Najstarejši trik avtokracije

Madžarski parlament je 30. marca pod okriljem pandemije koronavirusa dovolil premieru Viktorju Orbánu uporabo izrednih odlokov. Za nedoločen čas zdaj lahko preklicuje zakone in vlada z odlokom.

Prav tako ne bo novih nadomestnih volitev, posameznikom, ki širijo to, kar vlada imenuje »neresnica« ali »izkrivljena resnica« in ni skladno s prizadevanji zaščititi ljudstvo pred pandemijo, grozi do pet let zaporne kazni. Teoretično bi parlament z dvetretjinsko večino lahko razveljavil zakon, vendar se to ne bo zgodilo, saj Orbánova stranka v njem prevladuje. V praksi bo Orbán torej vladal z izrednimi odloki, kolikor dolgo bo želel.

Številni opazovalci so to interpretirali kot začetek konca madžarske demokracije. To sicer ni čisto pravično, saj je Orbán madžarsko demokracijo ubil že pred časom.

Vodilni strokovnjaki hibridnih režimov sicer že dolgo trdijo, da Madžarska nikoli ni bila demokracija, temveč »tekmovalen avtoritarni« režim oziroma »izvoljena avtokracija«. V zadnjem času so se temu mnenju pridružili tudi mednarodni ocenjevalci z degradacijo Madžarske, ki je tako postala prva država članica EU, ki je agenciji Freedom House in V-Demni ne štejeta več za svobodno državo. Če je torej Madžarska že bila avtokracija, se je s sprejetjem izrednih odlokov res še kaj spremenilo?



Čeprav je res, da je Orbán na Madžarskem že do zdaj vladal z malo omejitvami, pa zadnji dogodki pomenijo veliko spremembo. S svojo zadnjo potezo je Orbán opustil vsakršno sprenevedanje, da je demokratični vodja. Njegova samoudar je tako drzna, da bo povzročila zaostritev odnosov z EU in bi lahko potencialno ogrožala sam Orbánov udoben položaj, ki si ga je zase ustvaril kot član Evropske ljudske stranke Angele Merkel in kot prejemnik ogromnih EU olajšav, ki jih deli s svojimi privrženci.

Uporaba izrednega stanja za uporabo izrednih odlokov je vsekakor eden najstarejših trikov avtokracije. Vendar če pomislimo, da se je Orbánova oblast na Madžarskem zdela bolj ali manj trdna že pred tem, zakaj je tvegal in tako nasilno zamajal ustaljeni red?



Da bi razumeli Orbánov zadnji poseg moči, moramo upoštevati dejavnike, kot so motivi, možnosti in priložnosti. Z dvetretjinsko večino v parlamentu, vrhovnim sodiščem, polnim strankarskih privržencev, in močnim nadzorom nad vsemi plastmi vladne moči je Orbán že dolgo imel možnost, da se imenuje in postavi kot diktator. Pandemija mu je dala motiv in priložnost, da to končno tudi stori.

Že več let Orbánova vlada slabo obvlada madžarski zdravstveni sistem in vanj tudi nezadostno vlaga. Pod pritiski sedanje krize sistem lahko propade. Napake v zdravstvenem sistemu bi lahko privedle do oglašanja opozicije, zato je bilo za Orbána tako pomembno, da je utišal še tistih nekaj neodvisnih medijskih hiš na Madžarskem.

Poleg tega je bila legitimnost sistema večinoma trdno zasidrana v njegovem (navideznem) gospodarskem uspehu, ki bi se kot posledica recesije zaradi koronavirusa in zloma neposrednih tujih investicij lahko ustavil. Ob sprejetju novega zakona o pogojevanju pravne države se je Orbán pri nastajanju novega proračuna EU seznanil tudi s tem, da bi EU lahko omejila stekanje velikodušnih subvencij v žepe njegovih podpornikov že pred sedanjo krizo.

