Tiskane izdaje
Skorajda gotovo se bo tudi v prihodnje nadaljevala ta nasilna shema, saj države tega območja še vedno niso sposobne same odpravljati različnih notranjih sporov oziroma ustvariti nekaj, kar bi zagotovilo trden okvir za vzpostavitev miru. Namesto tega ostaja to območje ujeto nekje med devetnajstim in dvajsetim stoletjem.
Križanje interesov velikih sil
Kar zadeva zahodne sile, bi težko rekli, da so, ko gre za težave, s katerimi se spopada Bližnji vzhod, povsem brez krivde. Vsako omenjanje sporazuma Sykes-Picot, s katerim sta si Velika Britanija in Francija razdelili nekdanja otomanska ozemlja, v arabskem svetu še vedno izzove takšno ogorčenje, da se zdi, kot da bi bil načrt, ki so ga skrivaj pripravili leta 1916, zasnovan šele včeraj.
Prav tako ne smemo spregledati vloge, ki jo je na tem območju odigrala carska Rusija. Po drugi svetovni vojni sta naslednica Rusije Sovjetska zveza in Amerika, kot njena tekmica v hladni vojni, na tem območju izvajali številna posredovanja.
Pravzaprav so bile ZDA tiste, ki so povzročile največ sedanjih pretresov na tem območju. Ameriško zanimanje za Bližnji vzhod je prvotno temeljilo na njenih potrebah po nafti. Z začetkom hladne vojne pa so se gospodarski interesi kaj hitro sprevrgli v strateške, kar se je kazalo s preprečevanjem vzpostavljanja protizahodnih vlad, ki so bile v prijateljskih odnosih s Sovjetsko zvezo. Ameriška prizadevanja za ohranitev vsesplošnega vpliva na tem območju je nato podkrepilo tesno varnostno partnerstvo z Izraelom, vse skupaj pa se je nato končalo z dvema velikima vojaškima intervencijama proti Sadamu Huseinu v dveh zalivskih vojnah.
Za Bližnji vzhod je imelo zelo hude posledice tudi ameriško vpletanje v Afganistanu. Vstaja, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izbruhnila ob podpori Amerike in ki se je začela pod zastavo džihada kot boj proti sovjetski zasedbi, je dve tesni ameriški zaveznici – Pakistan in Saudsko Arabijo – spremenila v strateško grožnjo. To je postalo še kako jasno 11. septembra 2001, ko se je pokazalo, da je bilo med 19 napadalci, ki jih je poslala Al Kaida, kar 15 državljanov Saudske Arabije. Pakistan pa je ustvaril talibe, ki so Al Kaidi zagotovili zatočišče, v katerem je lahko ta snovala svoje zarote proti ZDA in Zahodu.
Imperialni idealizem nad treznim realizmom
Uspeh v prvi zalivski vojni, ki jo je januarja 1991 sprožil predsednik George H. W. Bush, je dvanajst let pozneje usodno spodkopal njegov sin, predsednik George W. Bush, čigar zalivska vojna je povzročila območno katastrofo, ki še vedno traja. Medtem ko si je Bush starejši prizadeval za dosego točno določenega cilja – za osvoboditev Kuvajta – in ni hotel spremembe režima v Iraku, je bil njegov sin precej bolj ambiciozen.
Nameraval je strmoglaviti Sadama Huseina in vzpostaviti demokratični Irak, ki bi nato na Bližnjem vzhodu spodbudil velikanske spremembe in ga spremenil v demokratično in prozahodno območje. V času vlade Busha mlajšega je imperialni idealizem prevladal nad treznim realizmom, kar pa je pripeljalo do trajne destabilizacije Bližnjega vzhoda kot celote in pripomoglo k temu, da se je močno povečal vpliv Irana.
Po propadu Islamske države bo novo poglavje v zgodovini Bližnjega vzhoda zaznamovano z odkritim in neposrednim spopadom med sunitsko Saudsko Arabijo in šiitskim Iranom, ki se bosta bojevala za območno prevlado. Do zdaj je ta spor, ki potihoma tli že zelo dolgo, potekal prikrito in v glavnem prek posrednikov. Obe globalni sili, ki delujeta na tem območju, pa sta se v tem sporu že zdaj jasno opredelili – ZDA za Saudsko Arabijo in Rusija za Iran.
Sedanjo »vojno proti terorizmu« bo čedalje bolj nadomeščal ta hegemonistični spor. S tem ko je Saudska Arabija skupaj s štirimi sunitskimi zavezniki izvedla osamitev Katarja, in to deloma zaradi tesnih stikov Katarcev z Iranom, je ta spor dosegel svojo prvo potencialno prelomno točko v središču regije – v Perzijskem zalivu.
Vsak neposreden vojaški spopad z Iranom bi na celotnem območju izzval vojno vihro, ki bi po svoji silovitosti presegala vse prejšnje vojne na Bližnjem vzhodu. Poleg tega bi se lahko zaradi prikritih vojnih požarov, ki še vedno tlijo v Siriji in ob Iraku, ki so ga izčrpali sektaški boji za premoč v državi, kaj lahko zgodilo, da bi Islamska država ali katera od njenih naslednic ostala dejavna tudi v prihodnje.
Neodvisna kurdska država
Drugi nevarni dejavnik je ponovno odprtje »kurdskega vprašanja«. Kurdi – narod brez države –, ki so se izkazali kot zanesljivi borci proti Islamski državi, si zdaj želijo to svojo novo politično in vojaško moč oziroma sloves uporabili za to, da bi naredili nov korak k avtonomiji ali celo vzpostavitvi neodvisne države. Za prizadete države – predvsem in zlasti za Turčijo, pa tudi za Sirijo, Irak in Iran – je to vprašanje casus belli, saj zadeva njihovo ozemeljsko celovitost.
Zaradi vseh nerešenih vprašanj in vse očitnejšega hegemonističnega spora med Iranom in Saudsko Arabijo bo naslednje poglavje v zgodovini tega območja vse prej kot mirno. Morda so ZDA po katastrofi v Iraku dojele, da ne morejo zmagati v ozemeljski vojni na Bližnjem vzhodu, čeprav razpolagajo z neprimerno večjo vojaško silo. Predsednik Barack Obama si je prizadeval za umik ameriških sil s tega območja, kar pa se je pokazalo za težko nalogo, in to tako v političnem kot v vojaškem smislu. Zaradi tega se je v sirski državljanski vojni odrekel vojaškim posredovanjem – tudi tistim iz zraka –, pri čemer je nato nastala praznina, ki jo je kaj hitro zapolnila Rusija z vsemi znanimi posledicami.
Obamov naslednik Donald Trump je med predsedniško kampanjo obljubljal umik s tega območja. Po izvolitvi pa je Sirijo napadel z manevrirnimi raketami, sklenil dogovor s Saudsko Arabijo in njenimi zaveznicami ter zaostril ameriško napadalno retoriko do Irana.
Trump se mora očitno še veliko naučiti o Bližnjem vzhodu – območju, ki ne bo čakalo na to, da ga bo ameriški predsednik dodobra spoznal. Torej ni razloga za optimizem.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
