Tiskane izdaje
Napovedi, da se bo migracijski val prej ali slej usmeril tudi skozi Republiko Slovenijo, so se uresničile prej, kot bi si želeli. Migracijska kriza nam kaže kruto dejstvo, da se tveganj za nacionalno varnost ne da učinkovito obvladovati z nesistemskimi pristopi in se pri tem zanašati na srečo oziroma lažno prepričanost o varni Sloveniji sredi kompleksnega varnostnega okolja.
Kljub zatrjevanju odgovornih, da je Slovenija pripravljena na prihod večjega števila migrantov, razmere kažejo, da je to le želja, ki se je razblinila v trenutku, ko se je Republika Madžarska odločila zapreti svoje meje in s tem poskrbela, da se je migracijski val preusmeril iz Hrvaške naprej proti Sloveniji. Že dalj časa se tudi politika zaveda, da s Hrvaško ni mogoče skleniti nikakršnega dogovora o nadzorovanem prehodu migrantov – sploh zdaj, ko je sosednja država pred volitvami.
Ta analiza stanja bi morala biti izvršilni veji oblasti, podprti z ustreznimi službami nacionalnovarnostnega sistema, že dalj časa več kot jasna. Na žalost je trenutna situacija odgovorne spet doletela nepripravljene. To nepripravljenost težko problematiziramo na operativni ravni, saj policija, civilna zaščita, lokalne skupnosti in prostovoljci, tudi s pomočjo Slovenske vojske, delajo vse, kar je v njihovi trenutni moči. Glavni problem tiči v dolgoletnem nesistemskem pristopu vsakokratne oblasti k ureditvi celovitega in dobro delujočega sistema nacionalne varnosti.
Še vedno ovira razvoju
Nerazumevanje tega dejstva se je ponovno pokazalo v nagli odločitvi za spremembo zakona o obrambi in zakonske opredelitve dodatnih nalog Slovenske vojske pri obvladovanju trenutne migracijske krize. Ni namreč sporno, da je vojska mehanizem, ki ga mora država uporabiti v vseh tistih okoliščinah ogrožanja nacionalne varnosti, ko s trenutnimi vzvodi ne more učinkovito zagotavljati pričakovane stopnje varnosti. Sporen je način, kako in s kakšno naglico se politika loteva rešitve tega problema.
Zakon o obrambi je sistemski zakon s področja obrambe države in za njegovo spreminjanje je – tudi zaradi njegove pomembnosti in izkušenj poseganja vojske v civilno sfero – zahtevana dvetretinjska večina vseh poslancev državnega zbora. Kljub večletnemu opozarjanju strokovne javnosti, da je omenjeni zakon v več delih popolnoma zastarel in resno omejuje razvoj in delovanje obrambnega sistema, politika ni bila sposobna najti kompromisa za zagotavljanje nacionalnega interesa ureditve obrambnega področja.
V vmesnem obdobju je luč ugledal zakon o službi v Slovenski vojski, ki je v posameznih prazninah vsaj delno odpravljal določene težave, povezane z delovanjem in nadaljnjim razvojem Slovenske vojske. V posameznih delih se je zakon o obrambi, predvsem kar zadeva delovanje obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo in vojaške policije, že doslej navezoval na zakone, ki urejajo pooblastila v civilni policiji. Vendar zaradi svoje zastarelosti na več mestih kaže pomembno terminološko neusklajenost, zaradi česar so posamezna pooblastila s pravnega stališča zelo problematična. V tem kontekstu je treba izpostaviti tudi statusne in organizacijske vidike obrambnega področja, ki kar kričijo po ustrezni novi ureditvi.
Enako pomembno področje, ki zaradi nezmožnosti iskanja političnega soglasja ostaja neurejeno, je vloga predsednika Republike Slovenije kot vrhovnega poveljnika Slovenske vojske. V posameznih primerih lahko zato v javnosti dobimo vtis, da si predsednik republike v svojih dejanjih jemlje več pristojnosti, kot mu jih podeljujejo trenutno veljavna določila zakona o obrambi.
To je samo nekaj od najbolj perečih problemov, ki so se nakopičili v dolgih letih nesistemskega pristopa. Pred kratkim sprejete novele zakona o obrambi, ki je dodelila dodatna pooblastila in naloge Slovenski vojski, zato ni mogoče razumeti kot velik korak k urejanju obrambnega področja. Novela je namreč, kljub dobremu namenu, dodatno zapletla že tako neurejeno zakonsko stanje.
