Tiskane izdaje
Enajsti september 2001 se vsaj na prvi pogled ne zdi takšen dogodek, da bi ga bilo treba obravnavati kot del zgodovine nacionalizma, zlasti če upoštevamo jasno izražene globalne ambicije Al Kaide. Vendar se nam zdaj, ko smo po začetnem šoku in zmedi začeli razmišljati bolj umirjeno, teroristični napad upravičeno čedalje bolj zdi kot eden izmed številnih drugih mejnikov nacionalizma.
Zdaj ne razmišljamo več tako, kot so mnogi razmišljali takoj po napadih, ko so bili prepričani, da se za takšna dejanja lahko odločijo samo neracionalni in necivilizirani ljudje ali pa predstavniki neke popolnoma drugačne civilizacije – predmoderne, nerazsvetljene in zelo »tradicionalne« (z drugimi besedami: nerazvite) civilizacije. Prav takšen islam z negativnimi lastnostmi, prevladujoča religija v gospodarsko zaostalem delu sveta, je po mnenju nekaterih spodbudil napade 11. septembra 2001.
In ker so tisti, ki so verjeli takšnemu razmišljanju (torej skoraj vsi, ki so svoje mnenje glasno izrazili), prepozno spoznali, da je njihovo stališče pravzaprav žaljivo, so pogovori o tej temi v zadnjih letih povzročali nove neprijetne spore.
Z nobenim evfemizmom ni mogoče nežaljivo namigovati, da je katera od velikih svetovnih religij pravzaprav morilska, neracionalna ideologija, ki ni sprejemljiva za sodobne, civilizirane ljudi. Kljub temu sta dve različni ameriški vladi namigovali prav na takšno predpostavko – in jo pri svojih odločitvah tudi dosledno upoštevali.
Gibalo razvoja
Če bi pri razmišljanju o tragediji 11. septembra 2001 in tako razširjenem političnem pojavu, kakršen je mednarodni terorizem, upoštevali tudi druge zgodovinske tragedije v zadnjem stoletju, bi se lahko prepričali, da z religijo ni mogoče pojasniti tega dogodka. In prav tako bi se lahko prepričali, da je na tragedijo očitno vplival nacionalizem.
Nacionalizem je bil najpomembnejše gibalo razvoja na Zahodu vse od začetka moderne dobe. Zgodovinarji ugotavljajo, da je vplival na elizabetinsko Anglijo (v njej so nastale primerne razmere za upor puritancev in izseljevanje v Ameriko), in čedalje odločneje priznavajo, da je spodbudil tudi francosko revolucijo in ruske revolucije.
Kitajski raziskovalci začenjajo pisati o tem, da je očitno navdihoval tudi Mao Zedongov boj proti Kuomintangu (njegovi predstavniki so ga odkrito poimenovali »nacionalistično gibanje«) in politika ljudske republike. Prav tako ni treba biti zelo pronicljiv raziskovalec zgodovine, da bi razumeli, da je nacionalizem vplival na Hitlerjev nacionalni socializem in torej na drugo svetovno vojno.
Pravzaprav bi morali biti presenečeni, če nacionalizem ne bi navdihoval dejanj ljudi, saj je vendar odločilno kulturno utemeljil moderno dobo in ustvaril ogrodje njene družbene zavesti. In prav zato, ker nacionalizem določa, kako razmišljamo, lahko njegov vpliv na pojave, pri katerih ni takoj očitno, da je nanje res vplival nacionalizem (denimo napade Al Kaide leta 2001), hitro prezremo.
Večina nacionalistov se praviloma nima za nacionaliste. Kot vsi drugi so tudi oni prepričani, da je njihov nacionalizem naraven pojav in ga ni treba posebej poudarjati. Vendar bi vsi razmišljajoči ljudje po kratkem samoizpraševanju morali priznati, da smo vsi nacionalisti – čutimo, razmišljamo in se odzivamo na dogodke okoli sebe tako, kot to določa nacionalizem.
