Tiskane izdaje
Čez osem mesecev bodo na volitvah v evropski parlament evropski volivci ocenili naše dosežke v zadnjih petih letih.
To obdobje je zaznamovala svetovna finančna kriza, ki se je začela natančno pred petimi leti, ko je ameriška administracija prevzela finančni družbi Fannie Mae in Freddie Mac, banka Lehman Brothers pa je zaprosila za zaščito pred terjatvami upnikov v stečajnem postopku.
Vendar se je Evropa odločno odzvala. Izvajamo reformo finančnega sektorja, da bi zaščitili prihranke ljudi. Izboljšali smo sodelovanje med vladami, te pa so obnovile stabilnost financ in posodobile svoja gospodarstva; 700 milijard evrov smo namenili za reševanje držav, ki jih je kriza najbolj prizadela.
Za Evropo je okrevanje na vidiku. Na podlagi podatkov in razvoja dogodkov, ki smo jim priča, smo lahko upravičeno samozavestni. Zato je zdaj pomembno, kako bomo izkoristili te dosežke. Bomo iz njih črpali samozavest, da zaključimo, kar smo začeli, ali pa jih bomo potlačili? Moje sporočilo je jasno: to bi nas moralo spodbuditi, da pri prizadevanji vztrajamo.
Nadaljevati moramo reforme naših gospodarstev za rast in delovna mesta. Za začetek moramo predvsem vzpostaviti bančno unijo. Ta bo zagotovila, da davkoplačevalci ne bodo prvi, ko gre za plačevanje stroškov propada bank. Bančna unija bo pripomogla k ponovnemu posojanju gospodarstvu, predvsem malim podjetjem, saj se trenutno v gospodarstvo ne steka dovolj posojil. Konec koncev je pri tem najpomembnejša takšna rast, s katero okrevanje ustvarja tudi delovna mesta. Odpraviti moramo ovire, ki zavirajo dinamična podjetja in ljudi, ter izkoristiti poln potencial enotnega trga. Tako bomo naredili korak naprej proti enotnemu trgu za telekomunikacije, kar bo znižalo cene gostovanj v tujih omrežjih mobilne telefonije za potrošnike. Da bi podprli talente, bomo več vlagali v inovacije in znanost ter v spretnosti, izobraževanje in poklicno usposabljanje. Pripravili bomo dodatne predloge za industrijsko politiko, primerno za 21. stoletje, odprli vrata novim trgovinskim priložnostim, pospešili načrte na področju podnebnih sprememb in se lotili vpliva, ki ga imajo cene energije na konkurenčnost in socialno kohezijo.
To dolgujemo tistim, ki rezultatov okrevanja še ne občutijo, 26 milijonom brezposelnih, saj je trenutna stopnja brezposelnosti gospodarsko in politično nevzdržna ter družbeno nesprejemljiva.
Na tej točki, ko je okrevanje še zelo negotovo, je največja nevarnost, ki preži na nas, politična, zato je naloga vlad, da zagotovijo gotovost in predvidljivost, ki trgom še vedno primanjkujeta. Najpomembnejša pa je neomajnost.
Nekateri ljudje trdijo, da bi šibkejša Evropa okrepila njihovo državo, da je Evropa breme in da bi jim bilo bolje brez nje. Moj odgovor je jasen: potrebujemo Evropo, ki je združena, močna in odprta. V današnjem svetu je raven evropskih standardov nenadomestljiva, z njo varujemo svoje vrednote.
Kot vsak projekt, tudi Evropska unija seveda ni popolna. Najpomembnejše vprašanje je: Želimo Evropo izboljšati ali se ji odpovedati? Moj odgovor je jasen: Ukrepajmo! Če vam Evropa, kakršna je, ni všeč, jo izboljšajte! Poiščite načine, kako jo okrepiti notranje in v mednarodni skupnosti. A ne obrnite ji hrbta. Evropa se mora osredotočiti na področja, kjer je lahko najbolj koristna. Velikim zadevam moramo namenjati veliko časa, malim pa malo – to načelo smo v preteklosti včasih zanemarili. Vendar obstajajo področja, na katerih bi Evropa potrebovala večjo povezanost, več enotnosti. Področja, na katerih lahko samo močna Evropa da rezultate. Zato verjamem, da moramo na obzorju videti politično unijo.
Prihodnje leto bomo zaznamovali sto let od začetka prve svetovne vojne. Lanska Nobelova nagrada za mir nas je opomnila, da je Evropa projekt miru. Vsem tistim, ki se veselijo težav v Evropi in se hočejo vrniti v osamo, bi želel povedati naslednje: Evropa delitev, vojn in jarkov, kakršno smo poznali, preden smo se začeli povezovati, ni tisto, kar ljudje želijo in si zaslužijo. Evropska celina nikoli v zgodovini ni tako dolgo uživala miru kot od ustanovitve Evropske skupnosti.
V času pred volitvami v evropski parlament se lahko z izzivi našega časa spopademo le, če okrepimo soglasje o naših temeljnih ciljih. Politično mora Evropska unija ostati projekt za vse člane, skupnost enakih. V gospodarskem in družbenem smislu moramo nacionalna prizadevanja dopolniti z evropsko odgovornostjo in solidarnostjo. Zaščititi moramo naše vrednote, kot je pravna država.
Polarizacija, ki izhaja iz krize, pomeni tveganje za projekte, ki nas povezujejo. Zato se postavlja vprašanje: Kakšno sliko Evrope bodo videli volivci? Odkrito ali popačeno? Mite ali dejstva? Odkrito, razumno različico ali ekstremistično, populistično verzijo? Razlika je pomembna. Čez osem mesecev bodo o tem odločali volivci. Zdaj je naša naloga, da se zavzamemo za Evropo.
***
José Manuel Barroso, predsednik evropske komisije
