Tiskane izdaje
Ob tragičnem brodolomskem tihotapljenju afriških beguncev, (ne)etičnih prebežniških kvotah, rojstvu srčkane britanske princeske, otoškem povolilnem konservativnem žuganju à la Brexit in rusko-kitajskih vojaških manevrih v Mediteranu se 20. maj dozdeva kot dolgočasna sreda, čeprav simbolizira evropski dan pomorstva, ki je letos s pirejskim pridihom posvečen pristaniščem in obalam.
Holistična pomorska politika Evropske unije je eden najimenitnejših bruseljskih projektov, saj sistematično koketira s slehernim planktonom v štirih morjih in dveh oceanih vzdolž 70.000-kilometrske obale, ki je trikrat večja od ameriške in skoraj dvakrat večja od ruskega obrežja. Kar 90 odstotkov zunanje in več kot 40 odstotkov notranje trgovine EU poteka po slankastih planjavah in pomorstvo pridela dobrih 40 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Ogrodje politike je zgrajeno iz strategije za modro rast, znanja o morju, pomorskega prostorskega načrtovanja, regionalnih strategij za morske bazene, usklajenega občega pomorskega nadzora ter pomorske zaščite pred terorizmom in preostalimi kaznivimi ravnanji.
V pravnih in političnih pisarijah mrgoli smelih besed, ki so seveda bolje kot nič, ker menda zmorejo tresti gore in razburkati gigantske valove. Kakšen pa je resničen portret zamišljenih sanj v realnem domačem pristanu?
Kljub pravu je premalo prav
Utopični zanesenjaki kot Neptunovi roboti recitiramo odlomke iz mednarodne in evropske pomorske regulative, slovenske resolucije o pomorski usmeritvi, pomorskega zakonika, jadranske strategije, zakona o vodah in nacionalnega programa razvoja pomorstva, a na žalost brez haska. To za začetek potrjuje ministrstvo za infrastrukturo, kjer potrebujemo radar za odkrivanje pomorstva, da ga najdemo skritega kot sektorček v infrastrukturnem direktoratu. Med članicami EU je šest držav pristojnosti določenih ministrstev izrecno razširilo na pomorske zadeve, ribolov, pomorstvo ali morje, štiri imajo specifično ministrstvo za promet (transport), dvanajst jih ta resor kombinira z drugimi področji (recimo ministrstvo za transport in infrastrukturo), prav toliko pa v imenu nima prometa, kar je očitno navdihnilo slovenske politike za uzakonitev še ene neumnosti. Toda manjša je pomorska država, silnejša je nujnost, da ustrezno poskrbi za svoj (po)morski privilegij, zato spet pozivam vlado in državni zbor, da infraupravno pokveko preoblikujeta v ministrstvo za pomorstvo in promet, pa ne zgolj zaradi simbolike, ampak predvsem zaradi učinkovitega uresničevanja celostne evropske pomorske in prometne politike. Kaj ni ironično, da je Slovenija dobila evropsko komisarko za transport, nima pa ekskluzivnega ministra za promet?
V osnutku državnozborske deklaracije o slovenski zunanji politiki je pohvalno poudarjeno, da je Slovenija sredozemska in pomorska država, zato med prednostna področja in območja zunanje politike spada podpora vključitvi naše države v vseevropska prometna in energetska omrežja, upoštevaje njeno središčno in prehodno geografsko lego, kakor tudi uveljavitev Kopra kot vodilnega severnojadranskega oziroma srednjeevropskega pristanišča v povezavi s prometnim koridorjem Baltik–Jadran. Še konkretneje bo promet, morje in pomorstvo obravnaval vladni strateški dokument k deklaraciji, medtem pa, absurdno, večinoma niso bile upoštevane argumentirane pripombe k osnutku strategije razvoja prometa, ki so jih predlagali vrhunski poznavalci, profesorji in praktiki. Prvi pogoj za učinkovito zunanjo politiko je ambiciozna nacionalna vizija, po kateri hlepimo tako, kot si jadralci vetra želijo, le da tokrat ne gre za šport in rekreacijo, ampak za usodne storjene ali zamujene poteze. Oglejmo si še nekaj primerov.
