»Ne govori o sionizmu!«

V začetku 50. let prejšnjega stoletja sem objavil zgodbo mojega prijatelja Mike Almaza. V tistem času je bila izraelska država v hudih škripcih, saj njeni voditelji niso vedeli, kje dobiti denar za hrano za naslednji mesec.

Nekdo se je spomnil, da živi v odmaknjenem področju Afrike majhna skupnost Judov, ki so imeli v lasti rudnike diamantov in so bili neizmerno bogati. Vlada je poslala tja svojega najbolj učinkovitega zbiratelja denarnih sredstev.

Mož se je zavedal, da je na njegovih ramenih usoda celotne države. Zbral je vse tamkajšnje Jude in jim govoril o pionirjih, ki so pustili vse za sabo, odšli v Palestino in ozelenili puščavo. Govoril jim je o njihovem napornem delu in njihovih plemenitih socialističnih idealih.

Ko je končal z govorom, ni bilo v sobi nikogar, ki ne bi potočil solze. Ko se je vrnil v hotel, se je zavedel, da je bil to najboljši govor njegovega življenja.

Naslednje jutro je na njegova vrata potrkala delegacija tamkajšnjih Judov. »Vaše besede so nam vzbudile občutek, da živimo neprimerno,« so mu povedali. »Živimo v izobilju in izkoriščamo druge. Zato smo se odločili, da podarimo rudnike našim delavcem, zapustimo deželo ter skupaj z vami odidemo v Izrael, da bi postali pionirji.«

David Ben-Gurion je bil pravi sionist. Prepričan je bil, da je sionist Jud, ki živi v deželi Izrael. Zanj tudi predsednik svetovne sionistične organizacije ni bil sionist, saj je živel v New Yorku. Ben-Gurion je bil glede tega nepopustljiv.

Ko je kot predsednik vlade prvič potoval v Združene države Amerike, so ga njegovi svetovalci vprašali, kaj bo sporočil tamkajšnjim Judom. »Povedal jim bom, naj pustijo vse in se preselijo v Izrael!« je zabrusil nazaj.

Svetovalci so bili popolnoma pretreseni. »Toda Izrael potrebuje njihov denar!« so vzkliknili. »Brez njega ne moremo obstati!«

Sledil je dolg boj z lastno vestjo, vendar pa je bil Ben-Gurion na koncu potolčen. Odšel je v Ameriko in Judom povedal, da so lahko dobri sionisti tako, da velikodušno darujejo denar Izraelu in ga politično podpirajo.

Po tem dogodku Ben-Gurion ni bil več isti. Njegovo osnovno prepričanje je bilo uničeno.

Isto se je zgodilo s sionizmom. Postal je ciničen slogan, ki ga je za svoje namere lahko izkoristil kdorkoli. Večinoma je služil kot orodje izraelskega vodstva za podreditev Judov v svetu in za njihovo mobilizacijo za dosego nacionalnih, pristranskih ali osebnih ciljev.

Vrnimo se k naši zgodbi. Ni je večje katastrofe kakor to, da bi Judje po svetu pospravili kovčke in odšli v Izrael. Mogočna in dobro organizirana skupina Judov v ZDA, katere večji del sledi navodilom iz Jeruzalema, je bistvena za obstoj naše države.

O vsem tem sem premišljeval ob koncu tedna, ko sem bral esej levičarskega izraelskega pisatelja A. B. Jehošua. Dal mi je misliti. Jehošua je eden redkih vrhunskih izraelskih pisateljev, ki ni Aškenaz. Njegov oče je bil pripadnik stare sefardske družine iz Jeruzalema, mati pa je bila iz Maroka. Tako pripada, kot je to izraženo v sodobnem slengu, Mizrahom (»Vzhodnjakom«).

Jehošua v svojem eseju ločuje med nacionalizmom in sionizmom. Meni, da tega dvojega ne gre enačiti, kakor to mnogi počnejo v Izraelu, ampak gre za različni stvari, ki sta bili »spojeni« skupaj in sta druga z drugo v stalnem sporu. V tej dualnosti igra »sionizem« dvomljivo vlogo.

