otrocih gluhih staršev in dodal lastne izkušnje. V sklepu pa bom povzel še misli enega izmed takšnih otrok, gospoda Petra iz knjige Mother Father Deaf (Gluha mati in oče, Preston, 1995), ki lepo ponazarja moje misli.

Hoffmeister (2008) piše, da se 90 odstotkov slišečih otrok rodi gluhim staršem in pojasni njihovo razdvojenost med slišečim svetom in svetom gluhih. Prav ti otroci so most med komunikacijo slišečih in oseb z okvaro sluha. Dragocena je tudi izkušnja tolmačke Natalije Rot, ki je dejala, da se spominja, kako je kot otrok s starši hodila v trgovino, na banko, zavarovalnico in bila prav ona, čeprav še otrok, njihov most s sli šečim svetom (Leban, 2011).

Tudi sam sem bil takšen most in sem že v zgodnjih letih otroštva prevajal govor, o katerem nisem veliko vedel, ki mi je bil nerazumljiv ali je bil celo osebne narave. Tako sem na nekaterih področjih hitreje odrasel in obratno. Intervjuvanec g. Jacobs je za New York Time (Collins, 1986) poročal, da tolmačenje v mladih letih lahko privede do hitrejše zrelosti in samostojnosti otroka, vendar se hkrati izgubi pristno obdobje otroškega odraščanja.

Hoffmeister govori, da otrok iz gluhe družine težje loči in prepozna pravila obnašanja, saj doma živi v kulturi gluhih, zunaj doma pa v kulturi slišečih. Dodaja, da se nekateri izmed otrok znajdejo ali delajo tovrstne premike hitreje in obratno. Prav tako se ta otrok ne vključuje popolnoma niti v skupino slišečih niti gluhih, temveč živi v svoji podskupini, ki je sestavljena iz dveh različnih kultur.

Hoffmeister poudarja meje med svetom gluhih, ki tožijo, da je slišeči svet zanje slab, da je znakovni jezik pomemben in svojevrsten, da ne razumejo slišečih, težko berejo in pišejo ter da sta tako verbalni jezik kot jezik kretenj jezika gluhih. Slišeči pa, nasprotno, mislijo o gluhoti kot o slabem stanju in se ne zanimajo za znakovni jezik; zanje je pomembno le to, da nekdo pozna slovnico jezika ter da veliko bere in piše. Oseba se težko odloči o pravilni izbiri, saj je poudarek vedno na vzorcih skupine ljudi, in ne na posamezniku, ki preseže meje svoje skupnosti (Paulston v Ladd, 2003).

Lastne izkušnje

Moja mati , s katero sem preživel največ časa, mi je izpolnila potrebe po hrani, ljubezni, varnosti in drugem, ni pa mi dala prave vzgoje, vzorcev slišeče kulture, izobraževanja in podobno. To toplino, pristen odnos, skrbnost in pozornost, ki mi jo je dajala mati, sem vedno iskal drugod, zato še danes želim biti v skupini v središču pozornosti ali obravnavan individualno. Velikokrat se mi dogaja, da drugim govorim o gluhoti svoje družine. To večkrat izzove dodatna vprašanja in razlage ter je včasih obremenjujoče (Hoffmeister, 2008).

Sam z veseljem ozaveščam te ljudi in opažam sočutje in žalost, ko jim omenim svoje odraščanje z gluhimi starši. Slišeči me večkrat vprašajo »Ali lahko gluhi ljudje vozijo avto?« in podobno. Hitro odvrnem, da zaradi gluhosti še niso nujno nesrečni, se ne smilijo sami sebi in so nesposobni opravljati navadne stvari.

Prav tako se razlikujejo pravila in običaji gluhih od slišečih pri spoznavanju nove osebe. Po razpravljanju o tej temi s svojo izbranko Judit sva ugotovila, da v zvezi s predstavitvijo in zanimanjem za novo osebo. Ker je v Sloveniji znakovni jezik drugačen od jezika slišečih (Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2011), je ta bolj opredeljen na bistvo, zato velikokrat pri predstavitvi sebe poudarim svoje glavne značilnosti, ki se navezujejo na osebno in poslovno področje ter izobrazbo. Pogosto pa ne vzbudim pravega zanimanja, saj se slišeči ljudje večkrat predstavljajo v šali, metaforično ali zgolj samoumevno. Ob tem se nama z Judit postavlja vprašanje: Kaj in kako je pravilno?

Velikokrat se spravim v neroden položaj zaradi neposrednih vprašanj in odpiranja tabu tem za pogovor. Ugotavljam, da je bil to moj način komuniciranja z materjo in njenimi prijatelji: šalili smo se na račun svoje intimnosti in intimnosti drugih. Kot otrok sem in še danes vodim gluhe skozi vsakdanje zadeve ter jim pripovedujem, kaj je prav in kaj ne. Kadar vidim kakšno nepravilnost ali možnost izboljšave pri slišečemu človeku, to izrazim jasno in neposredno , a pri tem človeku pogosto izzovem jezo in celo sovraštvo.