Infrastrukturni minister že od parlamentarnega zaslišanja naprej (ne)hote potiska drugi tir nazaj, na stranskega in se tudi do luškega šampiona vede zelo rezervirano, zato ga pogosto korigira njegov šef – premier, kar neti dodatno gospodarsko nervozo. Mar gre za preozko razumevanje prometa, ki je veliko več kot gola infrastruktura, je vzrok za to proračunska stiska, nas vse bolj krmarijo kapitalistični interesi Velikih bratov in sestrá? Predor Markovec je bil načrtovan, da pridobimo štiri kilometre obale mimo Žusterne za razvoj turizma, zdaj pa minister trmasto vztraja pri vinjeti, češ naj na obali sami poiščemo alternativno »brezplačno« cesto, če hočemo sedanjo predelati v plažo. Toda ekološka rehabilitacija priobalnega pasu ni zgolj neka istrska kaprica, ampak jo določajo mednarodni globalni in regionalni sporazumi, evropsko in nacionalno pravo, ker zdaj ni več dovolj, da okolje zgolj varujemo pred uničevanjem, ampak smo dolžni izboljševati njegovo kakovost. Minister z neznosno uradniško lahkotnostjo priznava, da ne gre za izgubljen prihodek Darsa, ampak za to »držanje« veljavnih predpisov. Halo, »so what« bi nemara vzkliknil predsednik republike, zategadelj z možgani, dušo in telesom podpiram obalne župane, da so neomajni, in če ne bo šlo drugače, se jim bom pridružil na ulicah, cestah in pri bojkotu odprtja predora, da dosežemo tisto, kar je edino pravično in dostojno do prebivalstva in obiskovalcev. Naj bo metropoli jasno, da Koper ni ljubljanski poker in Piran ni an pir za žejne politike in Izola ni iLoza za digitalne pametnjakoviče in Ankaran ni rakava rana občutljivega primorskega telesa! Po ustavi ima oblast ljudstvo, ki jo izvaja neposredno z referendumom in volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Država obstaja zaradi državljanov, ne obratno in samostalnik minister v originalni latinščini označuje služabnika, zato morajo politiki ubogati ljudi in krivične zakone spremeniti ali zamenjati, da ne bodo sami zamenjani, ali pa jih bo moralo razveljaviti ustavno sodišče, pri čemer upajmo, da bo tudi tokrat tako »patriotsko«. To prav tako velja za uboge soline, pomorski muzej, ribiče in še kaj bi se našlo v močvirju človeške nespametnosti.
Do morja neprijazna soseščina
Ko nam doma izparevajo morske priložnosti in se globalizacija vse bolj manifestira kot »hrvatizacija« slovenskega gospodarstva, sosednja (paradoksalno leva!) politična oblast dovoljuje mrzlično vrtanje v subtilnih jadranskih globinah, da bi našli dragoceno nafto, najbrž ne zase, ampak zaradi zaslužka, četudi temu nasprotujejo domačini in tujci, vključno s svetovno okoljevarstveno organizacijo Greenpeace. Slovensko pristojno ministrstvo je za zdaj na zadovoljivi preži, vlada pa naj se ogreje za pokončno akcijo, da bo v slučaju diplomatske polomije sprožila postopke proti Hrvaški in Italiji pred evropsko komisijo in luksemburškim sodiščem. Hkrati v Zagrebu zganjajo panični trušč zaradi našega zunanjega ministra, ki je pod vtisom ugledne pravniške ekipe odločno povedal, kaj pričakuje od mejaške arbitraže, pozabljajo pa na provokacije, s katerimi poskušajo prejudicirati razsodbo o kopenski in morski meje. Hvala Pozejdonu, da imamo tu in tam kakšnega politika, ki si upa brez dlake na jeziku reči stiku z odprtim morjem stik ali teritorialni izhod, kajti že predolgo bolehamo za kronično nesamozavestnostjo, ki nam rije po nacionalni biti in nas razkraja.
Modri planet brez modrosti
Poleg evropskega in slovenskega pomorskega dneva je sleherno leto na sporedu svetovni dneva pomorstva pod okriljem Mednarodne pomorske organizacije (IMO), ki je letos posvečen pomorskemu izobraževanju in usposabljanju. Ima slovenska politika vsaj glede tega začrtan kurz, mar se zaveda, da res ni vse kaviar, kar diši onkraj alpskih poskočnic? Pri roki imamo srednjo pomorsko šolo, pomorsko in prometno fakulteto, morsko biološko postajo in še veliko podobnega kristaliziranega znanja, ki je prevečkrat spregledano in zanemarjeno – lahko kdo pojasni zakaj?
Gostujemo na modrem planetu vodá in morjá, ki ga ogroža modrostna suša. Se bomo končno prebudili in jo z etično pametjo ovlažili?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Marko Pavliha, pravnik, profesor in publicist
