Tiskane izdaje
V Parizu so bili izvedeni grozljivi teroristični napadi, ki so terjali več kot sto življenj in za katere je odgovornost prevzela ultraradikalna islamistična skupina »Islamska država«. Skrb vzbujajoče je, da odgovor državnega vodstva Francije na napade – napoved vojne »Islamski državi« – zelo spominja na odgovor Busheve administracije na napade 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike (ZDA). Francija napoveduje močno intenziviranje vojaških napadov na »Islamsko državo«, k enakemu delovanju pa naj bi pristopilo tudi državno vodstvo Rusije, potem ko je bilo potrjeno, da je rusko letalo nad Sinajem strmoglavilo zaradi bombe, ki jo je podtaknila »Islamska država«. Že na tem mestu je treba opozoriti, da je prav politika močnega vojaškega odgovora po 11. septembru 2001 ustvarila fenomen »Islamske države« ter povzročila katastrofe na Bližnjem vzhodu, ki zdaj generirajo akuten begunski val v evropske države. Za razumevanje problematike je nujno treba osvetliti zgodovinska, politična in religijsko-psihološka ozadja.
Fenomen kulturne obrambe
ZDA so z napadom na Irak sprožile proces, ki je privedel do nastanka predhodnice današnje »Islamske države«. Ozemlje napadenega Iraka in mesto Bagdad namreč v percepciji sunitskih muslimanov, ki sestavljajo zelo veliko večino (85 do 90 odstotkov) svetovnih muslimanov, predstavljata simbol moči in slave islamske civilizacije, kajti islam je v času bagdadskega abasidskega kalifata (762–1258) dosegel svoj največji ekonomski, znanstveni in kulturni razcvet. Ko je Busheva administracija napadla Irak, je povzročila intenzivno delovanje fenomena, ki je v sociologiji religije znan kot »kulturna obramba«, predvideva pa, da se, če je skupina ljudi, ki sledi eni religiji, pod dominacijo zunanje sile, ki sledi drugačni religiji, lahko krepi religijska identiteta ljudi v dominirani skupini. Ker so Američani napadli simbolno srce veličine sunitskega islama, so povzročili krepitev sunitske religijske identitete, kajti religija je začela igrati vlogo nacionalističnega samoobrambnega elementa v okviru percipiranega krščanskega napada na islamsko civilizacijo. Učinek fenomena kulturne obrambe je bil še potenciran, ker je istočasno zaradi druge intifade krvavela trajna rana arabskega in muslimanskega sveta – Palestina. Tako so se sunitske odporniške skupine, ki so se začele boriti proti ameriškim okupatorjem, tudi izvorno sekularne basistične, v svojem boju začele sklicevati na Boga.
V okviru delovanja fenomena kulturne obrambe pa se je ožji del uporniških skupin še posebno močno radikaliziral. Tako je maja 2003 pod vodstvom Abu Musaba Az Zarkavija nastala »Organizacija za tavhid in džihad«, predhodnica sedanje »Islamske države«, ki je od začetka izvajala zelo destruktivne (v veliki meri samomorilske) napade na iraške šiite in ameriške enote. Skrajno radikalnost te skupine je mogoče razlagati s fenomenom »kozmične vojne«, ki ga je razvil ameriški raziskovalec Mark Juergensmeyer. Kozmična vojna pomeni, da skupina bojevnikov svoj tosvetni boj začne percipirati kot božansko bojevanje, tako pa je bojevanje povzdignjeno na kozmično raven, kjer skrajno destruktivno nasilje postane simbolno, s čimer se močno ublaži njegova realna krvava uničevalnost. Pri percepciji kozmične vojne nastopijo absolutne dihotomizacije, v okviru katerih borci sebe dojemajo kot mučenike, sovražnike pa kot demone. Vsa sovražnikova skupnost, vključno z otroki, ženskami in starci, postane razčlovečena in deindividualizirana, posledično pa dojemana kot brezobličen kolektivni sovražnik, ki ga je nujno treba uničiti. Neločljivi del kozmične vojne je samožrtvovanje (tudi v obliki samomorilskih napadov), ki je v očeh bojevnikov percipirano kot lastna žrtev za preživetje kolektivitete, iz katere izhajajo. Poudariti je treba, da latinska beseda sacrificium pomeni »narediti sveto«.
Bistveno je razumeti, v katerih primerih nastopi percepcija kozmične vojne. Juergensmeyer poudarja, da se to zgodi, če je izpolnjen vsaj eden od treh elementov, medtem ko prisotnost vseh treh z gotovostjo priča o fenomenu. Prvič, borci svoj boj dojemajo kot obrambo svoje celotne civilizacije. Drugič, poraz se jim zdi nepredstavljiv. In tretjič, borci menijo, da zmaga v boju zaradi moči sovražnika ni mogoča na človeški način. Ob ameriškem napadu na Irak so bili izpolnjeni vsi trije elementi, kajti borci »Organizacije za tavhid in džihad« so verjeli, da branijo islamsko civilizacijo pred uničevalnim napadom krščanskih (»križarskih«) sil in njihovih domačih sodelavcev – šiitov in Kurdov (ameriškim silam so ob napadu na Irak namreč pomagali iraški kurdski borci, iraški šiiti pa so vsaj do prvih parlamentarnih volitev v Iraku januarja 2005 z namenom prevzemanja formalne oblasti v državi pasivno sodelovali z Američani). V tem smislu se jim je zdel poraz nesprejemljiv, poleg tega pa je tudi mogoče sklepati, da so menili, da v boju ne morejo zmagati na človeški način, kajti borili so se proti najmočnejši sili sveta, ki naj bi ji pomagali šiiti in Kurdi. »Skupina za tavhid in džihad« (od oktobra 2004 Al Kaida v Iraku) je zato prevladujoče napadala s samomorilskimi napadi.
