Napoved arabske pomladi?

Je Tunizija prva od arabskih avtoritarnih domin, ki bodo popadale druga za drugo? Ali pa gre, kljub silovitemu vrenju v Egiptu, za edinstven primer, ki ne bo vplival na druge dele arabskega sveta? Območni diktatorji so si prizadevali ustaviti jasminovo revolucijo, vendar utegne iskra, ki je zažarela v Tuniziji, zajeti - morda šele čez mesece ali leta - prav ves arabski svet.

Objavljeno
02. februar 2011 09.23
Dominique Moïsi, francoski politični analitik
Dominique Moïsi, francoski politični analitik
Oklep strahu je popustil, ljudje so spregovorili in morda je pred vrati »arabska pomlad«. Sporočilo iz Tunizije je vsaj v tem trenutku povsem jasno. Korumpirani in avtoritarni režimi, pazite: če ne boste v kratkem izpeljali korenitih reform, so vam dnevi šteti. Največja nevarnost je, da bi lahko jasminova revolucija potekala podobno, kot je pred dvajsetimi leti protikomunistična vstaja v Romuniji, ko so podrejeni člani prejšnjega režima pregnali svoje nadrejene, da so lahko sami ostali na oblasti.

Današnje dogajanje v Tuniziji še najbolj spominja na Španijo v letih pred smrtjo Francisca Franca in po njej. S tem ko se je režim Ben Alija odprl proti svetu – s turizmom in spodbujanjem izobraževanja ter uveljavljanjem pravic žensk –, je na Bližnjem vzhodu ustvaril nekaj edinstvenega: dinamičen srednji razred. Toda režim, podobno kot je to počela Francova diktatura, članov tega novega srednjega razreda ni upošteval kot odraslih ljudi, zato je povzročil širjenje frustracije.

Primer zase

Glede na to se zdi napačno, če že ne nevarno, Tunizijo in njeno jasminovo revolucijo primerjati z drugimi državnimi spori na tem območju. Naj je Maroko danes videti še tako trdna država, se tudi tam kažeta predvsem dve dejstvi: monarhija in reforme. Proces reform – skupaj s politično liberalizacijo –, ki ga vodi skupina tehnokratov, zbranih okoli mladega kralja Mohameda VI., se je začel z vsesplošnim navdušenjem, čeprav se zdijo rezultati še vedno zelo skromni.

Poleg tega uživa Mohamed VI., kot »poveljnik verujočih«, tudi vsesplošno podporo muslimanov, s kakršno se voditelji Alžirije in Egipta, dveh najbolj ranljivih režimov tega območja, ne morejo pohvaliti. Poleg tega Maroko, v nasprotju z Alžirijo, ne trpi zaradi prekletstva nafte.

Četudi je primer Tunizije v glavnem edinstven, bi bilo vsekakor zmotno, če ne bi upoštevali njegovega morebitnega vpliva na druge dežele tega območja, kjer se številni mladi Arabci v časih Facebooka in Twitterja že »počutijo Tunizijce«. Tudi njih ponižuje vulgarno in despotsko ravnanje njihovih voditeljev in tudi oni čutijo neusahljivo žejo po svobodi. Karkoli že se bo rodilo iz jasminove revolucije in čeprav vse skupaj za arabski svet ne bo pomenilo tega, kar je za Evropo pomenil padec berlinskega zidu, se bo po vsem tem čas kljub vsemu razdelil na »pred« in »po«.

Čas »pred« in »po«

»Po« bo verjetno vrhunec dveh potencialnih modelov političnega razvoja v arabskem svetu: Turčije in Irana. Če se bo revolucionarni val, ki je zajel Tunizijo, po Egiptu razširil še po drugih deželah arabskega sveta, se bo seveda postavilo vprašanje, koliko od teh držav si bo želelo turško odprtost in koliko bi se jih odločilo za iranski fundamentalizem.
Seveda je v tem tudi nekaj pretirano poenostavljene dihotomije. V turškem poskusu »zmernega islama« so številne sive cone, za iranskimi mulami pa se kljub vsemu skriva vrsta razlogov, ki vzbujajo upanje, da se bo v tej državi uveljavil živahen in trdoživ značaj civilne družbe.

Turški model 
in otomanska ureditev

Jasno je, da je Zahodu bolj po volji turški model. Številni Evropejci si morda želijo Turčijo obdržati na ustrezni razdalji, toda po drugi strani si glede na sedanje spremembe in morebitne nerede, če že ne pravi kaos v arabskem svetu, mnogi obetajo, da bi lahko ravno Turčija poskrbela za umirjanje razmer.

Zgodovina se seveda nikoli ne ponavlja, je pa vendarle vprašanje, ali bi bila nekakšna nova otomanska ureditev najboljši odgovor na nevarnost »arabskega kaosa«. Turčija premiera Recepa Tayyipa Erdogana ima sicer pomembno vlogo v arabskem svetu. S tem ko je zavzela odločno diplomatsko stališče, ko so Izraelci junija 2010 pred Gazo napadli ladje, natovorjene s turško dobrodelno pomočjo, je še dodatno utrdila svojo pripadnost preostalim Arabcem.

Med priljubljenostjo
in vzorom

Seveda pa je eno biti priljubljen, nekaj povsem drugega pa je biti zgled za vse druge. Turčija je pokazala, da je islam povsem združljiv s sodobnostjo. A Turki so nasledniki otomanskega cesarstva, in arabski svet, v nasprotju s pričakovanjem Zahoda, morda svojih sedanjih frustracij ne bo pripravljen zamenjati za ponižujoče priznanje tega, kaj vse bi potreboval njihov prejšnji model vladavine, da bi se lahko začel pomikati proti sodobnosti.
Napačno bi bilo sklepati, da je po dogajanju v Tuniziji in vrenju v Egiptu v arabskem svetu demokracija tik pred vrati. Prav tako iluzorno pa bi bilo prepričanje, da se ne bo nič spremenilo. Vsekakor je dejstvo, da se v arabskem svetu dogaja zgodovina – in Zahod na to ne more kaj dosti vplivati.

Project Syndicate 2011

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.