Tiskane izdaje
Poljska doživlja v zadnjem desetletju razcvet muzejev z novejšo družbeno in zgodovinsko tematiko. V prestolnici te vzhodnoevropske države z burno zgodovino so leta 2008 odprli Muzej varšavskega upora v prenovljeni zgradbi tramvajske elektrarne na kraju odločilnih medvojnih dogodkov. Pet let pozneje je na območju nekdanje varšavske židovske četrti zrasel sodoben in odprt Muzej Polin – muzej poljskih Židov, arhitekturni biser in ponos prebivalcev mesta. Lani je osvojil laskavo nagrado museum of the year award (EMYA), ki jo podeljuje Svet Evrope. V tej zvezi omenimo še Krakov, kjer letos praznujejo peto obletnico odprtja razstave »tovarne spominov«.
Mestni muzej v prenovljenih prostorih nekdanje Tovarne emajla Oskarja Schindlerja (Steven Spielberg je tu leta 1993 posnel film Schindlerjev seznam) nagovarja obiskovalca k refleksiji. Na sprehodu po gledališko rekonstruiranih ulicah medvojnega Krakova lahko prisluhne zgodbam poljskih in židovskih prebivalcev.
In spomnimo še na Vroclav, lansko evropsko prestolnico, kjer je iz opuščene tramvajske remize kot feniks iz pepela »vstal« Zgodovinski center Zajezdnia, pomembna točka za gradnjo samopodobe sodobnega mesta. Priče smo pripovedi o identitetah prebivalcev kulturno in etnično raznolikega mesta, razpetega med nemško in poljsko tradicijo.
Vse naštete kulturne ustanove veže skupni cilj pokazati poljskega človeka, slehernika, v vsakdanjem življenju, z vsemi njegovimi svetlimi trenutki in tegobami, njegovo strpnost in nestrpnost do drugih in drugačnih pa tudi neusahljivo moč in upor v odločilnih vojnih dogodkih in družbenih spremembah.
Preveč Evrope,
Ne da se torej skriti, da je na razstavi resnično več prostora posvečenega civilnemu prebivalstvu. Kulturni novinar in kritik Piotr Sarzynski se v poljskem tedniku Polityka sprašuje, ali ni pravi kraj za tak muzej prav na Poljskem, kjer je v drugi svetovni vojni padlo 5,3 milijona civilnih prebivalcev in 300.000 vojakov (v ZDA 1,7 milijona civilistov in 417.000 vojakov).
Ne glede na vsebinske in ideološke nesporazume omenjeni avtor priznava, da je razstava s strokovnega vidika in načina interpretacije brezhibna. V Gdansk bi morali po njegovem mnenju prihajati ne samo obiskovalci, ki jih zanima zgodba o drugi svetovni vojni, ampak tudi muzealci, ki iščejo odgovore na vprašanje, kako optimalno zgraditi zgodovinsko pripoved v 21. stoletju. Avtorji razstave se namreč niso vdali skušnjavi v zadnjih časih modernega »narativnega muzeja«, v katerem se z vpadljivimi scenografskimi postavitvami bolj rekonstruira in posnema, kot pa predstavlja izvirne ohranjene predmete iz preteklosti. Uspelo jim je ohraniti optimalno ravnotežje med tradicionalnimi eksponati in multimediji. Klasičnih rekonstrukcij je samo nekaj, zato pa toliko bolj učinkujejo na domišljijo obiskovalca. Na začetku je mogoče videti rekonstrukcijo značilne, živahne predvojne varšavske ulice, ki jo na koncu postavitve vidimo porušeno in požgano.
Že citirani avtor članka v Polityki poudarja, da oblikovalci razstave spretno in pametno vtkejo v glavno rdečo nit več čutne oblike predstavljanja, kako elegantno prehajajo od igranja na čustva do preciznega prikaza natančnih argumentov, od moči številk do izkušenj posameznikov, od javnega do zasebnega, od konkretnega do simboličnega. Vsak najde to, kar išče: ganjenost, vzhičenje, strah, znanje, pojasnilo in razumevanje procesov.