Posvetna vizija
Nacionalizem je posvetna vizija (tudi če pri svoji retoriki omenja religijo), ki deli ljudi na suverene skupnosti, sestavljene iz enakopravnih članov. Zaradi ideje o enakopravnosti članov nekega naroda (ti pripadajo samo svojemu narodu) je položaj vseh članov povzdignjen na položaj elite in odvisen od dostojanstva naroda kot celote.
Vsi narodno ozaveščeni ljudje morajo zato zagovarjati in braniti dostojanstvo svojega naroda, ki ga vrednotijo s položajem ali ugledom naroda v primerjavi z drugimi narodi. Prav zato je boj za narodov ugled odločilno vplival na mednarodno politiko v dvajsetem stoletju.
Če pojasnimo nekoliko podrobneje: napadalci v številnih mednarodnih spopadih v tem obdobju so se odločili, da bodo ukrepali, ker se jim je zdelo, da so drugi prizadeli dostojanstvo njihovega naroda. Pravzaprav tega naroda niti ni bilo treba zares prizadeti; dovolj je bilo, da je ta narod začel verjeti, da ga je drugi narod nadvladal.
V razviti sodobni družbi, kakršna je, denimo, nemška, lahko intelektualci brez zadržkov odkrito uporabljajo nacionalistični jezik, ko poskušajo narodno ozaveščeno javnost prepričati, da se je treba upreti pojavom, ki ogrožajo ugled njihovega naroda. V družbi, v kateri so narodno ozaveščeni samo dobro izobraženi ljudje (denimo na arabskem Bližnjem vzhodu), pa je treba, prav nasprotno, prepričevati ljudi s tradicionalnimi argumenti. Na Bližnjem vzhodu je takšen tradicionalen pristop povezan z islamom, zato so grožnje ugledu naroda označene za grožnje islamu.
Nekateri narodi se ne počutijo ogrožene zaradi navideznih žalitev narodovega ugleda, saj se jim zaradi različnih zgodovinskih razlogov zdi, da so večvredni od drugih. Če pa je njihov ugled res ogrožen, lahko občutek ogroženosti odločilno vpliva na njihova dejanja. Zakaj bi bili sicer državljani vseh razvitih držav tako obsedeni s svojo ekonomsko konkurenčnostjo? Kaj nam ni dovolj, da nam nič ne manjka? Zakaj se nam mora goditi bolje od drugih?
Zakaj se, denimo, Američani počutijo ogrožene zaradi miroljubnega gospodarskega vzpona Kitajske (tako kot se jim je zdelo, da jih ogroža japonski gospodarski uspeh v osemdesetih letih prejšnjega stoletja)? Če Američani ne bi bili več »številka ena«, bi se jim zdelo, da so drugi prizadeli njihovo dostojanstvo. Prav to je bistvo vseh težav.
Tudi Kitajsko zdaj navdihuje nacionalizem, ki se bo pri 1,3 milijarde ozaveščenih ljudi v prihodnje gotovo še okrepil. Ameriški mednarodni položaj je resnično ogrožen, vendar so Američani, zaslepljeni s svojim ugledom, prepričani, da se lahko do Kitajske še vedno vedejo kot do manjvredne države. Kitajce za zdaj morda še vedno preveč zanimajo domače težave, da bi se zmenili za takšne žalitve, vendar jih je nespametno namerno žaliti.
Američani niso pravilno doumeli, kaj je spodbudilo napade 11. septembra 2001, zato so ZDA začele dve zelo dragi vojni, s katerima niso premagale svojih sovražnikov, Bližnji vzhod pa je danes bolj nestabilno območje kot kdaj prej. ZDA se tudi ne zavedajo povezav med nacionalizmom in dostojanstvom na Kitajskem ter jih ne upoštevajo pri svojih medsebojnih odnosih s Kitajsko. Prav takšna nevednost pa lahko še bolj ogrozi njihove interese.
Project Syndicate, 2012
Liah Greenfeld je profesorica politologije in sociologije, direktorica inštituta za napredek družboslovnih ved na univerzi v Bostonu ter avtorica knjige Nationalism: Five Roads to Modernity (Nacionalizem: pet poti do sodobnosti).