Ta teorija je za sodobni Izrael zelo drzna in meji že na krivoverstvo. V starem Rimu so ljudi zažigali za veliko manjše prestopke. Na primer, če je nekdo izjavil, da sta Bog in Jehova dve različni božanstvi. Toda osebno se mi zdi, da gre pri tem za interpretacijo zastarelih pojmov. V današnjem času si lahko drznemo razmišljati še dlje. Ali je izraelski nacionalizem res spojen z ne-izraelskim sionizmom?

Naj bralce ponovno opozorim, da velika ideja Theodorja Herzla nima nič opraviti s Sionom v dobesednem smislu (s hribom v Jeruzalemu).

Prvotno je hotel Herzl vzpostaviti državo Judov (ne »Judovsko državo«) v Patagoniji, v južni Argentini. Prvotno prebivalstvo so Argentinci bolj ali manj iztrebili, zato je Herzel menil, da je zaradi nasilne izselitve ostankov staroselcev (ki pa so pred tem pobili vse divje živali) prazna dežela primerna za množično naseljevanje evropskih Judov.

Ko pa je Herzl, ki je bil popolnoma asimiliran dunajski Jud, prišel v stik s pravimi Judi, predvsem ruskimi, je nejevoljno ugotovil, da je za naselitev primerna zgolj Palestina. Tako je njegova ideja postala sionizem. Herzl ni maral Palestine in jo je izjemoma obiskal samo enkrat, ko mu je to skoraj dobesedno ukazal romantični nemški cesar, ki je vztrajal na tem, da se srečata v Jeruzalemu. (Cesar je po srečanju izjavil, da je sionizem sicer čudovita ideja, a »je ni moč izpeljati z Judi«.)

Herzlova predstava o sionizmu je bila zelo preprosta: Judje iz vsega sveta bodo prišli v novo državo in bili od takrat naprej edini, ki se bodo imenovali Judje. Tisti, ki bodo raje ostali drugje, ne bodo več Judje, ampak bodo postali Avstrijci, Nemci, Američani, itd. Konec zgodbe.

Vendar pa se to ni zgodilo. Sionizem je politikom v Izraelu in po svetu preveč priročno orodje, ki ga odvržejo na kup gnoja.

Izkoriščajo ga vsi. Ameriški politiki takrat, ko si pohlepno želijo judovskega denarja, izraelski politiki pa, ko nimajo kaj drugega za povedati. Izraelski vladni uradniki vseh vrst ga zlorabljajo za diskriminiranje arabskih državljanov. Koalicijske stranke v knesetu ga uporabljajo proti opoziciji, ta pa proti vladi.

Če bi Benjamin Netanjahu označil vodjo opozicije Jicaka Herzoga za »antisionista«, bi se ta branil bolj silovito, kakor pa če bi ga označil za navadnega izdajalca. Biti antisionist je grozljivo in nedopustno.

A ko bi katerega od njih vprašali, kaj je sionizem, bi ta obstal kot vkopan. Sionizem ... pa saj vsi vemo, kaj je sionizem. Kakšno vprašanje! Sionizem je hm ... no ... ja ...

Na drugi strani ograje je stanje bolj ali manj isto. Vsi se med seboj obtožujejo, da so sionisti. Zagovarjaš princip dveh držav? Zahrbtna sionistična zarota! Nočeš, da bi Izrael izginil? Tudi ti si del svetovne sionistične zarote!

Če koga označiš za sionista, se takoj konča vsa razprava. To je tako, kot da bi ga označil za nacista. Ali pa še huje. Veliko huje.

Potem pa so tu še ostanki klasičnega antisemitizma, se pravi ostanki nekoč ošabnega gibanja, s katerim se je antisemitizem začel. Z ljudmi, ki jih je Herzl srečeval na ulicah Dunaja in Pariza. Na podlagi takšnih srečanj je spoznal, da za Jude v Evropi 19. stoletja ni več prostora.

Velikega antisemitskega gibanja ni več, ostali so samo še njegovi klavrni ostanki. A to je ravno pravo gorivo za sioniste, ki ga po potrebi uporabijo.

Sionizem kot tak, se pravi pošteni sionizem, je častno umrl v trenutku, ko je bila v Tel Avivu ustanovljena država Izrael.

