»Naredimo Evropo spet evropsko!«

Kako iz krize: Čim prej moramo priti do vira novih evropskih idej in kreativnih voditeljev.

Objavljeno
05. oktober 2012 10.31
Tanja Fajon, poslanka evropskega parlamenta
Tanja Fajon, poslanka evropskega parlamenta
Evropa je v krizi. So poskusi reševanja spodleteli, ker nismo spoznali resnosti situacije – ali ker je bilo nekaj zelo narobe pri gradnji evropskega projekta? Vse preveč šefov evropskih vlad in držav nima vizije, noče spoznati, kaj vse je na kocki. Razmere niso vzdržne. Naši državljani so upravičeno frustrirani. Brezposelnost med mladimi je dosegla evropsko dno, dogaja se nam beg možganov, izgubljamo mlado perspektivno generacijo.

Evropa potrebuje novo ureditev, novo razmišljanje. Države same ne bomo sposobne učinkovito krmariti čez razburkano morje. Je Evropa pripravljena na premik v smeri bolj federalne arhitekture?

Hkrati so v Sloveniji čedalje glasnejša mnenja, da gre Evropska unija po poti razpada nekdanje Jugoslavije in da nočemo ponovitve nikakršne federacije.

Dosegli smo točko, ko je nezaupanje med državami in državljani ter evropskimi politikami postalo skrb vzbujajoče. V Evropi nimamo dovolj pogumnih in modrih voditeljev z vizijo, ki bi vedeli, kaj morajo narediti. In če ali ko bi to vedeli, da bi si to tudi upali storiti. Evropsko politično elito moramo soočiti z njeno pasivnostjo, neodločnostjo in nekreativnostjo.

Evropi trenutno vladajo desničarske struje. Večina šefov vlad je konservativnih, njihovi neoliberalni koncepti spravljajo Evropsko unijo na rob propada.

Ko nam gre slabo, je vedno najlaže kritizirati drugega, v tem primeru Bruselj. Evropske vlade kot celota so se v krizi res odzivale prepozno in pogosto napačno. Tudi dirigiranje naveze Nemčija-Francija nam ni po volji. A vendar – je Slovenija, če menimo, da smo sami dovolj sposobni – ponudila kakšne rešitve bodisi za Evropo bodisi zase? Imamo odgovor na to, kako lahko dvomilijonska država, ki do zdaj še ni ugotovila niti tega, kaj je njen lastni strateški interes, preživi sama? Ali imamo ideje, ki bi jih lahko delili tudi navzven, ideje, s katerimi bi se povezali s podobno mislečimi in poskušali Evropi povrniti metodo skupnosti?

Precej bolj samokritični bi morali biti in marsikatero napako poiskati najprej pri sebi. Svojega glasu v Evropi ne znamo dovolj dobro izkoristiti, ne znamo izkoristiti in se ne trudimo iskati partnerjev in povezav, nimamo svojih stališč ali pa jih prepogosto izdelamo prepozno. Smo slabo organizirani in pretok informacij je slab. Po skoraj desetih letih članstva se na nekaterih področjih obnašamo prav diletantsko.

Pozabljamo tudi, da smo iz evropske blagajne za infrastrukturo, razvoj podeželja, razne projekte, izobraževanje in tako dalje ... dobili veliko več denarja, kot smo vanjo prispevali. In še veliko več bi ga lahko, če bi ga le znali »počrpati«.

Med strahom in pogumom

Strah pred razpadom Evropske unije se na prvi pogled morda zdi upravičen, toda v tem trenutku ni evropske vlade, ki bi si želela, da njena država izstopi iz povezave ali iz evrskega območja. Vse predobro se zavedajo, da bi takšna poteza državo izolirala in jo privedla v hudo nazadovanje.

Združili smo se na pogorišču vojn in ruševin z namenom, da bi skupaj živeli varneje in v miru. Pozabljamo, da smo dosegli zelo veliko, da je naša unija kljub trenutnim finančnim težavam še vedno najbolj moderen in demokratičen del sveta. Vzpostavili smo skupne norme in vrednote, ki branijo integriteto in dostojanstvo vsakega posameznika.

In kako bi nam šlo, če bi bili prepuščeni sami sebi? Kako bi bilo s svobodo gibanja in enotnim trgom? Smo pozabili na delavce, študente, podjetnike, možnosti in priložnosti, ki jih zanje prinaša Unija? Smo pozabili na več evropskih projektov, ki so naši državi zagotovili pomemben razvoj? Kje bi bila Slovenija, če ne bi bila del Evrope?