Zaradi potencialnega stagniranja gospodarstva in manjše radodarnosti EU je potreboval nove vire prihodkov za ohranjanje svoje »mafijske države«. Peter Kreko poudarja, da je Orbánova vlada z uporabo interventnih sil vzpostavila »posebno vojaško enoto za nadzor 140 podjetij, ki zagotavljajo nujne storitve«. Po načrtu režima naj bi vlada prevzela lastniški delež v podjetjih, ki jim bo v času krize pomagala. Pod farso krize bi Orbán lahko prevzel nadzor nad domačimi in tujimi podjetji ter jih dal v upravo Fideszevim podpornikom.



Poleg tega bi Orbán krizo lahko uporabil za legitimacijo svoje avtoritativne vladavine in tako usodno diskreditiral EU kot unijo liberalnih demokracij. Če bi Orbána zanimalo zgolj to, da ostane na oblasti, bi se morda vzdržal tako očitne zavrnitve demokracije. Vendar so njegove ambicije večje. Prikazati hoče svojo nedotakljivost in drugim s podobnimi težnjami pokazati, da je znotraj Evrope mogoče vzpostaviti avtokracijo in odnesti celo kožo.
 

Priložnost

Kriza zaradi koronavirusa ni le povečala Orbánove motivacije, da izrabi diktatorsko moč, pač pa mu je ponudila tudi idealno priložnost za to. Med utrjevanjem svojega avtokratskega režima v zadnjih desetih letih je nenehno računal na druge krize, s katerimi je bila Unija zaposlena – od krize evroobmočja do migracijske krize in brexita.

Orbán stavi na to, da bodo drugi evropski vodje zaposleni z ukvarjanjem z epidemijo in gospodarsko krizo ter ne bodo zahtevali, da se politični vrh postavil proti njemu. Ob tem mu je jasno, da bi bila največja kazen, ki bi jo EU lahko uvedla proti njegovemu režimu, prekinitev dotoka denarne pomoči, kar bi v teh kriznih časih zelo pokvarilo ugled EU.
 

Se bo Evropska unija končno odzvala?

Prvi odzivi evropskih vodij kažejo, da se Orbán ni motil, ko je računal na to, da lahko nekaznovan vzpostavi diktaturo.

Predsednica evropske komisije Ursula von de Leyen, ki je prišla na oblast z Orbánovo pomočjo in ki je v preteklosti že ovirala poskuse omejiti njegov režim, je dala neprepričljivo izjavo, v kateri ni imenovala ne Orbána ne Madžarske. Obljubila je le to, da bodo »v duhu sodelovanja spremljali uporabo izrednih razmer v vseh državah članicah«.

Trinajst vlad držav članic je sicer izdalo ostreje napisano skupno izjavo, vendar tudi oni niso poimenovali Orbána kot tudi niso podprli specifičnih akcij, komisijo so zgolj pozvali k »nadzoru« izrednih ukrepov držav članic in svet ministrov k temu, da o zadevi razpravljajo »ob primernem času«.

Najpomembnejši odzivi so prišli iz kroga Orbánove politične skupine Evropske ljudske stranke, kot so vodilni finske nacionalne koalicijske stranke ali danski konservativci, ki so zahtevali Orbánovo odstranitev iz skupine in njene frakcije znotraj evropskega parlamenta. In če je CDU Angele Merkel dolga leta podpirala Orbánovo vlado, je Norbert Röttgen, eden njenih potencialnih naslednikov, jasno povedal, da Orbánova dejanja niso sprejemljiva.

Čeprav pretekle izkušnje kažejo, da na koncu vodje evropske ljudske stranke ne bodo prenehali podpirati njihovega najljubšega avtokrata, se tokrat lahko zgodi, da bo zaradi svojih dejanj moral zapustiti sredinsko desni blok. Ampak Orbán je že uvidel, da njegov režim lahko vzdrži tudi brez podpore Evropske ljudske stranke.

Tesne odnose goji s poljsko vlado PiS in drugimi skrajno desnimi strankami, kot je Salvinijeva Liga. Prepričan je, da EU ne bo nehala pošiljati denarja, na katerega se opira njegov režim, in da lahko drži fige domnevnim evropskim demokratskim vrednotam skoraj brez strahu pred resnejšimi sankcijami.

***
R. Daniel Kelemen je profesor političnih ved in prava na univerzi Rutgers