Odnos med obiskovalcem
Za kakovostno interpretacijo so potrebni štirje dejavniki: močna tema z močnim sporočilom, predstavljena naj bi bila na neformalen način s humorjem, določeno atmosfero in vključljiva zato, da ji obiskovalci zlahka sledijo. Tema mora imeti pomen za obiskovalca, razume jo lahko samo v kontekstu nečesa, kar že ve. In še: tema naj bi bila poosebljena, se pravi takšna, za katero je občinstvu mar, kar ceni in spoštuje. Človek, v našem primeru obiskovalec razstave, je vedno na to pozoren, četudi se tega ne zaveda. Freeman Tilden, oče interpretacije, je že pred več kot 60 leti v svojem prvem načelu dobre interpretacije povzel bistvo: »Vsaka interpretacija, ki se kakor koli ne nanaša na nekaj, kar je znotraj osebnosti ali izkušnje obiskovalca, bo sterilna.«
V široko zastavljeno, na trenutke zelo osebno obarvano pripoved Muzeja druge svetovne vojne v Gdansku se vključujejo vsi pomembnejši dogodki v drugih evropskih državah in na drugih celinah, kar izhaja iz celostnega koncepta novega muzeja. Obiskovalec vstopi najprej na »Pot do vojne«, v dogajanje pred letom 1939, v rojstvo totalitarizmov v Italiji, Nemčiji in Rusiji, v drugem delu doživi »Grozo vojne« in končno je priča »Dolgi senci vojne«, pripovedi o tem, kaj je vojna pustila za sabo: uničenje, sojenje v Nürnbergu, železno zaveso.
Obiskovalec se sreča tudi s podobami konflikta v Siriji, kar sicer ni neposredno povezano z drugo vojno, je pa nadaljevanje človeške tragedije med vojaškimi konflikti. V pripoved so avtorji razstave ponekod vtkali drobne zgodbe, nepovezane z velikimi vojnimi dogajanji, vendar pomembne za vsakdanje življenje med okupacijo. Seznanjajo nas z dejavnostjo izdajalcev in kolaborantov, uporabljajo humor in za poljskega človeka tako značilno satiro, nizajo ljubezenske zgodbe, zabavo, razvedrilo. Avtor članka v Polityki duhovito sklene, da je zgradba celotne postavitve podobna hišici iz kart. Odstranitev samo ene karte lahko poruši celotno precizno konstrukcijo. Celo arhitekturne rešitve v muzeju so bile načrtovane z upoštevanjem konkretnih tem in niti. Zato bi bila vsakršna korekcija ali odstranitev dela razstave, ki jo želijo desni politični kritiki, povezana z velikimi stroški pa tudi zapletena zaradi avtorskih pravic in pogodb z lastniki predmetov. Novi direktor je že zagotovil, da bo razstava ostala nespremenjena.
So časi absolutnih avtoritet res mimo?
In kaj se lahko slovenski muzealci naučijo iz te zgodbe? Spomnimo se časov izpred več desetletij, ko je vsak slovenski muzej, nacionalni, regionalni ali krajevni, imel v svojih razstavnih dvoranah tudi oddelek NOB, o katerem niso odločali samo muzejski strokovnjaki zavoda, ampak tudi ali zgolj politiki. Spomnimo se nesojenega Muzeja o osamosvojitvi, otroka desnih političnih aspiracij takratnega ministra za obrambo, ki naj bi zagledal luč sveta na ljubljanskem gradu. Kot rezultat tega rokohitrskega in nepremišljenega početja sta kasneje nastala tematsko in konceptualno med seboj povsem različna muzeja o vojni: Vojni muzej v Logatcu je nastal konec 20. stoletja iz zbirke militarij, ki jih je od leta 1955 zbiral zbiralec Janez J. Švajncer, in Park vojaške zgodovine v Pivki.
Sprašujem se, ali so muzeji v Sloveniji, z omenjenima vred, prisluhnili sodobnim načelom odprte in družbeno odgovorne kulturne ustanove, ki naj interpretira dediščino ne za, ampak skupaj z lokalnimi prebivalci, z zainteresirano javnostjo in s konkretnimi obiskovalci. Ali danes, ko uveljavljamo načela sodelovalne družbe in participativnega upravljanja (nekoč smo imeli samoupravljanje, a je bilo to bolj karikatura dobro zamišljene ideje), ti muzeji prisluhnejo zanimanjem, potrebam in željam obiskovalcev? Ali se v dobi spleta, ko vsak dan pridobivamo nova spoznanja in jih delimo, te javne kulturne ustanove še vedno obnašajo kot avtoritete?
Obiski nekaterih sodobnih slovenskih muzejev, od najmanjših, lokalnih, pa vse do nacionalnih, nas lahko prepričajo, da so časi absolutne avtoritete mimo, a gdanski Muzej druge svetovne vojne nas opozarja, da se lahko tudi v Sloveniji vrnejo. Zato moramo biti na to z vsemi strokovnimi argumenti, humanističnimi vrednotami ter etičnimi normami pripravljeni.
Mag. Borut Rovšnik, muzejski svetnik, muzeolog
––––––Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
