Moteče barve fasad je treba popraviti

Za nacionalni program kulture prostora in kakovosti naselij.

Objavljeno
05. avgust 2016 20.03
Zirovnica, barve fasad "mavricni onesnazevalci" 5.12.2011 foto: Crt Majcen
Viktor Pust
Viktor Pust
V času obletnice države je prav, da si postavimo vprašanje in vizijo: kakšno podobo slovenskih mest in krajev si želimo, da bo Slovenija lepša in urejena; da bo poselitev smotrna in skladna z značilnostmi pokrajine.

Problematiko slabe kulture prostora sem predstavil prvič na tem mestu že leta 2012 v članku Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko, v katerem sem opozoril na stihijski razvoj naselij in na skrajni čas za zakonodajne spremembe na tem področju.

Vsakdo lahko dela, kar hoče

Ker je delo pri spremembi prostorske in gradbene zakonodaje v sklepni fazi, želim ob tej priložnosti dodatno poudariti probleme v naseljih, ki kažejo, kako globoko je v Sloveniji zakoreninjena zavest, da lastnik v »svoji hiši ali stanovanju« lahko počne karkoli – ne da bi upošteval skupni javni interes za kakovostni videz naselja; in kako pomanjkljiva sta zakonodaja in delovanje inšpekcijskih služb na tem področju.

Nujno je, da se zavemo resnosti problema stihijsko grajenih objektov in posegov – še posebno v zadnjem času številnih nestrokovno vodenih prenov objektov – brez potrebne vloge arhitekturne stroke.

Vse bolj pa se poudarja tudi potreba po razvoju novih oblik dostopne stanovanjske gradnje, ki ustreza sedanjim merilom kakovosti.

Gre za problematiko kulture prostora in arhitekturne podobe Slovenije, ki je zapletena in večplastna.

Zato je prav, da v uvodu povzamem opredelitev arhitekture, ki je uveljavljena v EU (žal še ne v Sloveniji): da je arhitektura kultura grajenega prostora, načrtovanje objektov (vključno z značilnimi materiali in barvami fasad), njihovo skladno vključevanje v okolje, spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturne dediščine – v javnem interesu države.

Naloga arhitektov je, da skrbijo za strokovni nadzor ne le v času gradnje, ampak tudi po vselitvi stanovalcev, med vzdrževanjem in prenovo objektov. To je pogoj, da se ohrani kakovostni videz naselij.

Da bi opredelili vzroke za slabo stanje v Sloveniji in ugotovili, kaj bi bilo treba storiti, se je treba podrobneje spopasti s problematiko naselij.

Stihijski razvoj, uničevanje kakovosti naselij, slabi zakoni

V Sloveniji že dolgo – še zlasti v zadnjem desetletju – prevladuje stihijski razvoj oblikovanja individualne gradnje, ki s svojo pojavnostjo oziroma neupoštevanjem značilnosti okolja, tako glede oblike in barvne neusklajenosti, uničuje kakovostno identiteto slovenske krajine.

Spopadamo se s kritikami, da smo uničili pokrajinsko značilno gradnjo, da socialistične »kocke« z balkoni nadomeščajo »kolonialne vile« z betonskimi stebrišči, verandami, da domača drevesa ob hišah in brajde, ki so dajale senco in sadje, množično nadomeščajo eksotična drevesa in dolge vrste cipres; hkrati pa različni »ekološki« forumi, praviloma v tujini, razlagajo stare modrosti gradnje z domačimi materiali.

Tudi v kakovostno načrtovanih naseljih se pojavljajo nestrokovni in moteči posegi v škodo skupnega interesa.

V naselju terasastih objektov v Kosezah se, na primer, spopadamo s problemi številnih nedovoljenih posegov, da stanovalci pri prenovah samostojno odločajo o izbiri fasadnih barv, ne da bi upoštevali strokovno vlogo arhitekta za potrebno usklajenost v naselju (upamo, da se bo z nedavno zaščito soseske kot kulturne dediščine in s sanacijskim načrtom stanje izboljšalo).

Obstaja veliko kakovostno zasnovanih naselij, ki so zaradi pomanjkljive zakonodaje in neupoštevanja vloge arhitektov postala degradirana območja.

Razmere v zadnjih letih so celo bistveno slabše od razmer v preteklosti.

Imamo zakon, ki ne omogoča nikakršnega strokovnega nadzora arhitektov pri posegih in prenovah (razen v primeru zaščite kulturne dediščine).