Hoffmeister pa mi je odprl oči tudi z razlago, povzeto iz dela Jurney Into a Deaf World (Potovanje v svet gluhih), s katero razloži neznanje pravilnih kretenj otrok gluhih staršev. Pove, da gluhi starši s svojim slišečim otrokom večinoma govorijo verbalno in minimalno uporabljajo znakovni jezik, hkrati pa od njih pričakujejo, da znajo uporabljati govorico gluhih. V takšnih primerih mi je mati večkrat dala vedeti, da ne znam pravilnih kretenj, in svojim prijateljem govorila, da se nisem sposoben naučiti znakovnega jezika; ob tem sem se seveda počutil manjvrednega.

Hoffmeister opisuje, da bolj ko si oddaljen od sveta gluhih, manj konfliktov imaš znotraj sebe, vendar v tem primeru izgubljaš stik s svojimi koreninami in se zato težje opredeliš. Ker je svet slišečih dominanten, se je težko odločiti, kateri kulturi posvečati več pozornosti; ker živiš med obema, se težje izpopolniš v eni sami. Vse to pa vodi v konflikte in s temi težavami se bojujemo vse življenje.

Tako naj bi otroci gluhih staršev med odraščanjem postali konfliktne osebnosti in se dobro razumeli le s sebi podobnimi ljudmi. Hoffmeister še omenja, da otroci gluhih staršev radi bežijo iz težkih situacij in da se v drugačnem okolju radi spopadejo z novimi izzivi ali pomagajo drugim. V tem primeru lahko povzamem svojo izkušnjo z »bežanjem« v druge države, kjer pa sem le eno vrsto težav zamenjal z drugo – borbo za preživetje. Sam sem se moral preizkusiti v težkih situacijah, da sem lahko spoznal meje mogočega, o katerih mi ni bilo povedano doma.

Od strahu do ponosa

Iz osebne izkušnje bi rad omenil še strah, ki sem ga doživljal v zgodnjih najstniških letih. Dogajalo se je v času, ko sem obiskoval šolske klopi, ko sem začenjal razmišljati in razumeti drugačnost svojih staršev v primerjavi s starši drugih. Preplavljali so me neobvladljivi in namišljeni trenutki sramu, drugačnosti, posmeha in podobno. Velikokrat sem se pretvarjal, skrival, lagal in se izgovarjal, da bi se izognil sooče nju staršev z drugimi, čeprav je večina vedela za invalidnost mojih staršev. Zgodilo se je celo, da sem na ulici zanalašč prezrl svojo mater , ko sem bil v družbi prijateljev. Kadar pa sem bil v družbi gluhe osebe, sem vedno opazil veliko pogledov mimoidočih in takrat sem začel razmišljati, kako nas drugi prezirajo in obrekujejo.

Ko pa sem se začel zavedati svojih prednosti zaradi znanja znakovnega jezika in zmožnosti komuniciranja z osebami, ki jih je težko razumeti, je prav ista situacija postala priložnost, da sem drugim lahko pokazal svoje znanje; s ponosom sem se začel družiti z gluhimi osebami v javnosti in poglede mimoidočih občutil kot občudovanje. Kljub temu pa moram omeniti, da slišim podobne stvari o drugih otrocih gluhih staršev, ki delajo podobne napake; in najbolj žalostno je, da to slišim prav od staršev samih.

Tolmačka Nataša Kordiš me je lani spomladi opozorila tudi na navado gluhih, da se vsilijo v pogovor drugih gluhih oseb, tako da ena izmed njih izpade iz pogovora in se zato vsili v drugi par ali skupino. Tako se nadaljuje »razbijanje« pogovorov. Pozneje sem se v društvu gluhih Koper in Ljubljana večkrat postavil v kot prostora in opazoval tovrstno igro gluhih. Ob tem so se mi potrjevale teze gospe Kordi; dognal sem, zakaj sem nepotrpežljiv.

Naj sklenem z izjavo intervjuvanca Petra iz knjige Mother Father Deaf: »Srečen sem. Imel sem možnost živeti in odraščati v kulturi gluhih in jo izkusiti kot le malokdo. Nekaterih stvari, ki sem jih pri tem spoznal, mnogi še danes ne vedo. Moje življenje je zaradi odraščanja z gluhimi starši bogatejše. Kljub omejitvam so vztrajali in živeli naprej. Naj pomembneje pa je, da je bilo v naši družini veliko ljubezni. Kaj več še lahko človek zahteva?«

Tomaž Pahovec, študent Fakultete za turizem