Same sebe vidijo kot žrtve
Nujno je razumeti, da vse od avgusta 2014 obstaja situacija, zelo podobna tisti ob napadu na Irak leta 2003. Suniti, živeči v okviru »Islamske države«, se spopadajo s trojnim napadom. Avgusta in oktobra 2014 so se začeli zračni napadi ZDA in zahodnih zaveznic (najprej Francije) na cilje »Islamske države« v Iraku in Siriji, medtem ko proti sunitski tvorbi na kopnem vojaško nastopajo šiiti in Kurdi. Prav v zadnjih tednih se je trojni vojaški napad zelo intenziviral: iz severovzhodne Sirije proti »Islamski državi« koraka vojaška formacija sirskih Kurdov, podprta z ameriškimi letalskimi napadi; v zahodnem Iraku Ramadi napada šiitsko dominirana iraška vojska, podprta z zelo intenziviranimi ameriškimi zračnimi napadi, kar je povzročilo ujetost okoli tisoč borcev »Islamske države« v obroč; šiitske milice napadajo na severovzhodu Iraka pri Baidžiju s pomočjo Američanov in šiitskega Irana; iraški kurdski borci (pešmerge) so skupaj z ameriškimi posebnimi enotami napadli pri Havidži. K temu je treba dodati, da so enote sirskega šiitsko dominiranega režima ob močni ruski zračni podpori napadle »Islamsko državo« v osrednji Siriji in zasedle vojaško letališče Kveires.
Zaradi te silovite vojaške ofenzive zahodno-šiitsko-kurdsko-ruskih sil se pri sunitih v vrstah »Islamske države«, poleg tega pa tudi pri vsaj delu sunitov širše v svetu (sunitov je skupaj 1,5 milijarde), tudi v številni sunitski skupnosti v Franciji (številni suniti se – tudi in predvsem zaradi simbolnega pomena Bagdada in Iraka za sunizem – identificirajo z »Islamsko državo«), krepi se verjetje, da ne morejo zmagati na človeški način, posledično pa percepcija kozmične vojne. Tako se povečuje pripravljenost na samožrtvovanje v samomorilskih napadih na demoniziranega brezobličnega kolektivnega sovražnika, tudi na ulicah in v koncertnih dvoranah Francije. Čeprav so bili zadnji teroristični napadi na prvi pogled agresivno dejanje par excellence, je šlo pri njih za v temelju percepcijsko samoobrambni vzgib, saj so napadalci, ki so vedeli, da bodo umrli, verjeli, da bodo življenja dali za preživetje svoje islamske kolektivitete oziroma civilizacije. Zato je treba izpostaviti: bolj ko se bodo krepili vojaški napadi na »Islamsko državo« in bo le-ta izgubljala bitke, večja bo verjetnost najbolj destruktivnih napadov na vsakršne civilne cilje, tudi na najbolj »mehke« (vrtci, šole, bolnišnice itd).
Okrepljeno vojaško delovanje proti »Islamski državi« je torej zgolj najlažja in najširši javnosti všečna bližnjica, zaradi katere bo problem zgolj še eskaliral, najbolj pa bodo ogroženi civilisti. Tudi povezovanje najmočnejših držav v boju proti »Islamski državi« bi bilo kontraproduktivno, saj prav ti akterji (ZDA, Rusija, Indija, Kitajska) v veliki meri neposredno ali posredno povzročajo trpljenje muslimanskih populacij v svetu, zato bi se še povečal globalni učinek fenomena kulturne obrambe, posledično pa rekrutiranje v vrste ultraradikalnih džihadistov in napadi na nemuslimanske cilje. Edina prava rešitev je mukotrpno politično reševanje zelo kompleksnega problema, kar neposredno pomeni vzpostavljanje inkluzivnih, skupnih šiitsko-sunitskih oblasti v Siriji in Iraku, s čimer bi se tamkajšnji sunitski populaciji lahko počasi začeli oddaljevati od »Islamske države«, ki v sedanjih razmerah v njunih očeh predstavlja večinoma zaščito pred šiitsko-kurdskim pritiskom in marginalizacijo. »Islamska država« junija 2014 v Iraku ne bi mogla tako hitro osvajati ozemelj, če se tamkajšnji suniti ne bi počutili močno deprivilegirane.
––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Dr. Primož Šterbenc
politolog in sociolog,
docent na Fakulteti
za management
Univerze na Primorskem
