Tiskane izdaje
Na Centru za socialno delo Ljubljana Center že več let izvajamo program za mlade. Zadnja leta smo razvili prakso, ki temelji na poglobljenem, kontinuiranem večplastnem delu, večinoma v skladu s pristopom, ki ga je razvil dr. Bernard Stritih s sodelavci.
Pomembni so, denimo, poletni tabori z mladostniki in prostovoljci v dolini reke Dragonje v slovenski Istri, organizirani po konceptu socioterapevtskih kolonij. Pri izvedbi programa že več let sodelujemo z društvom Izida. V svoje delo vključujemo zunanje pogodbene sodelavce in prostovoljce. Izvedbo programa s finančno podporo omogočajo Urad za mladino pri Mestni občini Ljubljana, ministrstvo za delo družino in socialne zadeve ter donatorji.
V program vključujemo mladostnike, ki jih srečamo pri rednem (socialnem) delu, mladostnike, ki jih k nam napotijo šole, mladostnike, ki pridejo do nas s posredovanjem vrstnikov, ki se že udeležujejo naših aktivnosti in druge.
Proti socialni izključenosti
Večina tistih, ki jih pritegnemo v naše dejavnosti, ima različne težave v odraščanju, nekatere primanjkljaje na ravni doživljanja, čustvovanja in vedenja, manjši del pa ne odstopa od povprečnih vrstnikov. Ne majhen del mladostnikov v svojem okolju že kaže prve znake težav, s katerimi se srečujejo v življenju. Trudimo se, da se pri njih ne bi razvila socialna izključenost. Čas, ki ga preživijo v naših dejavnostih, pri nekaterih mladostnikih izpodriva čas, ki bi ga sicer preživeli na ulici.
Ko se srečujemo z mladostniki, vzpostavljamo stik tudi z njihovimi starši. To nam omogoča uvid v stisko celotne družine, s katero se mladostniki spopadajo v svojih medosebnih odnosih, in v stiske, s katerimi se srečujejo v interakciji z okoljem.
Mladostnik v procesu odraščanja, torej v času končevanja osnovne šole, navadno začne zapuščati svojo primarno družino. Začne se počutiti utesnjen v vlogi, ki mu je bila dodeljena kot otroku in potomcu svojih staršev. Starši mu najpogosteje težko ponudijo drugačno vlogo, kakor sta mu jo, saj je njun otrok, ne pa vrstnik, prijatelj; zanj sta tudi še vedno odgovorna.
Zdravi družinski temelji
Odraščajoči kmalu spozna, da doma še dolgo ne bo mogel imeti oziroma se naučiti druge življenjske vloge kot tiste, ki jo že dobro pozna. Zato se v tem obdobju obrne k vrstnikom. Med njimi dobi poleg drugega tudi možnost učenja novih socialnih vlog, vlog odraščajočega mladostnika, ki je sposoben sprejemati nase že kar veliko odgovornosti in samostojnega odločanja v življenju. Vrstniška skupina mu postane, poleg družine, druga (po njegovem trenutnem občutju pogosto celo prva) referenčna socialna skupina.
Če je družina pred tem odigrala svojo vlogo, ta razvoj in prehod pri mladostniku poteka bolj ali manj skladno, z obvladljivimi težavami tako za mladostnika kot za starše. Če so bili družinski odnosi taki, da je vsak član družine smel in znal izražati svoje potrebe in želje ter bil pri uveljavljanju le teh primerno upoštevan in učinkovit, pomeni, da potrebe enega ali nekaterih v družinski skupnosti niso prevladovale nad potrebami drugega ali nekaterih drugih članov družine, je mladostnik razvil zdravo osnovo, na podlagi katere bo znal usmerjati svoj osebnostni razvoj skozi obdobje odraščanja.
Če pa družinska skupnost ni bila takšna, da bi mladostnik iz nje lahko odšel primerno opremljen za vožnjo po »brzicah življenja«, je odraščanje zanj precej težje in občasno celo nekoliko nevarno.