Prav je, da razpravljamo o vseh scenarijih. Skrbita pa me povečevanje populistične in nacionalistične retorike, ki lahkomiselno straši ljudi, da nas »Bruselj« potiska v nekakšno federacijo držav, v kateri bomo podlegli pritiskom najmočnejših. Podlegli bomo le, če bomo tako hoteli in dopustili.

In ko govorimo o federaciji – to je le eno od imen. Kdor se ga boji, lahko namesto tega reče kaj drugega – skupnost, povezava, zveza. Ni pomembno ime, pomembna je vsebina. In dejstvo je, da Evropa potrebuje dopolnitev svojih vsebin. Da se mora tesneje povezati še posebno na tistih področjih, ki so se v tej krizi izkazala za ranljivo točko. V tem smislu bomo morali stopiti na pot »federacije« nacionalnih držav. Slepljenje, da se bomo nekako že prebili skozi, ne bo pomagalo.

Trenutek za ukrepanje

Čas je za vseevropsko akcijo, radikalno revolucijo v razmišljanju in ukrepanju. Ne smemo dopustiti nikakršnega dvoma, da nismo odločeni reformirati skupaj. Kar potrebujemo, je nadaljnja centralizacija (politične) moči. Pa ni treba, da gre za oblikovanje ene evropske superdržave po zgledu ZDA. Lahko razvijemo svoj koncept, da bo le deloval v kriznih in nekriznih časih.

Evropo moramo narediti spet evropsko. Potrebujemo dogovor, ki bo stabiliziral gospodarsko rast, okrepil zaupanje med državami in socialnimi partnerji. A enako resno, kot se Unija ukvarja z evrom, se mora ukvarjati tudi s pojavom avtoritarnih politik in politikov v EU. Od evropske komisije smo evropski parlamentarci zahtevali, da tako kot pri nadzoru finančnega in fiskalnega stanja redno in sistematično nadzoruje tudi stanje demokracije! Vsaka država se je ob vstopu v Evropsko unijo zavezala, da bo spoštovala vladavino prava in človekove pravice, in v primeru kršitev bi morala biti kaznovana.

In čeprav sem zapisala, da je Evropa najbolj demokratičen del sveta, demokracija v Evropi ni neogrožena. Demokratični primanjkljaj se ne zmanjšuje; nasprotno! To za državljane pomeni zmanjšanje kakovosti državljanstva, čeprav tega pogosto ne razumejo.

Zmanjševanje demokracije pa bi bilo za EU dokončno usodno.

Zato je tudi čas za prevrednotenje vrednot.

Ni se nam treba opravičevati za krizo. Ni se nam treba sramovati, če moramo sprejeti pomoč. Ni se nam treba sramovati, če smo delali napake.

Bi se pa marsikdo, pa naj bo podjetnik ali politik, moral globoko sramovati dejstva, da je zaradi materialnega in narcističnega zadovoljevanja osebnih ali drugih parcialnih interesov napake spodbujal in tako poglabljal krizo ter zastavljal blaginjo svojih sodržavljanov. Vsak tak bi moral takoj zapustiti javno življenje in vodenje. Vodenje bi morali zapusti tudi vsi tisti, ki javno nastopajo in izgovarjajo besede, ne da bi v resnici razumeli njihov pomen in posledice. Takšnih strokovnjakov nihče ne potrebuje in so nevarni. In državljani bi jim to morali dati vedeti!

Izkoristimo znanje

V Sloveniji imamo znanje, a ga ne znamo izkoristiti. Beg možganov je čedalje opaznejši, vse več mladih razmišlja o selitvi v obetavnejše predele sveta, kjer bodo tudi politično manj obremenjeni. Svoje potenciale vlagamo v popolnoma napačne stvari. Mar res ne zmoremo več, kot le prelagati odgovornost in deliti narod? Se res ne zmoremo poslušati in dogovarjati? Pa ne o preimenovanju ulic in vojašnic, temveč o temeljih naše prav bližnje prihodnosti. Kajti prihodnosti bo popolnoma vseeno, kako je ime zgradbi, pred katero se bo podrla na nas. Ali zmoremo dovolj političnega in človeškega poguma, da na ustrezna mesta postavimo strokovno podkovane in kompetentne ljudi ter damo priložnost mnogim, ki se zaradi starega pregovora o »politiki in kurbi« držijo v ozadju?

Tudi v Sloveniji potrebujemo revolucijo – revolucijo idej in ljudi. In potrebujemo jo hitro. Čas, da ugotovimo, kaj želimo in po kakšni poti, se namreč vztrajno in hitro izteka.

Krize bo nekoč konec. V Evropi in po svetu pa bodo tudi takrat glavni tisti, ki bodo ustvarili več za skupno dobro vseh nas. In biti med uspešnimi ni stvar prisile; to bi preprosto moral biti naš strateški interes.