Spremembe hoče politika
Verjetno je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske edini, ki se je resnično zavedal zahtevnih posledic, ki jih lahko prinese ta novela zakona, z njo pa tudi nove pristojnosti in naloge Slovenske vojske. V izjavi v državnem zboru je jasno poudaril, da si vojska ne želi in ne zahteva teh sprememb, temveč spremembe zahteva in uveljavlja politika. S tem bi se lahko v celoti strinjali. Hitenje pri uveljavitvi novih pristojnosti Slovenske vojske pri varovanju meje ima za posledico sprejetje zakonskih rešitev, ki niso v celoti jasne in v posameznih primerih puščajo nerešene dileme. To pa je v procesih, ko vojska posega na civilno področje, lahko problematično. Ker smo v zelo intenzivni fazi migrantske krize, je nerealno pričakovati, da se bo lahko Slovenska vojska ustrezno pripravila na omenjena nova pooblastila in v tako kratkem času v celoti usposobila svoje pripadnike za izvajanje te zahtevne naloge.
Pripadniki vojaške policije so sicer zelo dobro usposobljeni za izvajanje takih nalog in dobro poznajo uporabo pooblastil, ki jih ima civilna policija. Na žalost pa lahko hitro ugotovimo, da je bila Slovenska vojska pod pritiskom obrambne politike in usmeritev zavezništva te enote primorana zmanjšati, zato ne moremo govoriti v ustreznem številu, ki bi bistveno pripomoglo k povečanju resursov za pomoč preobremenjeni policiji. Na srečo ima Slovenska vojska še dodatno število pripadnikov, ki so vsaj delno usposobljeni za delovanje na področju obvladovanja množic in opravljanja drugih stabilizacijskih nalog, ki jih izvaja na operacijah v tujini. Po drugi strani pa je lahko ravno zaradi te slabše usposobljenosti tvegana neposredna uporaba teh pooblastil, še posebno če upoštevamo, da za njihovo uveljavljanje pooblaščene uradne osebe uporabljajo tudi ustrezna prisilna sredstva, med katera vsekakor sodi tudi orožje.
Te zakonske spremembe se lahko pokažejo tudi v nastajanju širših problemov, kot so ponovno porajanje rivalstva med dvema pomembnima segmentoma nacionalnovarnostnega sistema, kot sta Slovenska vojska in Policija. V času, ko se vsi organi mrzlično borijo za del proračunskih sredstev, ki jim zagotavlja osnovno preživetje, lahko take nagle in nepremišljene spremembe povzročijo trenja med tema podsistemoma. Tisti z malo daljšim spominom se lahko spomnijo časov Depale vasi in procesov v tistem zgodovinskem obdobju tranzicije nove slovenske države. Glede na škodljive posledice teh procesov si ponovitve česa takega nihče ne želi. Slovenija s svojimi omejenimi resursi si tega ne sme in ne more privoščiti. Če želimo govoriti o učinkovitem sistemu zagotavljanja nacionalne varnosti ter maksimizaciji finančnih in drugih vložkov na področju nacionalne varnosti, morajo biti razmerja jasna in brez odprtih dilem ali zakonskih praznin, ki bi omogočale tolmačenja ali razumevanja zakonske podlage v prid svojim interesom.
Prelomne spremembe
Seveda pa se je treba zavedati, da je Vlada Republike Slovenije s svojimi organi za zagotavljanje nacionalne varnosti trenutno v težkih razmerah in da rešitev teh ni samo v njenih rokah. Evropska politika odzivanja na migrantsko krizo je zelo medla, če že ni popolnoma odpovedala.
Pozdraviti pa je treba željo vlade, da poskuša v danem trenutku za obvladovanje nastalih razmer narediti največ, kar je mogoče. Prelomnosti uvajanja zakonskih sprememb na področju novih pooblastil Slovenske vojske se je vladajoča politika skupaj z večjim delom opozicije dovolj zavedela ter tudi zakonske omejitve in pogoje za uveljavljanje teh vzvodov postavila dovolj visoko. Razumljivo je, da mora vsakokratna vlada tehtati med nastalo situacijo in razpoložljivimi viri za obvladovanje in zagotavljanje razmer v državi. Čas bo pokazal, ali so bile odločitve in poti, ki jih je ubrala, ustrezne.
Državljani Slovenije pa si lahko vsekakor želimo, da bo slovenska politika sposobna poiskati skupne nacionalne interese pri sistemskih spremembah, ki jih potrebuje obrambno področje in predvsem zakon o obrambi.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
izr. prof. dr. Denis Čaleta
Inštitut za korporativne varnostne študije, ICS-Ljubljana