Odrasli vemo veliko o čereh in nevarnosti vsakdanjega življenja, še posebno v urbanih okoljih. Mladostnik, ki začne prezgodaj zapuščati svojo družino, ker se v njej ne počuti dobro, se bo zelo verjetno kmalu zapletel v neprimerna druženja in neprimerne aktivnosti, čeprav zanje niti vedel ni, ko je začel odhajati iz družine.
Slepa ulica neresničnih podob
Če je bil odnos med njim in starši pred tem slab, pogosto ne bo hotel ne slišati ne upoštevati opozoril in omejevanj staršev. V urbanih okoljih je neformalen socialni nadzor izgubil svojo moč. Če ga je izgubila tudi posameznikova družina, ga je najbrž tudi šola. V program se trudimo vključiti mladostnike, ki so začeli prezgodaj odhajati od doma.
Potrošniška naravnanost družbe in virtualizacija, ki jo prinaša sodobni način življenja, ustvarja namišljene poti, pogosto bolj stranpoti – v slepe ulice projekcij neresničnih podob o srečnem življenju (če, denimo, dobiš ali kupiš točno določen izdelek) ter svet računalniških iger in omrežij. Otrokom mikavne ponudbe jih pogosto vodijo v odtujen namišljeni svet.
Odraslim nam je to bolj ali manj jasno, zato načrtujemo dejavnosti za mlade na način, o katerem menimo, da bo otrokom in mladostnikom omogočil, da bodo ostali notranje ustvarjalni, produktivni, živi. Sodobni svet informacijske družbe mladim prikrito agresivno ponuja veliko možnosti, ki jih otroci pogosto povsem nekritično sprejmejo za svoje, v resnici pa jih ovirajo pri prepoznavanju lastnih potreb in interesov ter jih oddaljujejo od razvijanja lastnih potencialov.
Dobri učinki preventivnih programov
Glede vrednotenja dela socialne službe je znano, da imajo preventivni programi dobre učinke, čeprav jih je težko vrednotiti. Pogosto je tako, da bolj ko so ti programi uspešni, manj je opaziti njihovo delovanje. Ko se v okolju pojavijo težave, na primer mladostniški vandalizem in kriminal, se lokalna skupnost največkrat odzove z zahtevo po več represije. Temu najpogosteje sledi razočaranje, saj je zelo težko spreminjati mladostnike z izoblikovanimi odklonskimi vedenji. V primerjavi s kurativnimi pristopi je prednost preventivnih intervencij ta, da vzpostavijo stik z mladostnikom, še preden se pri njem razvijejo ali utrdijo neprimerni vedenjski vzorci.
Svetovalni delavci na centrih za socialno delo se trudimo pomagati otrokom s težavami v odraščanju. Čutimo se zavezani razvijanju strokovnih praks, tudi poglabljanju celostne obravnave mladostnika in njegove družine. Program dela z mladimi, ki ga izvajamo na našem centru za socialno delo, je del takšnega celostnega pristopa. Menim, da z našim zavzetim delom z mladimi pozitivno vplivamo na ugled naše in nam sorodnih ustanov, kar ima v času naraščajoče družbene in socialne krize, vse večjega potrošniškega razosebljanja in birokratiziranja odnosov med ljudmi gotovo vse večji pomen.
O dejavnostih ustanove, kakršna je naša, se pogosto piše in govori negativno, saj želijo ljudje sprostiti negativna čustva, ki pogosto niso povezana z našim delom. Ko gre za to, iščejo predvsem naše šibke točke in napake. S takšnim pisanjem pogosto po nepotrebnem, tudi neupravičeno, širijo občutek, da se kriza vrednot v družbi veča.
Ko poskušamo s predstavitvami našega dela prispevati k boljši javni podobi centra za socialno delo, sporočamo, da se trudimo delati kakovostno, in s tem povratno vplivamo na vzvode, ki pripomorejo k izboljševanju pogojev za delo in k izboljšanju kakovosti dela z otroki s težavami v odraščanju.
*****
Ivan Janko Cafuta, Center za socialno delo Ljubljana Center
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