Določila v občinskih prostorskih aktih so zaradi zakonodaje in nedelovanja inšpekcijskih služb v teh primerih popolnoma neučinkovita.

Prevlada delnih interesov nad javnim

Sedanje stanje je nevzdržno. Zaradi neurejenega odnosa med zasebnim in javnim interesom v naseljih in neupoštevanjem vloge arhitekturne stroke, katere naloga je prav zaščita javnega interesa. To je tudi bistveni razlog za kaotične razmere in slabo podobo slovenskega prostora.

Slovenija je edina država v EU, kjer je vloga arhitekta na tako nizki stopnji pri uveljavljanju svojega poslanstva.

Nerazumljivo je, da niti v predlogu predvidenih sprememb zakonodaje ni opredeljena ta bistvena vloga arhitektov.

Nujno je uzakoniti delo arhitektov na podlagi norm v EU in uveljaviti, da so vsi posegi, ki pomembno vplivajo na videz naselij, predmet javnega interesa in da se lahko izvajajo – v skladu z določili prostorskih aktov – le na podlagi dovoljenja in strokovnega nadzora. Potrebujemo večjo vlogo arhitektov pri dovoljevanju za graditev.

Veljavni sistem dovoljevanja za graditev je treba izboljšati, ker omogoča pridobitev dovoljenja tudi za projekte, ki nikakor ne dosegajo potrebne arhitekturne kakovosti in so večkrat celo v nasprotju z javnim interesom na tem področju.

Znano je, da na splošno kadri na upravnih enotah strokovno niso dovolj usposobljeni za presojo kakovosti arhitekturnih rešitev, kar je bistveno merilo z vidika javnega interesa pri umeščanju objektov.

Potrebujemo usposobljene občinske arhitekte

Potrebujemo nabor usposobljenih občinskih arhitektov, ki bodo zadolženi za kakovostni videz določenega območja in bodo v sodelovanju s pristojno administracijo soodločali pri izdaji dovoljenja za graditev.

Potrebujemo pa tudi delovanje inšpekcijske službe na ravni občine, ki bo v zvezi z občinskim arhitektom lahko pravočasno preprečevala nedovoljene posege ter skrbela za izvajanje sanacije degradiranih območij.

Potrebujemo programe za sanacijo degradiranih naselij.

V kritičnih primerih objektov z izrazito motečimi barvami fasad, recimo, je treba uveljaviti nujne sanacijske ukrepe.

Potrebujemo natečaje za idejne rešitve celostnih prenov degradiranih območij družinske urbane ali primestne gradnje, katerih rešitve bi bile podlaga za izvedbene rešitve posameznih investitorjev.

Potrebujemo razvoj novih tipov stanovanjske gradnje.

Potrebujemo razvoj dostopnih alternativnih načinov bivanja za mlade – predvidoma pri sanaciji degradiranih objektov.

Potrebujemo projekte za individualno gradnjo za značilna območja v Sloveniji, za rešitve zaselkov oziroma vasi.

Potrebujemo program razvojnih natečajev za tipologijo strnjene družinske in večdružinske gradnje, za arhitekturno urbanistične rešitve naselij v strategiji trajnostnega razvoja – z merilom zagotoviti dostopna stanovanja in možnosti za postopen razvoj uporabnih površine.

Najboljše možnosti, najslabše razmere

Potrebujemo Nacionalni program za kulturo prostora in stanovanjsko gradnjo – na izhodiščih trajnostnega razvoja, ki bo celostno reševal kakovost slovenskega prostora. Usmerjanje kakovosti nacionalnega prostora in ozaveščanje prebivalstva za javni interes je pomembna naloga vsake države.

Čeprav sodi Slovenija med države z najlepšimi naravnimi danostmi, je dejstvo, da ima med državami EU tudi najbolj neurejene razmere, ki se izražajo v stihijskem razvoju naselij. Razumljivo je, da je Slovenija na tem področju tudi najbolj zaostala država v EU.

Problematike, ki je zapletena, pa ni mogoče reševati le na enem ministrstvu, ampak na širši, nacionalni ravni, na podlagi usklajenega programa: ministrstva za okolje in prostor, ki je pristojno za prostorsko in gradbeno zakonodajo ter izvajanje Nacionalnega stanovanjskega programa,

in ministrstva za kulturo, ki je nosilec javnega interesa na področju arhitekture ter arhitekturne politike Slovenije, ki je v pripravi, pa seveda ob upoštevanju stroke, ki jo zastopa Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.