Naši vojni zločini???

»Vojna je pekel!« je vzkliknil ameriški general Wlliam Tecumdeh Sherman.

»Humana vojna« je zato oksimoron.

Vojna je sama po sebi zločin, a obstajajo tudi izjeme. Izvzel bi vojno proti nacistični Nemčiji, saj so jo bojevali proti režimu množičnih morilcev pod vodstvom psihopatskega diktatorja, ki se ga z drugimi sredstvi ni dalo spraviti na kolena.

Iz tega sledi, da je sam koncept »vojnih zločinov« nejasen. Največji zločin je v prvi vrsti sploh začeti vojno. To ni stvar, ki bi se tikala vojakov, ampak političnih vodij. A slednji se redko kdaj znajdejo na sodišču.

Takšna filozofska razglabljanja mi je vzbudilo nedavno poročilo ZN o zadnji vojni v Gazi.

Preiskovalna komisija je hotela biti »uravnotežena« in je skoraj v enaki meri obtoževala tako izraelsko vojsko kakor tudi Hamas. Vendar pa je to samo po sebi problematično.

V vojni se nista bojevala enakovredna nasprotnika. Na eni strani je bila država Izrael z eno najbolj mogočnih vojska na svetu, na drugi pa 1,8 milijona prebivalcev brez države, ki jih vodi gverilska organizacija brez kakršnekoli moderne oborožitve.

Kakršnokoli enačenje teh dveh entitet je izmišljeno. Četudi bi obe strani zagrešili nizkotne zločine, pa vseeno nista enaki. Vsako stran moramo soditi po njej lastnih napakah.

Sama ideja »vojnih zločinov« je relativno nova. Oblikovala se je med Tridesetletno vojno, ki je opustošila večji del srednje Evrope. V njej so sodelovale številne vojske, ki so brez kakršnihkoli zadržkov uničevale mesta in vasi. Posledica tega je bilo uničenje dveh tretjin Nemčije in ena tretjina pobitega nemškega prebivalstva.

Nizozemec Hugo de Groot je trdil, da morajo biti za civilizirane narode tudi v vojni veljati določene omejitve. A de Groot ni bil naivni idealist, ločen od stvarnosti. Kot ga jaz razumem, je bil njegov glavni princip, da nima smisla prepovedati dejanja, ki pomagajo vojskujočim se državam [ali »strankam«] pri vojskovanju, a da je nelegitimna vsaka krutost, ki je za učinkovitost bojevanja nepotrebna.

Njegove ideje so se obdržale. V 18. stoletju je potekalo nešteto vojn med poklicnimi vojskami, ki pa niso po nepotrebnem prizadele civilno prebivalstvo.

A to ni trajalo dolgo. Po Francoski revoluciji so postale vojske ogromne in zaščita prebivalstva je počasi izginjala, dokler ni v Drugi svetovni vojni popolnoma izginila. Zaradi bombardiranja (Dresden in Hamburg), pa tudi zaradi atomske bombe (Hirošima in Nagasaki), so bila uničena cela mesta.

Številne mednarodne konvencije prepovedujejo vojne zločine, ki so usmerjeni proti civilnemu prebivalstvu ali pa prizadenejo prebivalstvo na okupiranih ozemljih.

Prav te konvencije so podlaga za delovanje preiskovalne komisije.

Komisija je pograjala Hamas zaradi vojnih zločinov proti izraelskemu prebivalstvu.

A Izraelci ne potrebujejo komisije, da jim to pove. Velik delež izraelskih državljanov je med vojno v Gazi zaradi grožnje Hamasovih raket preživel ure v zakloniščih.

Hamas je izstrelil na tisoče raket proti mestom in vasem v Izraelu. Ker pa so rakete primitivne, jih ni mogoče usmeriti proti določenim ciljem (na primer, proti jedrskemu objektu Dimona ali pa ministrstvu za obrambo, ki se nahaja v središču Tel Aviva). Njihov namen je bil zato bolj ustrahovanje izraelskega prebivalstva do te mere, da bi zahtevali ustavitev napadov na območje Gaze.

Tega cilja pa niso dosegli, ker je Izrael namestil številne protiraketne topniške enote, t. i. »železne kupole«, ki so prestregli skoraj vse rakete, usmerjene proti civilnim ciljem. Njihova uspešnost je bila skoraj popolna.

Če bi Hamasove voditelje pripeljali pred sodišče v Haagu, bi se ti zagovarjali, da niso imeli izbire oziroma nobene druge oborožitve, s katero bi se branili pred izraelsko invazijo. Neki palestinski poveljnik mi je nekoč rekel: »Dajte nam topove in letala, pa se ne bomo posluževali terorizma.«

Mednarodno sodišče bi se moralo potem odločiti, ali je ljudstvo, ki je dejansko pod nenehno okupacijo, upravičeno do uporabe nevodenih raket. Glede na principe, ki jih je postavil de Groot, me zanima, kakšna bi bila odločitev.

Na splošno to velja za terorizem, ki se ga poslužujejo ljudje brez kakršnihkoli drugih sredstev za boj. Črni Južnoafričani so se v boju proti zatiralskemu režimu apartheida posluževali terorizma. Nelson Mandela je preživel 28 let v zaporu, ker je bil vpleten v taka dejanja in jih ni hotel obsoditi.

Situacija glede izraelske vlade in vojske je popolnoma drugačna. Orožja imajo na pretek, od dronov in bojnih letal do artilerije in tankov.