(Takrat je bila beseda »sionizem« za mlade neke vrste šala. »Ne govori o sionizmu!« je pomenilo »Ne govori neumnosti!«)

Ostali sta torej zgolj dve sobivajoči, a ločeni entiteti, ki pravzaprav nista spojeni skupaj in bosta enkrat v prihodnosti razpadli na dvoje.

Nobena od njiju pa nima kaj dosti opraviti s sionizmom.

Najprej je tu izraelska entiteta, ki je običajna nacija (kolikor je lahko sploh katerakoli nacija normalna). Živi v domovini s kolektivno mentaliteto, geografskimi in političnimi značilnostmi, gospodarskimi interesi, večinskim jezikom in množico notranjih problemov. Okoli 75 odstotkov prebivalcev je Judov, 20 odstotkov pa Arabcev. (Ostalo so Judje, ki jim rabini, ki v Izraelu o tem odločajo, ne priznajo statusa Judov.)

Potem pa so tu še Judje po svetu. Njihova domovina je ves svet. Pripadajo različnim nacijam, imajo nekaj nejasnih skupnih interesov (ki jih je ustvaril antisemitizem), skupno vero in veliko običajev. Velik del teh Judov je povezanih z Izraelom, vendar pa je ta povezanost tako nejasna, da lahko kmalu postane medla.

Ena od glavnih funkcij »sionizma« je, da drži te ljudi v popolni podložnosti interesov trenutnega (in vsakega naslednjega) izraelskega vodstva. Brez te navezave bi bil Izrael odvisen od svojih lastnih političnih, ekonomskih in vojaških virov, kar bi za nas pomenilo zelo omejene možnosti za preživetje.

Vezi, ki povezujeta ti dve entiteti (oziroma jih »spajata«, kot zapiše Jehošua), sta vera in tradicija. Ta vez je zelo očitna v času, ko Judje v Izraelu in po vsem svetu praznujejo iste »pomembne praznike«. Vezi med entitetama so se tkale stoletja, toda danes lahko samo ugibamo, kako močne so. Ali so vsaj tako močne kakor tiste med ameriškimi Irci in Irsko ali pa singapurskimi Kitajci in Kitajsko? Bi na resni preizkušnji vzdržale?

Ironično je, da večina ekstremističnih skupin vernih Judov v Jeruzalemu kakor tudi Brooklynu zavrača sionizem kot greh proti bogu.

Resnična škoda, ki jo je povzročila sionistična psihološka trdnjava Izraelu, je ta, da je v svetu ponaredila podobo Izraela.

Uradna označba Izraela kot »judovske in demokratične države« je oksimoron. Judovska država pač ne more biti resnično demokratična, ker že po definiciji odvzema enakopravnost Nejudom, še posebej Arabcem. Zaradi enakega razloga demokratična država ne more biti judovska, ker mora pripadati vsem njenim državljanom.

Toda problem je še večji. Vez Izraela z Judi po svetu je veliko bolj tesna kakor pa povezave s sosedi. Ni se namreč moč osredotočiti na New York ter se ob enem poglobljeno zanimati za to, kar delajo ljudje v Bagdadu, Damasku in Teheranu.

Vse dokler ne prideta Damask in Teheran tako blizu, da ju preprosto ni več mogoče ignorirati. Ljudje v Teheranu, ironično, kričijo: »Smrt sionistični entiteti!« Na dolgi rok je za našo prihodnost stokrat bolj pomembno, kaj se dogaja v Teheranu, kakor pa v Republikanski stranki v San Franciscu.

Naj razčistim: ne pridigam ločitve, ki jo je nekoč zagovarjala majhna skupina »Kanaanitov«. Naravne vezi, ki so resnične in ne škodijo nobeni strani (tako Izraelu kakor Judom po svetu), bodo vzdržale.

A pod enim pogojem: da ne bodo prizadele prihodnost Izraela, za kar sta potrebna mir in prijateljstvo med njegovimi državljani in s sosedi. Prav tako pa ne smejo prizadeti prihodnosti Judov po svetu, znotraj njihovih nacij.

Na kakšen način to spada v doktrino sionizma? No, če ne spada, potem res škoda.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.