Tiskane izdaje
Odnos med EU in Rusijo že dolgo razkriva različne zgodovinske, zemljepisne in gospodarske interese držav članic Evropske unije. Vse države EU so se sicer strinjale o uvedbi sankcij proti Rusiji, potem ko je ta marca 2014 priključila Krim, vendar je takšna začasna enotnost samo navidezna, saj imajo države članice popolnoma različna stališča do dolgoročnih odnosov z Rusijo.
Evropski novi hladni bojevniki, denimo Estonija, Poljska, Švedska in Velika Britanija, so se uprli ruski agresiji; Avstrija, Češka republika, Grčija, Madžarska, Italija, Slovaška in druge države so se nerade pridružile sankcijam in so bolj naklonjene pogovorom z vlado ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Turčija je drugačna država, saj je članica Nata in (vsaj načelno) kandidatka za članstvo v EU. Toda turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan deli Evropo prav tako kakor Putin. Nekoč je Turčija veljala za morebitno državo članico EU in zgled islamske liberalne demokracije; zdaj velja predvsem za vmesno varovalno geopolitično območje.
Za državi, kakršni sta Nemčija in Grčija, Turčija absorbira bližnjevzhodne begunce in ustavlja nasilje, pred katerim bežijo; v drugih državah, denimo v Avstriji in Franciji, pa najpomembnejši politični voditelji predvsem kritizirajo Erdoğana, češ da privablja volivce s politične desnice. Zato bo toliko težje uresničiti sporazum – na začetku leta ga je dosegla nemška kanclerka Angela Merkel – ki zagotavlja Turčiji finančno podporo, njenim državljanom pa brezvizumsko potovanje v EU v zameno za pomoč pri omejevanju begunskih tokov.
Prihodnji tedni bodo pokazali, kako odločna je Evropa tako glede sankcij proti Rusiji kot glede sporazuma s Turčijo, predvsem zdaj, ko se vpliv Merklove slabi. Če bosta ukrepa propadla, bo to povzročilo veliko krizo v EU, ki je že tako ali tako razdeljena na sever in jug zaradi kronične evrske krize.
EU pričakuje sprejemanje svojih meril in predpisov
Tako Putin kot Erdoğan sta voditelja, ki so ju oblikovale domače negotove razmere, zato morata ustvarjati vtis močnih voditeljev. Evropejci pa niso pripravljeni vzdrževati odnosov, pri katerih se njihovi geopolitični interesi znajdejo v nasprotju z njihovo željo po tem, da je treba braniti človekove pravice in upoštevati mednarodne zakone. Pravzaprav se zdi, da se EU nikakor ni pripravljena prilagajati sosednjim državam, ki niso pripravljene dejavno sprejemati njenih meril in predpisov.
Toda težave med Evropsko unijo ter Turčijo in Rusijo niso povezane samo s težavnimi osebnostmi ali neustrezno politiko; povezane so s temelji evropske ureditve. Ko se je hladna vojna končala, sta bila EU in Nato v središču razvijajoče se enopolarne ureditve, o kateri se je zdelo, da bo zagotovila varnost Evrope. Toda to se še zdaleč ni zgodilo.
Pred šestimi leti sva z Ivanom Krastevom napisala dokument za evropski svet za zunanje odnose in v njem opozarjala na prikazen večpolarne Evrope, v kateri o pravilih in ustanovah, ki vplivajo na evropske države, ne bo odločala samo EU. Ta prikazen je zdaj postala resnična.
EU je danes samo še eden od več evropskih projektov. Rusija je sovražno naravnana tako do EU kot do Nata in je ustvarila evrazijsko gospodarsko unijo, ki je postala alternativna možnost za regionalno združevanje. Poleg tega si Rusija prizadeva čim bolj izničiti pomen evropskih ustanov, kakršni sta Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ter evropski svet.
Turčiji se zdi, da ne more več uresničevati svojih regionalnih ambicij samo s članstvom v Natu in s kandidaturo za članico EU. Njena regionalna politika se je močno spremenila, načelo »nič težav s sosedi« je nadomestila z načelom »nič sosedov brez težav«. Toda Turčija je zdaj pomemben akter, saj njen geopolitični vpliv sega do regij, v katerih sta tako EU kot Rusija dejavno vpleteni v dogajanje – to velja tako za Balkan kot za Srednjo Azijo in Bližnji vzhod.
Nove sile
Postopek pridruževanja Turčije Evropski uniji se je ustavil, konflikta v vzhodni Ukrajini pa še ni konec, zato se je EU prisiljena ukvarjati z državama, s katerima ima vse bolj zapletene politične odnose. Marsikdo v Evropi se boji, da bi Turčija in Rusija utegnili skleniti zavezništvo proti Evropski uniji. Takšna skrb je verjetno prenagljena. Turško-ruski odnosi so se pred kratkim sicer izboljšali, vendar še ne moremo trditi, da so zelo dobri. Državi imata še vedno različna mnenja o številnih vprašanjih, od prihodnosti sirskega predsednika Bašarja al Asada do varnosti v Črnem morju in priključitve Krima.
Kljub temu mora EU razmisliti o novih rešitvah, da se bodo države članice strinjale o tem, kako se najbolje lotiti teh odnosov. Če ji to ne bo uspelo, bo vse bolj osamljena in sama v okolju, v katerem so se pojavile nove sile. Evropsko obrobje, od vzhodne Evrope in Balkana do Srednje Azije in Sirije, bi lahko temeljito pretreslo jedro Evrope.
Project Syndicate, 2016
Prispevek je mnenje avtorja