Če se je v tej vojni zgodil kakšen kardinalen zločin, potem je bila to odločitev vladnega kabineta, da začne vojno. Izraelski napad na Gazo je namreč povzročil neizogibnost vojnih zločinov.

Vsakdo, ki je kdajkoli služil kot vojak v vojni, ve, da lahko najbolj moralne kakor tudi najbolj prostaške vojske na svetu zagrešijo vojne zločine. Nobena vojska se ne more izogniti rekrutiranju psihološko motenih ljudi. V vsaki četi je vsaj en patološki primerek. V kolikor ni strogih pravil in strogih poveljnikov, potem se zgodijo vojni zločini.

V vojni se pokaže prava narava moškega (danes tudi ženske). Uglajen in izobražen človek se lahko nenadoma spremeni v okrutno zverino. Preprost delavec iz nižjega sloja pa se lahko izkaže kot spodobno in darežljivo človeško bitje. Tudi v »najbolj etični vojski na svetu« (kar je, če takšna vojska sploh obstaja, zopet oksimoron,).

V vojni leta 1948 sem bil vojak in sem videl mnogo zločinov. Opisal sem jih v knjigi »Druga plat kovanca«, ki je izšla leta 1950.

To velja za vsako vojsko. Med zadnjo vojno v Gazi pa so bile razmere v naši vojski še slabše.

Razlogi za napad na Gazo niso bili jasni. Arabci so ugrabili tri izraelske fante. Kot kaže so hoteli izsiliti izmenjavo ujetnikov. Vendar pa je Arabce zajela panika in so fante ubili. Izraelci so na to odgovorili, Palestinci pa so potem odgovorili nazaj. In glej, vladni kabinet se je odločil za napad z vso silo.

V kabinetu naše vlade so med drugimi tudi tepci, ki nimajo pojma, kaj je vojna. Odločili so se za napad na območje Gaze.

Prav ta odločitev je bil pravi vojni zločin.Območje Gaze je majhno ozemlje, kjer se gnete 1,8 milijona človeških bitij. Polovica jih je potomcev beguncev iz območij, ki so po vojni leta 1948 pripadala Izraelu.

Kakorkoli že, takšen napad ima lahko za posledico samo veliko število žrtev med civilisti. Toda dodatno dejstvo situacijo samo še poslabša.

Izrael je demokratična država in njene voditelje izvoli ljudstvo. Med volivci so starši in stari starši rednih vojakov in rezervistov.

To pomeni, da je Izrael izjemoma občutljiv na izgube v vojni. Če je v bojih ubito veliko število vojakov, bo padla vlada.

Zato je maksima izraelske vojske, da se je treba za vsako ceno izogniti izgubam, pa četudi na račun sovražnika. Za rešitev enega vojaka je dovoljeno ubiti deset, dvajset ali sto civilistov na nasprotni strani.

To nenapisano in samoumevno pravilo simbolizira »Hanibalova procedura«, ki je šifra za to, da se za vsako ceno prepreči, da bi nasprotniki ujeli izraelskega vojaka. Tudi tu so na delu »demokratični« principi. Nobena izraelska vlada ne bi bila zmožna prenesti pritiska javnosti, ki bi hotela v zameno za enega izraelskega vojaka izpustili nekaj deset Palestincev. Zato je potrebno preprečiti, da bi bil vojak sploh zajet, pa četudi je zaradi tega vojak sam ubit.

Hanibal dovoljuje (pravzaprav zapoveduje) povzročitev neznanske škode in ubijanja, samo da bi preprečili zajetje vojaka. Ta procedura sama na sebi je vojni zločin.

Odgovoren vladni kabinet z vsaj minimalnimi izkušnjami v boju, bi se vsega tega zavedal v trenutku, ko je bil poklican, da odloča o vojaški operaciji. Če pa se tega ne zaveda, je dolžnost vojaških poveljnikov (ki so na tovrstnih zasedanjih prisotni), da mu razložijo situacijo. Me prav zanima, če so to storili.

Vse to pomeni, da se enkrat, ko je bila vojna začeta, ni dalo več izogniti posledicam. Da bi izvedli napad z najmanjšimi možnimi žrtvami na izraelski strani, je bilo potrebno z droni, letali in artilerijo porušiti cele soseske. To se je tudi v resnici zgodilo.

Prebivalci so bili pogosto opozorjeni, da naj pobegnejo in mnogi so to storili. Nekateri pa ne, ker niso hoteli zapustiti vsega kar jim je bilo dragoceno. Nekateri ljudje so v trenutku nevarnosti pobegnili, drugi pa so upali na srečo in ostali.

Bralce prosim, da si za trenutek zamislijo sebe v takšni situaciji.

K temu dodajte človeški element, mešanico humanih in sadističnih ljudi, dobrih in slabih, ki se nahajajo v vseh bojnih enotah po svetu, pa vam bo jasna celotna slika.

Ko enkrat začneš vojno, se »zgodijo stvari«, kot je nekdo rekel. Vojnih zločinov je lahko več ali manj, toda vseeno veliko.

Poveljniki izraelske vojske bi lahko vse to povedali preiskovalni komisiji, ki ji je predsedoval ameriški sodnik, če bi jim bilo dovoljeno pričati. Vlada jim tega dovoljenja ni dala.

Najbolj prikladna pot iz tega je razglasitev uradnikov ZN za antisemite in sovražnike Izraela. Odgovarjanje na njihova vprašanja je tako neproduktivno.

Mi smo etični in imamo, po naravi, prav. To je neizogibno. Tisti, ki nas obsojajo, so prav gotovo antisemiti. Logika je preprosta.

K vragu z njimi!

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.